SPOMINI STAREGA GOJZARJA-SKALNI VH -VODEMLJA RAZGLEDNA TOČKA-

 Vrhovi okoli Šaleške doline so ravno pravšnji za vzdrževanje kondicije, pa za lepe razglede, pa za miz , gozdno idilo, pa seveda da se naužiješ čistega zraka da se počutiš potem pon adrenalinain energije, ki ti jo lahko podari pač samo Mati Narava. 

Mimo cerkve sv. Martina v Šmartnem v Velenju

nato skozi Konovo, kjer se že vidi najin cilj, Skalni vrh in Vodemlja. Ja kar blizu videti , a moraš kar nekaj časa "klepati" po cesti in še nato po gozdni poti navkreber. A se splača, zako lepi razgledi so iz tega razpotegnjenega vrha.

Že sva v Šenbricu

Zanmiva cerkev sv Brica z ozkim zvonikom

Cerkev stoji na razglednem položaju vrh hriba nad Pako. Sestavljena je iz pravokotne ladje, enako širokega tristransko sklenjenega prezbiterija, ...

Kjer kreneva na levo po lepi travnati  potki  navzgor, 

od koder je krasen prvi pogled na Šaleško dolino ...No del doline s Škalskim jezerom 

SKOZI TUNELE ZELENJA

Pa spet navkreber

To pot poznava šele nekaj let, drugače sva hodila naokoli po asfaltni cesti do Šmarških Cirkovc in nato krenila z druge stran na Skalni vrh 780 m

Po nekaj ovinkih in strmine kmalu prispeva na najin prvi cilj Skalni vrh

Z vrha se spustiva navzdol po kolesarski stezi  ki prečka makadamsko cesto midva pa nadaljujeva pot do Vodemlje in naprej do razgledišča od koder se ti odpre pogled na vso Šaleško dolino , ter vrhov, kot so Uršlja gora Mozirske, Smrekovec, Raduha in še v ozadju  Menin planina Kašna planina Gora oljka Koželj, Gozdnik in vrhovi v Savinjski dolini. Ja predpogoj pa je da je lepo jasno vreme in lep razgled, tudi na gradbišče avtoceste za Koroško.

Tu si vedno vzameva čas in včasih oszaneva tudi uro ali dve. Lepo je tu gor.Palepo urejeno.

Škale ,Družmizsko jezero  TEŠ in Rudarske škode , v ozadju Skorno s cerkvijo sv Roka-

Velenjsko jezero

Škalsko jezero

Res je lepo tu gor, kar žal nama je bilo, da sva morala naprej,še zadnji pogled , kajti pred nama je bilo še kar nekaj krožne poti, skozi Krastovec, Škale, mimo  Škalskega jezera in domov iz povsem druge strani. 

ta stran je veliko bolj strma, a nekako sva kar hitro prišla navzdol do prvih oznak
Nato še nekaj  skal 

In en dva tri sva se bližala Hrastovcu 

Pa sva že natravniku inspet po asfaltu 

Sjozi Škale jn mimo Škalskega jezera 



Zrlo lep dan je bil, dan za spomine . Sicer je bilo kar utrujajoče, sva naredila dobrih  10 km . A vsak korak je bil vreden energije k sva jo pridobila s tem pohodom. 

SPOMII STAREGA GOJZARJA--JAVORCA-BOSKOVEC MOZIRSKA KOČA

  Že kar nekaj let , no lepše rečeno da že šest desetletij deset leti obiskujeva

Mozirske  planine ---Tako sva v začetku septembra izkoristila čudovit  dan parkirala ob nekdanjem Alpskem vrtu, kjer sva v preteklih letih se zelo rada ustavila. Poklepetala s prijaznim oskrbnikom, si ogledala rastline v vrtu in nato nadaljevala pot. navzdol ali navzgor odvisno od počutja in časa leta. Lepi spomini, kar žal mama je , da je vse zaraščeno in zapuščeno.

. Ja je že tako blizu je in nekako so nama prirasle te poti k srcu, so razgibane in ne prestrme, kar je nama res  všeč. Pa še prekrasni razgledi, mir in 

ko so v jesenski čas , nastopile  malo omejitve za bolj drzne vzpone je  pot na  Boskovec  idealna. Ni predaleč pot razgibana ,

 ter mir, posebno če greš čez teden.

Prvo sva  se spustila po cesti do kapelice, tam se nama je na poti pridružila mlada junica, ki je naju spremljala do zapore in naju potem  opazovala, kako sva midva preplezala leseno ograjo-- 

oona pa se je žalostno naslonila na drevo, a midva sva že hitela navzgor po razgibani poti do  Javorce,

kjer se vedno ustaviva

Privoščila sva si počitek  na klopi ter uživala v toplem soncu in  razgledu na  zgornjo Savinjsko dolino . Žal vidljivost ni bila prvovrstna.

Nato pa naprej pohitela sva tokrat po malo položnejši poti ...

In kmalu prispela mimo čudovito obarvanega  travnika z visoko travo, ki je nežno valovila v pozno poletni sapici ... 

Nato pa sva uživala na vrhu Boskovca,, Kjer sva pomalicala,  za  sladico sva si privoščila  čokolado. Ki pa m jo je nenadoma izmaknil  iz rok kuža ki je pritekel pred gospodarjem do mene.

 Ko je prispel lastnik ,pa me je zelo okaral zakaj sem dala psu čokolado, da bo poginil in take obtožbe. 

 Pa sem mu odvrnila da mi jo je vzel nenadoma iz rok. Ko pa je še kar naprej godrnjal in me prepričeval , da je čokolada strup za pse. Pa sem mu odvrnila , da to ni res , da prvič slišim , pa da smo imeli mi že kar nekaj psov in so tu n tam tudi pojedli košček čokolade, pa da nobeden ni poginil. Predzadnja je dočakala celo šestnajst let.

 Nato sem mu dejala, če vas tako skrbi pa ga imejte na povodcu. Nato se je umiril in smo še poklepetali.

On je s psom odhitel v nasprotno smer iz katere sva prišla midva.

A    sva se tudi vrnila  do Javorce. kjer sva opazovala zmajarja ki je plaval nad nama in nato izginil za belo zaveso oblaka. 

 -

Lep pogled na zastavo na Javorco.

Cvetja ni bilo veliko, a vseeno sva opazila še nekaj cvetočih grmičkov ,Tudi tukaj se vedno ustaviva in uživava v vonju brinovega grmovja.

Na koči na Mozirski koči sva se odžejala in nazdravila vsa vesela , hvaležna da  nama je dano kljub oviram , da  še vedno  lahko  uživava v naravi, zaželela si samo da naj traja in traja. Predvsem ZDRAVA..

Nato pa mimo zanimivo postavljenih ograj navzdol v dolino kjer naju  vedno navduši.....


...motiv  v Mozirju ki me vedno znova očara in ob enem nasmeji Zelo originalno in ja res mi je všeč

 Res en velik bravo idejnemu očetu te forma vive...

P.P.

Spomini starega gojzarja. Ko se ustavi korak..

-Ko se ustavi korak.

Potem pa korak za korakom in ja gremo naprej! Slika je simbolična  a nekako ponazarja stvari. hi hi... 

Dobre tri mesece je preteklo kar nisem nič objavila ,takrat se je dobro pričela meteorološka jesen sedaj pa bomo vsak čas v zimskem času  Jap je že tako ko hoče  Emšo   prevzeti vajeti tvojega življenja, ter ti prične  dopovedovati, kot veliko mojih prijateljev hm , ali so res dobro misleči, češ da so leta tu, da smo stari, da je čas da nehamo hoditi naokoli, in še veliko takih predlogov se je zvrstilo, kakšen  in na kak način naj bo bo tvoj vsak dan odmerjen, poleg tega pa še zdravje. .Ja in tu se šele prične s  komentarji, ja da se ti le ljubi, ma saj tudi jaz bi tudi ,a nimam časa, pa tu me ščiplje in tam boli. Kot da bi poslušala pesem Avsenikov in Franca  Koširja -

"Gor boli me dol boli me,  tako nekako ::"Potem pa , če se zjutraj zbudim ,da me nič ne boli se vprašam , ali sem sploh še živ?"
Ja  Ja  ,tako sem poleg vseh težav imela še manj vrednostni kompleks. 

"Morda pa nisem čisto po standardu ? Ali kakor smo v prejšnji državi rekli po JUSU . Pa  se prvo usedeš se zamisliš, zamahneš z roko,, se spomniš gospoda, katerega večkrat srečava  ki  s palicami  komaj gre  na sprehod, a je vsako jutro vesel z nasmehom premagoval ovire.. Pa si misliš, on lahko  jaz ,ki sem vseeno še bolj pri močeh pa ne bi!! Pa se odločiš narediš nekaj na ovirah in ja malo trme, malo življenjske volje , optimizma  in rečeš pa če je včeraj šlo, zakaj danes ne bi! Eden mojih motov je (jh je kar precej v teh letih ha ha ha) da je veliko ovir včasih v glavi. In potem narediš nekaj na tem in z novim elanom greš naprej-- Od začetka počasi in hura uspelo je!

Jap je že tako nič ni samoumevno. Tudi staranje ne... Sicer sva v teh treh mesecih res veliko prehodila. Kajti včasih ti kak dobro nameren  nasvet oziroma zapis, da misliti. In potem se ravnaš po tem. 

Sem prebrala od ene gospe, ki je pravila da je imela  velike težave s koleni. Pa je poleg nekaj pripomočkov, oziroma prehranskih dopolnil. a seveda ne bom delala reklame, ter vaje in posebno mi je ostal v spomini en  stavek: Sem hodila hodila hodila.. Prej skoraj nisem mogla po stopnicah sedaj obiskujem KSA in vrhove o katerih sem prej samo sanjala. Kolena  še  imam najbrž uničena a vseeno imam polno življenje in hodim brez večjih težav. Ja sem pomislila, saj tudi jaz po stopnicah sestopam iz ene na drugo ..

Pa sem se tudi jaz  spet vzela v roke ,vaje sobno kolo ter seveda hoja. To mi je tudi ortoped priporočil. A priznam je bolj težko bilo od začetka, sprva po dolini a sem kar hitro   spoznala, da je asfalt  velika težava za moja kolena. 

Ker pa smo ljudje prilagodljiva bitja , kar hitro ugotovila, da  je vedno izhod in sem pričela hoditi ob cesti in potem kmalu vedno više in više

. Ja še kako drži pregovor : "Kjer  je volja tam je pot."

 Nič prav nič ni samoumevno. Lahko bi seveda obsedela doma in čakala da mišice postanejo, kot mehka krpa za brisanje prahu. 

Priznati moram da sem se morala kar nekajkrat ,hi hi kako naj rečem še brcniti v tri črke in oditi od doma. Ko sva se vrnila s kakega pohoda in me je malo pred izhodiščem vse bolelo, sem si dejala:

"A pa mi je tega treba.?"
 A neki glasek v ozadju je dejal , ja treba je!" 

Potem  ko pa  sem postajala vedno močnejša v nogah, pa hrbtenica me je nehala boleti . Sem vedno z večjim navdušenjem in veseljem , kot pred leti odhajala na najine obiske narave, vrhov in planjav. Seveda mi je v veliko podporo  bil on. Kot pač  sem tudi jaz njemu  kadar je imel  , ali  ima kake težave.-- Je že tako, en dan dva dni ne greš, je čisto v redu se je treba odpočiti in pustiti, da se telo regenerira. to je sedaj v zlatih letih jeseni  življenja še kako potrebno, če ne že nujno. Pa da podoživiš poti ki sva jih prehodila ,pogledaš slike in ja to je še dodana vrednost potepanja po naši prečudoviti Sloveniji. 

Ampak če ne greš en teden , pa dva ali celo ves mesec  ,potem pa se ti kar naenkrat zazdi, da sploh ne rabiš tega, da je kar lepo biti doma in se prepustiti udobju kavča , sedenja pred tv, poslušati novice, večinoma so itak slabe , in spremljati  virtualno življenje na računalniku ter dogodkov po svetu.  Skratka živiš življenje  drugih,  tvoje življenje seveda teče dalje , a si obstal brezvoljen na mestu ,telo  pa prične počasi izgubljati moč, kondicija gre rakom žvižgat , pa tudi psihično postaneš nekako  brezvoljen in pesimističen. .Ja smo pač ljudje ..In to ni nič narobe , vsak ima svoj način -

No meni so se  poleg tega še pojavile težave z vidom, ja in krog je bil sklenjen. 

Zelo sem pogrešala branje, čeprav zadnje čase veliko manj čitam kot v preteklosti, zaradi oči , pri luči zelo težko ,a še vedno rada preberem kako knjigo, pa tudi pisanje mi je nekako manjkalo. Pišem rada že od kar pomnim. A težko je če gledaš vse nekako skozi meglo.   Kolikokrat sem dejala , joj to moram zapisati, saj  eno od mojih   motov  je:

"Bolje slabo zapisano, kot dobro pozabljeno." Kajti z leti tudi preteklost , pokrije pajčevina pozabe!

Kakor koli , pa na pohodih , ko me je prevzel kak motiv ali kar se me je dotaknilo mojega bistva  globoko, sem vedno pomislila to moram napisati blog. Ja eno je misliti, drugo realizirati.

Pa sem odlašala in pustila času čas. Veliko se je nabralo saj fotografirala sem seveda ,kot vedno. In spomini so ostali, in  to nekaj prečudovitih ..No o tem kasneje--

No tako vseeno mislim da mi bo v teh dneh le uspelo napisati opisati nekaj  pohodov katere je Stari Gojzar,  opravil v teh dobrih treh mesecih. Gojzar,   ki je sicer že obrabljen, a še vedno mu uspejo poti, ter  občudovanje  in veselje do Matere Narave   

Volja , počutje in tudi čas sedaj je pravi. Nekako se mi zdi ,da  je inventura zadnjega tromesečja, in preden skočim v 8 desetletje v začetku naslednjega leta 2026- 

P. P. 

z zbirke Tudi to je življenje. CARPE DIEM

   Moje razmišljanje o  drobnih radosti. 

Sediva v kava baru po obiska Velenjskega gradu in sicer po  krožni poti. Po 233 stopnicah v zgodovino, potem na vrh od koder je čudovit pogled na naše mesto.

In naokoli po cesti skozi del Podkraja in v Starem Velenju ki je  sedaj popolnoma obnovljeno Sva obiskala  Kavarno Stari trg  , kajti pot je naju že kar pošteno užejala.. je že tako, Emšo prinese še dodatne zahteve. 

. Ženske cvetočih srednjih let  so sedele pri sosednji mizi in klepetale v sproščenem razpoloženju. Vse so bile   oblečene v novejše materiale samo midva sva nekako izstopala v najinih tradicionalnih bombažnih srajcah, ki jih vedno oblečeva za pohode in se oba ob tem zelo zabavala, Sva dejala, da sva kot mastodonta, v sedanjem svetu, ki kljub vsemu  ne verjetno uživava ob tem kako se svet spreminja, a midva se drživa svoje stalnice in nekako je s tem nama neverjetno lepo, je pač čar jeseni življenja, ko se požvižgaš na novo modo novem materiale, ki nama na žalost ali veselje niti ne odgovarjajo preveč, Kaj se če! Poslušava svoje telo, že pred leti so se namreč najina telesa različno pričela odzivati na nove  materiale in tako, ostajava  pri starih  materialih, pa komu paše ali ne. Nama je to povsem vseeno samo da sva midva zadovoljna srečna , saj se oba zavedava da je prav vsak trenutek dragocen, ali si oblečen v bombaž ali svilo.. 

Da nama  čas odmerja najine poti,  ampak kot že marsikdo reče nikoli se ne smeš prepustiti samo enemu  trenutku,ter se ustaviti, ampak iti vedno naprej in naprej.. Tako veva in čutiva, da so pred nama še najlepše poti..Le iti morava po njih... Spogledala sva se, se nasmejala ob njegovi pripomni da že predolgo filozofirava, da je čas da si naročiva.. Pivo  jaz celo kremšnito, (včasih sem jih oboževala, sedaj pa si privoščim samo občasno na leto eno ali dve. ) ki je bila zelo okusna in samo lahko upam da mi ne bo povzročala težav.. ob vsem tem pa  lahko rečem kako lepo je življenje, če ga lahko še uživaš ni važno kako, samo da uživaš v tem vsakdanu v vsakem trenutku.. Zavedajoč se, da čas vsem teče samo nekateri ga pač dojemajo  tako, kot bi večno živeli, odlagajo svoje trenutke na poznejši čas, a midva veva da se nama bo  iztekel. A dokler še tiktaka  ta čas, ki  je res relativen pojem, uživava 120 na uro.. Ja so trenutki malih radosti, ki jih lahko razpršiš naokoli, da posuješ vse okoli tebe in te ogreje do zadnjega vlakna Biti. CARPE DIEM. 

P. P. 

Spomini starega gojzarja.... MALO TU IN MALO TAM..

 Skozi naše lepo mesto. 

Mimo galerije.. 

Pa  mimo kulturnega doma 

Rudar simbol našega mesta. No vsaj včasih je bil. 

Pogled na grad in na del zgodovine. Ki jo pač nekateri ne priznavajo.

Pod mogočni mi krošnjami.. 

Bliža se Pikin Festival, vsaj mislim da so zato drevesa okrašena. 

Promenada

Sonce, sonce v teh dneh velika dobrina. 

Vse za boljši in lepši jutri se gradi in obnavlja. 

Kavarnice vabijo. 

Pa sva dohitela sonce 

Tržnica 

Valujoče  umirjeno pred ZD. 

Pred Šolskim centrom s knjigo v roki. 

Skozi krasne pohode 

Pred dežjem še zadnji sončni žarki 

Sence se daljšajo, ja jesen je tu..

Prekrasen hibiskus, umetelno obrezan.... 
Kratek sprehod v teh dneh da vidimo kako se pri nas vse spreminja 
P. P.