Spomini starega gojzarja. Škalsko jezero po razširjeni poti

 

Čeprav včerajšnji vzpon na Paški  Kozjak   ni bil  ne vem kako naporen . A ker sva že na začetku leta sklenila , da ne bova pretiravala s pohodi in bova hodila toliko, kot bo nama počutje dopuščalo od začetka bolj kratke ture in počasi. pa da ta mesec ni važno koliko narediva k ampak da  se maksimalno pripraviva na pomlad in poletje. Ampak  pohod   na Paški Kozjak  je naju poleg  dobrega počutja  še okrepil .Tako da sva včerajšnje  jutro izkoristila za obisk Škalskega jezera po razširjeni poti. Kajti pot je ravno dovolj dolga,7 km ,ter razgibana za ohranjanje kondicije pa še  za močnejše mišice, malo  ravnine pa klanec pa spust . Ja ni da ni in poti je res veliko izbereš pač tisto , ki ti je všeč, ali pa greš enostavno nekaj krogov! Poznam nekaj pohodnikov, ki naredijo po več krogov okoli jezera. Sva dejala da spet pridobiva moč , kolikor pač  jo je  praznični december izčrpal oziroma  nama, ta bolj kot ne ležerno december odvzel,  hm kljub temu , da sva naredila 140 km , je praznovanje bolj naporno kot pohajanje po naravi. 

Rdeča jutranja  zarja nad  Kožljem, je sicer nakazovala soncem dan, a nekako soncu do druge ure ni uspelo se izviri iz objema sivih oblakov. 

Kot je že klasika zadnje čase  hodiva najraje skozi borov gozd pod Poseko. 

Tu in tam ledena pot, ampak če imaš obute nedrseče čevlje ni panike za padec. Seveda pa je treba tudi paziti jam stopiš. Previdnost nikoli ni odveč.

A tukaj je  že  nama pogled poiskal hrib, nad katerim naju bo vodila pot., nad Škalskim jezerom, ki pa je naju je presenetil z ledeno ploskvijo po vsem jezeru. Ko sva pred tednom dni bila tukaj je bil samo delno pokrit z ledom

Tudi otoček sredi jezera je bil ujet v ledeni objem, tako kot je bil na zahodni strani, a tu in tam se še vidi da je led zelo tanek 

Pogled proti vzhodu in gradbišču je tokrat bil res spokojen. Del cestišča priključka  ceste na Koroško je tu dokončan, delo se nadaljuje v predoru. 

Tokrat sva srečala samo dva pohodnika. Ja hladno je in bilo ampak vsaj ni bilo gneče. 

Hitela sva naprej po klancu nad katerim je. Lepo urejeno počivališče 

Ma saj ne da bi morala počivati, ampak tako iz navade, pa e je že počivališče, da ne bo samo sebi namen, se vedno ustaviva tukaj. Spijeva čaj, ali kak drug vroč napitek, ja dobro dene v teh hladnih jutrih

Pač si popestriva pot. Ugotovila sva da pohajanje naokoli ni samo hoja,  ampak  tudi dragocen čas, ki ga izkoristiš za pogovor opazovanje okolice, pokrajine, ki se posebno v naši dolini res hitro spreminja. Pa še nasmejiva se lahko ob smešnih pripombah eden drugega. Ja lepa  pestra so najina pota. 

Je kar hladno zato si vedno podloživa tri črke, da se ne prehladiva. Včasih v mojih mladih letih so vedno dejali :CITIRAM. - Ne sedi na mrzlem, da ne boš dobil volka v rit. Konec citata. No vem kako to se občuti, ampak ne vem od kod ta prispodoba.

Rada imava planjave. Naša dolina je kot Velika skleda naokoli jo obkrožajo  razni vrhovi. A če greš malo više se ti odpre pogled daleč naokoli. Seveda mora biti vidljivost dobra. Tokrat ni bila, kakšna razlika od prejšnjega dne na Paškem Kozjaku. 

A toliko je še ravno bila vidljivost dobra, da sva lahko videla da tudi pri cerkvici sv. Jakoba  nad Velenjem leži sneg.. 
Zelo približano. 

Pohitela  sva naprej se zadnji pogled na počivališče in v ozadju zelo zoomirano vrh Paškega Kozjaka na katerim sva bila dan lrej

Lepo kopna cesta je naju vodila mimo Škal kjer sva od daleč videla cerkvico sv. Jožefa, ki je nadomestilo staro cerkev, ki se je ugreznilo zaradi izkopavanje lignita

.

Midva sva pred kozolcem zavila levo, Od tu se vidi lepo Velenjsko jezero. 

A najina pot je sla naokoli proti Škalskemu jezeru,  a z zahodne stra

Čudovita  mlada kužka Bela je naju očarala na poti 

Na Jezerski zaledeneli ploskvi so mladi preizkušali trdnost ledu. Sva dejala upajva da be bodo preveč uživali. Ne bi bili prvi ki je izginil pod ledeno ploskvi jo za vedno. 

Na desno Velenjsko jezero brez ledu

na levo ledena belina

Včasih ko so bile še tiste prave zime je led bil res debel in so  se drsali na njem. Za sedaj pa dvomim , če je primeren za kake piruete in skoke.

a midva sva spet zavila na levo mimo ribiške koče, ter  se nato priključila poti kjer sva zjutraj krenila na desno in se po isti poti vrnila domov. Res zadovoljna okrepljena z energijo ter  zavestjo, da sva spet naredila nekaj dobrega za svoje počutje, da je to več vredno , kot ne vem kako bogastvo, notranje zadovoljstvo in sreča da še zmoreva. Pa da nama zdravje še kolikor toliko služi. Ja res pa je da je treba delati tudi na tem, pa seveda da se vse spet počasi obrača na bolje.. 

Naj ostane tako.

P.P.