-Ko se ustavi korak.
Potem pa korak za korakom in ja gremo naprej! Slika je simbolična a nekako ponazarja stvari. hi hi...
Dobre tri mesece je preteklo kar nisem nič objavila ,takrat se je dobro pričela meteorološka jesen sedaj pa bomo vsak čas v zimskem času Jap je že tako ko hoče Emšo prevzeti vajeti tvojega življenja, ter ti prične dopovedovati, kot veliko mojih prijateljev hm , ali so res dobro misleči, češ da so leta tu, da smo stari, da je čas da nehamo hoditi naokoli, in še veliko takih predlogov se je zvrstilo, kakšen in na kak način naj bo bo tvoj vsak dan odmerjen, poleg tega pa še zdravje. .Ja in tu se šele prične s komentarji, ja da se ti le ljubi, ma saj tudi jaz bi tudi ,a nimam časa, pa tu me ščiplje in tam boli. Kot da bi poslušala pesem Avsenikov in Franca Koširja -
"Gor boli me dol boli me, tako nekako ::"Potem pa , če se zjutraj zbudim ,da me nič ne boli se vprašam , ali sem sploh še živ?"
Ja Ja ,tako sem poleg vseh težav imela še manj vrednostni kompleks.
"Morda pa nisem čisto po standardu ? Ali kakor smo v prejšnji državi rekli po JUSU . Pa se prvo usedeš se zamisliš, zamahneš z roko,, se spomniš gospoda, katerega večkrat srečava ki s palicami komaj gre na sprehod, a je vsako jutro vesel z nasmehom premagoval ovire.. Pa si misliš, on lahko jaz ,ki sem vseeno še bolj pri močeh pa ne bi!! Pa se odločiš narediš nekaj na ovirah in ja malo trme, malo življenjske volje , optimizma in rečeš pa če je včeraj šlo, zakaj danes ne bi! Eden mojih motov je (jh je kar precej v teh letih ha ha ha) da je veliko ovir včasih v glavi. In potem narediš nekaj na tem in z novim elanom greš naprej-- Od začetka počasi in hura uspelo je!
Jap je že tako nič ni samoumevno. Tudi staranje ne... Sicer sva v teh treh mesecih res veliko prehodila. Kajti včasih ti kak dobro nameren nasvet oziroma zapis, da misliti. In potem se ravnaš po tem.
Sem prebrala od ene gospe, ki je pravila da je imela velike težave s koleni. Pa je poleg nekaj pripomočkov, oziroma prehranskih dopolnil. a seveda ne bom delala reklame, ter vaje in posebno mi je ostal v spomini en stavek: Sem hodila hodila hodila.. Prej skoraj nisem mogla po stopnicah sedaj obiskujem KSA in vrhove o katerih sem prej samo sanjala. Kolena še imam najbrž uničena a vseeno imam polno življenje in hodim brez večjih težav. Ja sem pomislila, saj tudi jaz po stopnicah sestopam iz ene na drugo ..
Pa sem se tudi jaz spet vzela v roke ,vaje sobno kolo ter seveda hoja. To mi je tudi ortoped priporočil. A priznam je bolj težko bilo od začetka, sprva po dolini a sem kar hitro spoznala, da je asfalt velika težava za moja kolena.
Ker pa smo ljudje prilagodljiva bitja , kar hitro ugotovila, da je vedno izhod in sem pričela hoditi ob cesti in potem kmalu vedno više in više
. Ja še kako drži pregovor : "Kjer je volja tam je pot."
Nič prav nič ni samoumevno. Lahko bi seveda obsedela doma in čakala da mišice postanejo, kot mehka krpa za brisanje prahu.
Priznati moram da sem se morala kar nekajkrat ,hi hi kako naj rečem še brcniti v tri črke in oditi od doma. Ko sva se vrnila s kakega pohoda in me je malo pred izhodiščem vse bolelo, sem si dejala:
"A pa mi je tega treba.?"
A neki glasek v ozadju je dejal , ja treba je!"
Potem ko pa sem postajala vedno močnejša v nogah, pa hrbtenica me je nehala boleti . Sem vedno z večjim navdušenjem in veseljem , kot pred leti odhajala na najine obiske narave, vrhov in planjav. Seveda mi je v veliko podporo bil on. Kot pač sem tudi jaz njemu kadar je imel , ali ima kake težave.-- Je že tako, en dan dva dni ne greš, je čisto v redu se je treba odpočiti in pustiti, da se telo regenerira. to je sedaj v zlatih letih jeseni življenja še kako potrebno, če ne že nujno. Pa da podoživiš poti ki sva jih prehodila ,pogledaš slike in ja to je še dodana vrednost potepanja po naši prečudoviti Sloveniji.
Ampak če ne greš en teden , pa dva ali celo ves mesec ,potem pa se ti kar naenkrat zazdi, da sploh ne rabiš tega, da je kar lepo biti doma in se prepustiti udobju kavča , sedenja pred tv, poslušati novice, večinoma so itak slabe , in spremljati virtualno življenje na računalniku ter dogodkov po svetu. Skratka živiš življenje drugih, tvoje življenje seveda teče dalje , a si obstal brezvoljen na mestu ,telo pa prične počasi izgubljati moč, kondicija gre rakom žvižgat , pa tudi psihično postaneš nekako brezvoljen in pesimističen. .Ja smo pač ljudje ..In to ni nič narobe , vsak ima svoj način -
No meni so se poleg tega še pojavile težave z vidom, ja in krog je bil sklenjen.
Zelo sem pogrešala branje, čeprav zadnje čase veliko manj čitam kot v preteklosti, zaradi oči , pri luči zelo težko ,a še vedno rada preberem kako knjigo, pa tudi pisanje mi je nekako manjkalo. Pišem rada že od kar pomnim. A težko je če gledaš vse nekako skozi meglo. Kolikokrat sem dejala , joj to moram zapisati, saj eno od mojih motov je:
"Bolje slabo zapisano, kot dobro pozabljeno." Kajti z leti tudi preteklost , pokrije pajčevina pozabe!
Kakor koli , pa na pohodih , ko me je prevzel kak motiv ali kar se me je dotaknilo mojega bistva globoko, sem vedno pomislila to moram napisati blog. Ja eno je misliti, drugo realizirati.
Pa sem odlašala in pustila času čas. Veliko se je nabralo saj fotografirala sem seveda ,kot vedno. In spomini so ostali, in to nekaj prečudovitih ..No o tem kasneje--
No tako vseeno mislim da mi bo v teh dneh le uspelo napisati opisati nekaj pohodov katere je Stari Gojzar, opravil v teh dobrih treh mesecih. Gojzar, ki je sicer že obrabljen, a še vedno mu uspejo poti, ter občudovanje in veselje do Matere Narave
Volja , počutje in tudi čas sedaj je pravi. Nekako se mi zdi ,da je inventura zadnjega tromesečja, in preden skočim v 8 desetletje v začetku naslednjega leta 2026-
P. P.
Ni komentarjev:
Objavite komentar