SPOMII STAREGA GOJZARJA--JAVORCA-BOSKOVEC MOZIRSKA KOČA

  Že kar nekaj let , no lepše rečeno da že šest desetletij deset leti obiskujeva

Mozirske  planine ---Tako sva v začetku septembra izkoristila čudovit  dan parkirala ob nekdanjem Alpskem vrtu, kjer sva v preteklih letih se zelo rada ustavila. Poklepetala s prijaznim oskrbnikom, si ogledala rastline v vrtu in nato nadaljevala pot. navzdol ali navzgor odvisno od počutja in časa leta. Lepi spomini, kar žal mama je , da je vse zaraščeno in zapuščeno.

. Ja je že tako blizu je in nekako so nama prirasle te poti k srcu, so razgibane in ne prestrme, kar je nama res  všeč. Pa še prekrasni razgledi, mir in 

ko so v jesenski čas , nastopile  malo omejitve za bolj drzne vzpone je  pot na  Boskovec  idealna. Ni predaleč pot razgibana ,

 ter mir, posebno če greš čez teden.

Prvo sva  se spustila po cesti do kapelice, tam se nama je na poti pridružila mlada junica, ki je naju spremljala do zapore in naju potem  opazovala, kako sva midva preplezala leseno ograjo-- 

oona pa se je žalostno naslonila na drevo, a midva sva že hitela navzgor po razgibani poti do  Javorce,

kjer se vedno ustaviva

Privoščila sva si počitek  na klopi ter uživala v toplem soncu in  razgledu na  zgornjo Savinjsko dolino . Žal vidljivost ni bila prvovrstna.

Nato pa naprej pohitela sva tokrat po malo položnejši poti ...

In kmalu prispela mimo čudovito obarvanega  travnika z visoko travo, ki je nežno valovila v pozno poletni sapici ... 

Nato pa sva uživala na vrhu Boskovca,, Kjer sva pomalicala,  za  sladico sva si privoščila  čokolado. Ki pa m jo je nenadoma izmaknil  iz rok kuža ki je pritekel pred gospodarjem do mene.

 Ko je prispel lastnik ,pa me je zelo okaral zakaj sem dala psu čokolado, da bo poginil in take obtožbe. 

 Pa sem mu odvrnila da mi jo je vzel nenadoma iz rok. Ko pa je še kar naprej godrnjal in me prepričeval , da je čokolada strup za pse. Pa sem mu odvrnila , da to ni res , da prvič slišim , pa da smo imeli mi že kar nekaj psov in so tu n tam tudi pojedli košček čokolade, pa da nobeden ni poginil. Predzadnja je dočakala celo šestnajst let.

 Nato sem mu dejala, če vas tako skrbi pa ga imejte na povodcu. Nato se je umiril in smo še poklepetali.

On je s psom odhitel v nasprotno smer iz katere sva prišla midva.

A    sva se tudi vrnila  do Javorce. kjer sva opazovala zmajarja ki je plaval nad nama in nato izginil za belo zaveso oblaka. 

 -

Lep pogled na zastavo na Javorco.

Cvetja ni bilo veliko, a vseeno sva opazila še nekaj cvetočih grmičkov ,Tudi tukaj se vedno ustaviva in uživava v vonju brinovega grmovja.

Na koči na Mozirski koči sva se odžejala in nazdravila vsa vesela , hvaležna da  nama je dano kljub oviram , da  še vedno  lahko  uživava v naravi, zaželela si samo da naj traja in traja. Predvsem ZDRAVA..

Nato pa mimo zanimivo postavljenih ograj navzdol v dolino kjer naju  vedno navduši.....


...motiv  v Mozirju ki me vedno znova očara in ob enem nasmeji Zelo originalno in ja res mi je všeč

 Res en velik bravo idejnemu očetu te forma vive...

P.P.