SPOMINI STAREGA GOJZARJA- LISCA-

 Kot sem napisala pred časom, ko nisem pisala , da  je še nekaj poti , ki so na naju pustile globok vtis pa bom pričela kar po vrsti od zadaj naprej...

LISCA -Po pastirčkovi poti.

 Že kar  nekaj let se meseca decembra odpraviva na Lisco. in to po pastirčkovi poti iz  Cerja , Ko sva se dvignila  nad meglo sva začutila navdušenje prej sva hodila  iz  Lisc, oziroma  Razborja , ali iz Polane. A zadnjih  pet let redno vsak december greva po tej lepo speljani poti na Lisco.Skozi Sasavje in nato po posavju je naji ob zeleni reki Savi skozi spremljala tako gosta megla, da sva bila res vesela ko sva se dvignila do Razborja in še više , je naju razveselila jasnina neba in sonce pogled na  morje megle, pod  nama pa je nama  dodalo še dodatno moč ter veselje  ,da sva izbrala res  pravi dan za uživanje v naravi ,a že sva prispela do parkirišča. res je prijetno tukaj.. tokrat je  še je bilo brez snega , nad nama modro nebo in sonce ki sva ga zadnje dneve kar pogrešala v naši dolini.

Sprva po asfaltu., a sva kar bila vesela, 

da je pot kmalu zavila v gozd , ki je zelo lepo  speljana. 

Sprva položna pot, potem pa v cikcakastih zavojih se dviga vedno više.

lepa mehka pot.

tudi umetelno narejena klopca nama je prišla prav.. Tik pod plezalni steno. Ja če bi bila mlajša, kot včasih bi seveda se povzpela po njej. A je že kar nekaj let ko sva se odrekla tem radosti plezanja. Tako sva  nadaljevala pot pot mimo okrašene ga božičnega drevesca, kjer sva  kot vsako leto dodala tudi najina okraska.. 

Tu sta naju dohitela dva mladca iz Sevnice , ki sta naju tudi ovekovečila za spomin na ta čudovit  sončen dan.

nato sta odhitela naprej na vrh a sva ju še pred ciljem srečala. Midva pa sva pohitela  klopce , oziroma razgledne točke , ter uživala v tišini gozda , razgledu in svežem zraku.

Tu sva si  res vzela čas , opazovala dolino pod nama ki jo je še vedno prekrival beli pokrov megle. Ki pa se je vedno bolj tanjšal..

Midva pa  sva si privoščila pošteno okrepčilo , čas je bil za malico.
zadnji del poti sva prehodila zelo hitro.

In že sva bila pod kočo

mimo kapelice..

Koča je bila seveda zaprta. 

Pa sva se usedla k steni, kjer je bilo prijetno toplo , ter se predala soncu in veselju, da je nama uspelo tudi v tem času obiskati, ta nama tako ljubi vrh. Obujala sva spomine na prvi  obisk , ko sva prišla prvič tukaj gor. In koliko se je vse spremenilo tu. Koča je povsem druga, ni več stavbe ob njej, pa tudi ni več tistega pravega planinskega vzdušja, kot je bilo pred več desetletji takrat. Ampak, če to odmisliva je kljub vsemu ta kraj eden  izmed najinih najljubših .Pa ni važno od kod prideva gor. Ja je že tako vse se spreminja , saj sva se tudi midva pa ali je nama všeč ali ne, tak je krogotok življenja , vse  se komercializira , da o prijaznosti oskrbnikov ne govorim. Kljub temu , da niso neprijazni, kadar je pač odprta koča, ampak ni tako kot je včasih bilo  ha ha .

Belina megle se je razblinila, vse je dajalo vtis, kot da bi nekdo vrgel čez Posavje koprenasto  pregrinjalo, ki je dodalo panorami pod nama nek skrivnosten umetniški vtis.

od daleč sem posnela modro nebo nad Jurkovo kočo ,nato pa sva mimo dveh obiskovalcev ,ki sta bila razočarana , da je bila koča zaprta , sva pohitela okoli po cesti na vrh, počutila sva se prav pomladno , kajti  ob robu ceste sva videla kar nekaj popkov teloha. 

Že sva bila ob  tabli kjer jo, ali se vedno slikava .kajti tukaj se počutiva res dobrodošlo

Na vrhu pa je pihalo tako da sva potem kar hitro pohitela naprej

Grede uživala ob pogledu na KSA, na  Veliko Kozje ki sva ga poleti obiskala, ter uživala ob spominih ob pogledu na cerkev  sv. Lovrenca in obujala spomine na spomladanski obisk encijanov ter potem poti na Lisco in nazaj. 

Tudi na tej klopci se nisva ustavila niti pod nebesi , tudi na klopci zaljubljenih ne , tam sta ravno uživala v izkazovanju ljubezni  dva mlada ,ki naju nista niti opazila,  ja pogled v dolino pa je dokazoval, da dokler bova midva spet na izhodišču  ne bo več megle v dolini...Res je ni bilo.

Hitro sva se vrnila kozi smrekov drevored, do razgledišča in  navzdol

kjer se je nama odkrila do sedaj zakrita reka Sava.

Nadaljevala sva po isti poti do izhodišča 

Kjer sva občudovala kraje in cerkve  pod nama, ki jih je zjutraj skrila megla v svoj objem Prvo Razbor 

Most v Radečah

Laško

reko Savinjo 

Ter ujeto svetlobo v  kapelici v Arji vasi. Zadovoljna , z zadnjim obiskom tega leta ,na tem vrhu in z mislimi že na prvi obisk v letu 2026 ,ki bo seveda nekaj posebnega  za naju , bo namreč  60 let odkar sva prvič bila tu gor, takrat sva prišla iz Sevnice.  No o tem naslednji mesec.

P.P.