sreda, 14. januar 2026

SPOMINI STAREGA GOJZARJA - Dolga doba, ali pa tudi ne ..

Razmišljanje o tem in onem ..O praznovanju, 

obletnicah , 

počutju ,  

vzponih in ranljivosti ,ter analiziranju poti, poti zlatih  jesenskih dni  življenja . 

O čudovitih poteh , ko ti zastane korak, ko kljub vetru čutiš kako ti dobro dene ta mrzel piš, da ti čisti, izpira   notranjost pomehkuženo in umazano ,od tega ponorelega sveta ,  da čutiš da si spet eno z naravo. 

Prvo naj velja  prav za vse SREČE  POLNO ZDRAVJA ,TER SEVEDA VSAKEMU SE NAJ IZPOLNIJO TISTE STVARI, KI SI JIH ŽELIJO , KI JIH  NAJBOLJ OSREČIJO-

Torej  staro leto se je poslovilo z njim vse, slabo in dobro, kar nas je  razveseljevalo , naj ostane v spominu ,ostale slabe stvari  pa  je najbolje , da jih čimprej  prekrije pajčevina pozabe. Vsega je bilo kar precej . Mesec november je bil zelo aktiven. Prehodila sva 141km , planirala pa 80.km .V začetku meseca sva dejala ,če uspeva toliko sva lahko zadovoljna. Veliko km sva naredila po  naši dolini okoli Škalskega jezera , po razširjeni poti , pa seveda Lisca,  po Pastirčkovi poti , kjer hodiva že nekaj let , je tradicija , a o tem drugič.... 

No leto ,ki se je izteklo je za naju bilo po eni strani zelo pestro , kljub oviram in , ter prilagajanju bilo polno vsega . .Od pohodov  , obiskov narave ki je že nekaj časa  najin stil  življenja pa seveda uživava v najinih zlatih letih jeseni.  

Ampak , lanski konec  leto ,prav za prav že meseca novembra, sva pričela s praznovanjem.  In to 29 novembra, ko je bil še v naši stari državi praznik dan republike, ki se je veliko bolj praznovalo, pa naj vsi tisti, ki pravijo da ni bilo lepo , rečejo kar hočejo. Da ne bo pomote nisem jugo nostalgik samo povem ,kako je bilo takrat! .Veliko več je bilo druženja , radosti ,veselja med prijatelji sorodniki tiste pristne domačnosti veselja, ne a tako kot sedaj nestrpnosti zapiranju vase..

 Pa tudi ŽAL, malo kdo ve ,oziroma je malo kdo pravilno odgovoril  novinarki ,kaj praznujemo  26 decembra ob  dnevu  samostojnosti    in enotnosti.  No po drugi strani pa je tako , da tako neenotni, kot smo sedaj še ne vem, če smo bili kdaj. No to tako moje  vmesno razmišljanje. 

Torej 29 sva sva praznovala 60 obletnico,  ko sva  se   prvič  spoznala  , ko se je zaiskrilo tako močno da sva se , na božič, čez tri tedne  že   poročila, hah na božič ja, takrat ni bil dela prost dan, pa ker  so bili drugi termini vsi zasedeni.. Ob petih na magistratu ob šestih v cerkvi. Zadnja  sva prišla na vrsto.

Ja  takrat so se ljudje veliko bolj poročali, kot dandanes, ko večina živijo na koruzi in to  brez koruze  ha ha ha, 

Ja dolga doba, ali  pa tudi ne, hm včasih imam vtis, da sploh ni bilo življenja pred letom 1965 , ampak , ko se malo poglobim v spomine je bilo tudi takrat zeloooo pestro in slikovito. No  za božič  smo malo po praznovali, a bolj skromno, v ožjem krogu.. Ne marava ne vem kakega velikega pompa,  že od nekdaj. Ker veliko kje veva , da so se tako na veliko,  poročili , čez nekaj časa pa je šla tako imenovana ljubezen rakom žvižgat. No midva še  vedno  z veseljem  vztrajava,  še vedno žari sicer malo bolj umirjeno, tako da se ravni  ne opečeš ha ha , ampak tako blagodejno greje , no včasih seveda tudi zažari   v podpori eden drugemu  v ljubezni veselju do življenja ,v  medsebojnem uživanju Matere narave, ki naju oba osrečuje in naju pomlajuje . Oh veliko vsega je bilo , usklajevanja ,kompromisov , ja se je iskrilo , ampak predvsem  spoštovanja in spoznanja , da ni prav nič samo umevno , da je treba tudi kot vse v življenju, tudi v zakonu  razmerje negovati. Poslušati eden drugega, pa seveda da vzameš človeka tak kot je. Veliko kdo pozabi zakaj se je poročil/a, zakaj se je zaljubil/a . Če tega ne pozabiš sploh ni panike. Prav za prav se nama  bi morda zdelo samoumevno, da lahko še praznujeva to število, še kolikor toliko pri močeh ,ampak bi bilo morda ti to slišati  prevzetno. Kajti veliko je vlaganja  v  zdravje , v počutje  odnose , pa seveda optimizem, da še kljub letom veliko  zmoremo. So malenkosti morda  na videz nepomembne ,  Kot pravijo Jing in Jang . 

Ampak , kot je vsak človek zgodba zase ,tako  sva tudi midva .Veliko hudega ,težkih stvari sva doživela, veliko ne po svoji krivdi, a je naju tako prizadelo,  a to je naju še dodatno povezalo. Zavest da  ceniva to , da   imava  eden drugega .Naj bo še nekaj časa tako, da bo ostalo veselje do življenja pa zdravje, to je pač še dodana vrednost . a kot vsa živa bitja se oba zavedava da je vse minljivo, tudi  midva ...

No pa  še v pozdrav novemu letu 2026.

Kako so hitro minili ti meseci in že smo zajadrali v nov leto 2026-. Kot vsako leto  v začetku leta komaj čakam da mine prvi teden. Itak se prazniki ,ki se pričnejo pri nama pričnejo že novembra nategnejo iz decembra  še v mesec januar , do svetih     treh   kraljev- Nimam rada meseca januarja, Najbrž zato, ker vsak začetek leta mi EMŠO natipka višjo še dodatno  številko  zraven moje letnice.. -Letos pa je vse to vseeno še bolj obremenjujoče. .Kajti kar nenadoma se je ob številnih voščilih  prijateljev  ob dobro "namernih" željah, s pripombo, da sedaj ko sem  prekoračila to magično mejo da sem lahko srečna in zadovoljna , da lahko še hodiva naokoli, se je  kar  nenadoma od nekod vame priplazila  grenka misel, misel, da je sedaj konec vsega  in namesto evforije , da sem lahko to dočakala ,me je zajel tak pesimizem, ja če ti nekdo pere kar naprej glavo se ti lahko spere velik del optimizma in kar čakala sem da vstopi  črno, ali belo oblečena žena  Matilda s koso  , o tem se ne morem prav odločiti, mi smo včasih dejali bela žena, sedaj jo pa na spletu vidiš večinoma v črnem. ..Kakor koli pesimizem, ki je do sedaj bilo  za mene popolnoma neznano počutje.. Pa še vreme je bilo tako žalostno oblačno ali dež oziroma sneg. Ampak kot je z vremenom  za dežjem pride sonce, le čas rabi eno in drugo, tako sem se seveda tudi jaz pobrala. Je pa trajalo do tega tedna ..Vrnil se je smeh dobra volja, veselja do pisanja in hobijev ko jih je kar veliko a sem ta čas izgubila zanimanje za  njih. In kdo mi je pomagal, itak narava. Že sprehodi v parku so pokazali izboljšanje.  

Že pogledi na vrhove okoli naše doline so bili pravi balzam za oči in dušo.

Danes pa sva se odločila  da startava s pohodi  malo više . Kot že 14 let greva vedno na naš Šaleški Triglav. Navadno greva takoj po novem letu a tokrat res z zamikom



sva pa bila nagrajena s prekrasnim razgledom  na našo dolino in bližnje in daljne vrhove.


Pašški Kozjak  1108 m 

Sonce modro nebo , božanski razgledi Snega toliko kot že dolgo ne.
v prekrasnem sončnem vremenu na vrhu pihalo res močno 
Lepo je ,ko se v dušo naseli mir, ko lahko zadihaš  sproščeno, ko veš da brez kriz ni spoznanja , koliko smo močni da jih premagamo. Sicer pa vsi vemo da nič ni večni tudi mi ne ..Pa  ta leta  sploh niso slaba...

Torej gremo naprej po novih poteh in  tu in tam po starih sledeh.

p.p.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Spomini starega gojzarja.. od Šentjanža do Grmade 1. Del.

  1Prva dva cilja. .TURN SV. JANEZA KRSTNIKA  -Almin dom  Na Svetini  Čudovito nedeljsko vreme sva izkoristila za že dolgo načrtovani obisk-...