SPOMINI STAREGA GOJZARJA-TRADICIONALNI POHOD OD HUDE LUKNJE - DO ZAVRŠ NAD VALDEKOM..-ŠENTRUPERTA- TER GRAŠKE GORE

 

Kot vsako pomlad v začetku aprila , sva tudi letos  ta teden  že enajstič zapored, tudi letos obiskala ta krasen kraj poln cvetja in čudovitega razgleda. 

Odlašala sva zjutraj, kajti nad našel dolino je bil siv pokrov iz oblakov, to pot imava   rada, če je sonce. Takrat pride cvetje in zelenje bolj do izraza. Pa tudi fotografije so lepše. 

Že kar na začetku sva uživala v cvetovih tevja. 

 Povsod je vse lepo označeno tudi za kolesarje

Lepa asfaltna cesta vodi na Graško goro. Skozi gozd  po gozdni cesti, ali po asfaltu  do sedla, midva sva šla že po treh smereh gor 
Na vrhove nad Hudo  Luknjo vodi več poti... Mimo prekrasne kapelice sva se tokrat odločila, da greva v obratni smeri, kakor običajno po strmini navzgor  in po krožni poti, po položnejši nazaj. Ja včasih je treba hoditi tudi z glavo varčevati z energijo oziroma s sklepi.

Sva kar kmalu prišla do sredi strme  poti, kjer je bila velika skala

Katero sva podprla,  kot je že klasika na najinih pohodih, kjer sva se se res zabavala, ob opombah ,da sedaj midva podpirava skalo, ne ona naju, ker sva še spočita. 

Kar kmalu sva prišla na travnik, kjer se nama je odprl pogled na Paški Kozjak kjer sva bila pred 14 dnevi

Čudovita zelena valovita planjava naju je očarala

Po ozki stezici mimo preže

Ter čez travnik sva kar kmalu prišla spet do gozda

Kjer sva prečila pobočje, ter grede občudovala prekrasno cvetje in metulje vseh vrst ter lepoto  jetrnika

 potem se je pot rahlo dvignila

 ves čas je naju grelo toplo sonce.. Postajalo je vedno topleje...

Ko sva prišla iz gozda sva se povzpela po strmini do sredine, ter si privoščila počitek ob robu gozda

Tako prijetno toplo je bilo pa tudi ni bilo vetra--

 uživala sva v razgledu na Pohorje, ter na cesto  po kateri sva ravnokar prišla

Ob robu gozda je bilo cvetja toliko vseh barv in vrst--
Nato sva nadaljevala pot
Ko sva spet prišla v gozd sva se usedla na hlod, ki je kar vabil, da se usedeva. Pomalicala sva 

svetloba ni tukaj ravno najboljša za slikanje, a saj se gre predvsem zato da se spomniva ,kolikokrat sva počivala..

Nato pa sva nadaljevala pot po makadamski cesti ob kateri je raslo toliko lapuha da sem imela vtis, kot da ga je nekdo posejal

nato pa mimo lepo urejenih kmetij

ter po makadamu sva kar kmalu prišla iz gozda in se bližala najinemu prvemu cilju. Kar hitro sva zagledala prekrasno blestečo stavbo, ki je bila v preteklosti šola v Završah 

Nato pa na levi strani cerkev sv Vida, a se nisva ustavila,sva dejala da se bova potem čila nazaj grede in se tudi vpisala v Planinca ,ampak sva  nadaljevala pot naprej po malo več kot km oddaljenemu Šentrupertu

Mimo spomenika žrtvam druge svetovne vojne, Za trenutek sva se ustavila v spomin vsem ,ki so padli ..Njim v spomin in opomin stojijo spomeniki in koliko jih je po vsem svetu a človek se nikoli ne nauči  iz  napak preteklosti. Žal, spet divjajo okoli nas vojne ...

Zelo nama je všeč, kjer je vsepovsod vse lepo označeno, 

A midva sva že hitela naprej po asfaltni cest, ob njej pa na stotine rumenih cvetov lapuha..

Postajalo je vedno topleje , kar hitro sva tam na sredi poti videla avtobusno postajo

Malo naprej pa lovski dom. Ja že desetkrat sva šla tu mimo in nikoli se nisva ustavila, saj sva mislila, da je samo za lovce . Ampak tokrat sva videla da je odprto pa sva si privoščila 

Kozoroga , prav pošten naju je užejala pot. Ko sva se odpočila sva nadaljevala pot ,po prekrasni planjavi, tudi najin cilj se že vidi, mimo makete gradu, ki sem ga poslikala iz vseh strani. Ma saj ga vedno, res mi je všeč

malo bliže originalna streha 

Pod nama konntrastna barva  grmovja in na levi senik ki že laka popravila, najbrž...

Tukaj pa je pričelo rahlo pihljati, ali pa se je samo veter igraje zapletel  v veje vrbe.

A midva sva že hitela naprej
Kjer sva občudovala prekrasne narcise, ki so pokrivale ves parobek pod gostilno ..Prelepo, vsako leto jih je več.
Ob enem pa sva občudovala Kamniške Savinjske  Alpe, ki so se bleščale v soncu 

Pa pogled na Pohorje 

Pa na Mozirske  

Pa na Koralpe, ali po naše Golico v Avstriji. Ja lepo je tam, če bo zdravje, bova še letos enkrat obiskala te vrhove.

Ko sva prišla bliže naju je prišel pozdraviti tale lepi kuža.

lepa mogočna cerkev sv Ruperta ,pod njo pa kakor je navada na podeželju  gostilna ..zelomi je bilo všeč tu. Naslednjič se bova tudi tukaj oglasila.

 kjer sva se vpisala v Planinca potem si še ogledala vse vrhove, ki se vidijo od tod, kar nekaj jih je.

sonce in sence so se menjavale,  prav po aprilsko.

Pričelo je pihati, še zadnji pogled na cerkev , pa sva se kar odpravila nazaj mimo makete gradu, lovskega doma, avtobusne postaje , spomenika in že sva se usidrala pri cerkvi sv. Vida na Završah nad Valdekom,

Ja res je lepo tukaj pogled na nasprotno stran  na Graško goro sva dejala da se bova od izhodišča peljala še ja do spomenika in se po drugi strani vrnila nazaj domov.

Lepa je ta cerkev, če se malo pobrska po spletu lahko preberemo njeno bogato in zanimivo zgodovino.

pot nazaj nama je kar hitro minila ob vsem cvetju in zanimivostih , ki jih nudi mati narava ob poti. Pa še na razgledišče, brez razgleda sva šla , je že tradic9ija, še ko sva imela psičko Mery je vedno zavila

tako sedaj pa samo navzdol

Tukaj sem greva že iz navade 

Razgledišče ha ha brez razgleda 

Modrina ob kateri ne moreš mimo

Še zadnji pogled od zgoraj nato pa sva krenila po počožnejši poti nazaj do izhodišča.

vračala sva se tukaj po drugi poti.Ja sva že kar spoznala te stezice tukaj naokoli.

ob poti barvitost med skalami

tja. ko sva prišla do kapele se je nama odprl pogled na Pogorje Paškega Kozjaka.Še nekaj peš  poti, potem pa sva se odločila da se odpeljeva še do  Graške gore 

ja tukaj nam je vse znano , je kot bi rišel domov.

kep je bil pogled na drugo strank cerkvi sv Ruperta

Graška gora gora jurišev ,ob spomeniku Nošnja ranjenca.

tukaj pa sva v vseh teh skoraj 60 letih prehodila po dolgem in počez, Ja lepo se je potepati še po tolikih letih tu naokoli in obujati spomine. 

Nato pa sva se mimo Škalskih Cirkovc spustila navzdol do Škalskega jezera 

P.P.

SPOMINI STAREGA GOJZARJA- Zeleno jezero-

Zeleno jezero na Rudarskih škodah

Več kot 12 let že hodiva  na Rudarske škode. Včasih jeseni, pozimi  čez poletje sva hodila takrat, ko je bil še prehod med Družmirskim in Velenjskim jezerom. Odkar pa je zaprt pa  vedno okoli 14 februarja na Rudarske škode, zato sva ga poimenovala Tradicionalni Valentinov pohod.  Če je počutje in vreme  kolikor toliko v redu greva štirinajstega, če ne pa kak dan prej , ali pozneje Ob  potočku sva pustila avto ter se napotila proti cilju.. Tokrat sva prvič  startala od tukaj navadno sva vedno šla od doma peš. Od doma je na obe strani 10 km. tako  sva pač malo skrajšala pot in se izognila asfaltu.. Zato da malo olajšam hojo, je kar veliko asfalta, katerega se , če se le da izogibam., ker bi si rada pozdravila nogo do poletja . Od poškodbe bo  meseca junija dve leti, sicer gre počasi na bolje, a tako počasi , a ker sem včasih pa trmasta ha ha ,ter se pač ne predam tako zlahka vidim, da se splača vztrajati  , se izboljšuje moč mišic , no ja saj tudi veliko delam na tem. In ja se pač prilagajamo. 

Čez  lesen mostiček na rudarske škode---  Tokrat sva prvič  startala od tukaj navadno sva vedno šla od doma peš. A ker je kar veliko asfalta, katerega se , če se le da izogibam., ker bi si rada pozdravila nogo do poletja . Od poškodbe bo  meseca junija dve leti, sicer gre počasi na bolje, a tako počasi , a ker sem včasih pa trmasta ha ha ,ter se pač ne predam tako zlahka vidim, da se splača vztrajati  , ja se pač prilagajamo. Čez  lesen mostiček na rudarske škode, 

Bil je delno oblačen dan, pa sva kljub temu šla na pot , sicer , a bilo je res prijetno hoditi čez prostrana polja sicer po terenu, ki se kar naprej spreminja 

Pogled na cerkev sv . Jakoba nad Velenjem , po domače Na 
Tudi tukaj se je veliko spremenilo, vse je bolj valovito razgiban teren,, kje se je cesta poglobila ali dvignila,  ja se vidi, da se še tla niso umirila-
Nato skozi gozd 




S te strani se še da priti  do jezera, a kako dolgo še?

Jezero je vedno drugačne barve. Tukaj nekaj posnetkov od nekaj let v preteklih letih:  

Včasih je rjavo, temno sivo, zeleno, ali modro, odvisno od vremena in dogajanja okoli njega.

 

RJAVO KOT BELA KAVA

TEMNO ZELENO

ČRNO

Pozimi pa zaledenelo

Pa tudi okolica se spreminja, sedaj je še samo iz ene strani dostopno. Midva ga imenujeva Zeleno jezero na Rudarskih Škodah -- Včasih sva se slikala na sprednji strani, a je sedaj tam zaraščeno .Tako se sedaj že nekaj let slikava tukaj. Se je treba pa kar oprijeti, kajti obrežje je kar strmo .

Tole je pa na novo, A je nama prišlo zelo prav, drugače sva morala malicati na OBREŽJU JEZERA. 

Privoščila sva si pravi žur., ha ha zdravo zabava, ja malenkosti, ki nama pač popestrijo jesen življenja. Včasih res ni treba veliko, da se imaš lepo in uživaš v družbi z drago osebo v naravi kar pač bama da še dodatno energijo ter zdravje.   Pot je nama dala apetit in kot že rečeno, prazen žakelj ne stoji pokonci.

Kar nekaj časa sva se pogovarjala ,ter se potem ob jezeru, ki ga midva imenujeva Zeleno jezero, čeprav bi ga lahko vedno imenovala drugače, kajti spreminja se mu barva pač, odvisno od dejavnosti okoli njega in  seveda vremena. Bilo je že skoraj popolnoma rjave barve, pa turkizno, 

                                              črno, ter skoraj 

še zadnji pogled na  leseno zavetje , ki je naju prijazno sprejelo.

Že sva hitela nazaj, po nekje kar ledeni in blatni cesti.

Pogled čez zasnežene Rudarske škode na del Velenjskega jezera 
Pa še hiter pogled čez jezero na vikendaško naselje Kinta Kunte..Ter Veliki in Mali Koželj .nad mestom. Ter seveda cerkvico sv Jakoba pod Gradiščem 580 m , domačini pravimo temu vrhu in cerkvici na Jakecu.
 Ob povratku   še posnetek iz odhoda iz rudarskih škod. Tik pred mostom iz rudarskih škod sva se še slikala, da  bova imela  spomin po kateri poti sva se vrnila nazaj..
Ja rada greva tukaj, kajti veliko spominov , še iz pred pol stoletja in, ko je po teh  krajih , kjer sedaj valovij Velenjsko in Družmirsko jezero, je valovila pšenica ... Ter so stale domačije. Ja Ko takole hodiva po teh poteh se poglabljava v spomine, ter s ob vseh spremembah nekako laže zavedava, kako je vse minljivo, kako se vse spreminja narava ljudje tudi podnebne spremembe, in seveda midva. Lep dopoldan sva preživela , ter si še samo zaželela, da naslednje leto osorej bova spet vandrala tukaj, če že ne prej.

P:P:

TUDI TO JE ŽIVLJENJE. ..Zgodbe z najinih poti..

 Spomladansko branje..

Zgodba ,ki temelji na resničnih dogodkih, enkrat je že bila objavljena malo drugače , tista včasih dobro stoječa kmetija ne obstaja več . Za vse kar so se pehali je prerasel bršljan in srobot...... . Malo  sem jo predelala, kajti na željo  znanke, ki so ji bili znani ti kraji  Mi je predlagala da jo še enkrat objavim. še enkrat prebrati.

Kam bi del!

Dan se je že nagibal v predvečer,  sonce je na drugi strani pogorja počasi zahajalo in z zadnjimi žarki pobarvalo jesensko panoramo pod seboj. Vse se je pripravljalo za počitek. Še ptice so onemele… 

Nad slemenom je po gozdni poti prihajal osiveli moški z palico, sicer že v letih   razoranega obraza, katerega je prepredla globoka žalost. 

Globoko je zavzdihnil in se  s težavo  usedel na rob gozda,, da je imel pregled na obe strani hriba. A njegov pogled ni bil namenjen smeri iz katere je prišel, ampak na nasprotno stran , kjer je opazoval gručo ljudi ki so se poslavljali. .Ko je zadnji avto izginil izza ovinka je povsod zavladala tišina. 

Globoko je vzdihnil .Pred njegovimi očmi se je odvrtel film celotnega dogajanja. 

Spomin ga je ponesel dobrih šestdeset  let nazaj: 

Takrat se je začelo…K sosedovim se je primožila brhka deklica iz sosednjega kraja. Ženil se je najstarejši sin njegov dober prijatelj. Spomnil se je vseh vragolij , ki sta jih ušpičila skupaj … Tudi on je bil na ohceti, ki je trajala tri dni. Lahko so si jo privoščili, kajti bili so bogati. Njihova kmetija je mejila na tri domačije. A od vseh je bila najbogatejša. Njihovi pašniki in gozdovi so bili veliki. Oče je pametno gospodaril.. 

Vinko , tako je bilo ime njegovemu prijatelju se je vedno šalil. Pri nas prihaja denar pri velikih vratih noter, a tudi odhaja pri velikih ven. S tem je hotel povedati in ublažiti zavist, ki se je včasih pokazala na prijateljevem obrazu… A je vedel, da mu ni nevoščljiv, kajti tudi njihova domačija ni bila ravno med najrevnejšimi. Obema je bilo važno samo to , da se razumeta, da se lahko zaneseta eden na drugega. 

A leta so tekla s poroko se je precej spremenilo. Mati in oče od Vinka sta vsak dan obžalovala , da sta privolila v to poroko. Materi ni šlo v račun, kako je mlada površna, lena,  prepirljiva, pohlepna, hotela je, da njima prepišejo grunt. Da bo ona naredila red, da sosedje kosijo čez mejo in čistijo laze. In kaj kmalu so nastala nesoglasja med sosedi Vinka je vsaki dan nagovarjala, da naj prepriča očeta , da naj njima prepiše grunt. A on se je branil. Kajti oče je modro kmetoval , da so bili vsi zadovoljni, s sosedi se niso nikoli prepirali, razen Majde. Prepir je postal vsakdanji gost pri Dolinarju , tako se je imenovala Vinkova domačija. In nekega dne je nesoglasje doseglo vrhunec. Majda je tistega pomladnega dne enostavno odšla domov nazaj domov. Vinko je postajal vedno bolj vase zaprt, ko so se zbirali po maši pred cerkvijo je vedno hitro odšel domov. Bilo ga je sram. Majda je nekaj mesecev bila doma , medtem je nenadoma umrl Vinkov oče. Mati je poklicala Vinka in mu dejala, naj gre po Majdo in naj jo pripelje domov. Kmetijo bo sedaj tako, ali tako na njega pripisana pa naj gospodarita, kakor njima drago. Za sebe si je izgovorila hrano in obleko ter nekaj denarja na leto… 

Vinko je bil presrečen, kajti še vedno je ljubil Majdo iz vsega srca. Z veseljem se je odpravil po njo. Prvi mesec je bilo vse tako lepo, da mu je Vinko nekoč zaupal, ko sta se vračala skupaj iz bližnjega mesta, da je tako lepo, da sploh ne more verjeti , da se to dogaja njemu, da je kot v pravljici. No ta pravljica se je po slabih dveh mesecih spremenila v moro. Spet je postala prava hudoba. Prvo je staro mater tako gnjavila in jo poniževala, ko se je Vinko zavzel za njo je samo dejala: Ona, ali jaz !! 

In Vinko ni imel moči da bi ji ugovarjal. Mater je kmalu zatem vzela k sebi Vinkova sestra . Takrat je Majda zavladala Vinku , ki je kmalu iskal uteho v pijači. Rodila sta se njima dva sinova , ki sta  kot preplašena vrabčka, hodila vedno sama iz šole, kajti prepovedala jima je druženje s sosedovimi otroki. 

Leta so tekla, z vsemi sosedi so bili sprti, kajti tudi Vinka je prepričala, kar je bilo vedno laže, saj je bil skoraj vsak dan omamljen od pijan ščuvala ga je da jim vsi kradejo zemljo. Večkrat je sama, ali pa z njegovo pomočjo prestavljala mejnike. Tako da so vsi sosedje poklicali geometra in zahtevali meritve posesti. Račun je bil visok , a so raje plačali. Kajti vsi so imeli prepirov čez glavo. Hoteli so samo mir. 

A s tem se prav za prav ni nič spremenilo. Kajti tudi označeni mejniki so se kot po čudežu premaknili za kak meter na sosedovo zemljo. 

Spominjal se je nekega popoldneva, ko sta z sinom šla pogledat gozd in smreke, ki jih naj bi podrli za sinovo hišo. 

Srečala sta Majdo, ki je dejala: Sem šla pogledat, ali so mejniki še vsi na svojem mestu. Ja, so še, če jih nisi prestavila. Zardela je do koren las in z hripavim glasom dejala: 

Pazi se , kaj govoriš. Te lahko tožim… 

Pa se je samo zasmejal, zamahnil z roko , ter odšel naprej… 

Nekaj časa po tem dogodku je Vinko nenadoma umrl… Jetra so mu odpovedala. Sama je s sinovi gospodarila naprej. Oba sinova sta se izšolala eden je imel v bližnjem mestu v tovarni vodilno mesto.. Drugi se je poročil in gospodaril skupaj z materjo. Zgodovina se je ponovila in prepiri so se vrstili dan za dnem tako je snaha kmalu odšla, kajti ni prenesla hudobije tašče. Tudi sin se je zaposlil v podjetju izven domačega kraja. Z ženo sta najela stanovanje . 

Domov se je vračal trikrat na teden.. 

Ona je z leti opešala pred dvema mesecema jo je sin našel mrtvo na skednju 

Naredila je samomor. 

Po pogrebu sta se odločila, dokler ne prodajo živine, bosta mlada dva ostala na domačiji....A za kmetovanje nista bila več navdušena 

Prodali so vso živino in tudi kmetijo. 

Sinova sta si razdelila denar si kupila hišo... nad pokrajino pa je spet zavladal mir. 

Moški, ki je sedel na robu gozda je tiho zavzdihnil v polmrak pod seboj in zašepetal: 

Kljub vsemu počivajta v miru oba. 

Posebno ti Vinko zaslužil si si. 

Ne bi želel, da v onostranstvu prenašata mejnike in sprašujeta: Kot v tisti  basni...

    Kam bi del?, kam bi del? Kajti samo tako bosta počivala v miru, oba - če daš tja, kjer si vzel. 

Nagnil se je nazaj, dal roke pod glavo se zazrl v nebo na katerem so se prižigale prve zvezde in zaprl trudne oči in prisluhnil gozdu kjer se je oglasila sova .

P.P.. 

SPOMINI STAREGA GOJZARJA--ŠKALSKO JEZERO-

ŠKALSKO JEZERO-

Teh  sončnih dnevov v mesecu marcu sva se razveselila, kot otroka daril- Sva dejala da ne bova samo iz višine gledala na to našo dolino sva se odpravila še na Škalsko jezero- Nekaj zato da se telo spočije, ja je čisto  drugače, le si mladin ti nobeden napor ne zapusti   utrujenosti v telesu-A ker se res prilagajava uživava tudi na ravnem, posebno še če le ni preveč asfalta-

Že kar dober streljaj od naše hiše naju je razveselil prvi dotik pomladi- Ja lepi so ti zvončki, no midva imava rada vse v naravi od zelenja pa do  popkov, ampak zvončki nam pri cingljajo res tisti prvi občutek, da je pomlad že tu, pa čeprav samo  meteorološka.

Jezero kot na dlani in nebo  kot morje, da prav zaželiš si ,da se dotakneš neba. Pogled na l Vodemljo razgledno točko , Skalni vrh kjer sva bila dan dva, pred tem gor , na skrajno  desni  Stropnica na kateri sva letos že uživala a o tem lepo po vrsti drugič v zapisu-

Malo bolj na levo še vrh Paškega Kozjaka in Špik , 1108 m, kjer sva letos  drugega januarja, kot vsako leto tradicionalno otvorila pohodno sezono. Vidi se tudi košček Ramšakovega vrha in Radojča .. V ospredju pa delovišče avtoceste na Koroško---Ja kako se bo in se še in se je že spremenila naša dolina. Pred 60 leti, ko sem prišla v Velenje je bilo tu vse drugače. Nekaj se je spremenilo skoraj neopazno, nekaj pa seveda rapidno hitro. A je že tako, vse se  spreminja z nami vred in ja napredek ter borba za  vsakdanji kruh pač zahteva tudi žrtve ...V naravi in ljudeh.

Pogled na Vodemljo na razgledno točko, kjer sva pred  dvema dnevoma uživala v pogledu  na Škalsko jezero in vso našo dolino.

Sonce zrak svoboda, ter , ter mir in dobra družba, ja kaj hočeš še več-

Nad jezerom se je nad nama odprla  snežna belina kronic, oziroma zvončkov kot smo jimmi včasih pravili. Ja zeloooo veliko vrst jih je, a saj ni važno kako se imenujejo, važno je to da ti napolnijo srce in vso bit s srečo veseljem in dobro voljo.

Navzgor med grmovjem po stezi po  belim pobočjem.
 A kar hitro sva pohitela naprej do mostu, kjer je naju pod mostom razveselilo polno nagnetenih rib.

 Potem pa  že naprej kjer sva uživala v odsevih Škalskega jezera in otočka na katerim dva laboda že pripravljata gnezdo za gnezdenje in nov zarod.

Vesela da se je vreme končno uredilo, kajti sivine se kar hitro naveličaš- Čeprav nama vreme ni važno, a roko na srce vse je bolj svetlo in veselo , paše slike so lepše, no to je moje mnenje Ha ha---

p.p.