nedelja, 30. marec 2025

SPOMINI STAREGA GOJZARJA- Zeleno jezero-


Zeleno jezero na Rudarskih škodah


Več kot 12 let že hodiva  na Rudarske škode. Včasih jeseni, pozimi  čez poletje sva hodila takrat, ko je bil še prehod med Družmirskim in Velenjskim jezerom. Odkar pa je zaprt pa  vedno okoli 14 februarja na Rudarske škode, zato sva ga poimenovala Tradicionalni Valentinov pohod.  Če je počutje in vreme  kolikor toliko v redu greva štirinajstega, če ne pa kak dan prej , ali pozneje Ob  potočku sva pustila avto ter se napotila proti cilju.. Tokrat sva prvič  startala od tukaj navadno sva vedno šla od doma peš. Od doma je na obe strani 10 km. tako  sva pač malo skrajšala pot in se izognila asfaltu.. Zato da malo olajšam hojo, je kar veliko asfalta, katerega se , če se le da izogibam., ker bi si rada pozdravila nogo do poletja . Od poškodbe bo  meseca junija dve leti, sicer gre počasi na bolje, a tako počasi , a ker sem včasih pa trmasta ha ha ,ter se pač ne predam tako zlahka vidim, da se splača vztrajati  , se izboljšuje moč mišic , no ja saj tudi veliko delam na tem. In ja se pač prilagajamo. 


Čez  lesen mostiček na rudarske škode---  Tokrat sva prvič  startala od tukaj navadno sva vedno šla od doma peš. A ker je kar veliko asfalta, katerega se , če se le da izogibam., ker bi si rada pozdravila nogo do poletja . Od poškodbe bo  meseca junija dve leti, sicer gre počasi na bolje, a tako počasi , a ker sem včasih pa trmasta ha ha ,ter se pač ne predam tako zlahka vidim, da se splača vztrajati  , ja se pač prilagajamo. Čez  lesen mostiček na rudarske škode, 




Bil je delno oblačen dan, pa sva kljub temu šla na pot , sicer , a bilo je res prijetno hoditi čez prostrana polja sicer po terenu, ki se kar naprej spreminja 

Pogled na cerkev sv . Jakoba nad Velenjem , po domače Na 
Tudi tukaj se je veliko spremenilo, vse je bolj valovito razgiban teren,, kje se je cesta poglobila ali dvignila,  ja se vidi, da se še tla niso umirila-

Nato skozi gozd 





S te strani se še da priti  do jezera, a kako dolgo še?

Jezero je vedno drugačne barve. Tukaj nekaj posnetkov od nekaj let v preteklih letih:  
Včasih je rjavo, temno sivo, zeleno, ali modro, odvisno od vremena in dogajanja okoli njega.
 

RJAVO KOT BELA KAVA
TEMNO ZELENO
ČRNO
Pozimi pa zaledenelo

Pa tudi okolica se spreminja, sedaj je še samo iz ene strani dostopno. Midva ga imenujeva Zeleno jezero na Rudarskih Škodah -- Včasih sva se slikala na sprednji strani, a je sedaj tam zaraščeno .Tako se sedaj že nekaj let slikava tukaj. Se je treba pa kar oprijeti, kajti obrežje je kar strmo .




Tole je pa na novo, A je nama prišlo zelo prav, drugače sva morala malicati na OBREŽJU JEZERA. 

Privoščila sva si pravi žur., ha ha zdravo zabava, ja malenkosti, ki nama pač popestrijo jesen življenja. Včasih res ni treba veliko, da se imaš lepo in uživaš v družbi z drago osebo v naravi kar pač bama da še dodatno energijo ter zdravje.   Pot je nama dala apetit in kot že rečeno, prazen žakelj ne stoji pokonci.

Kar nekaj časa sva se pogovarjala ,ter se potem ob jezeru, ki ga midva imenujeva Zeleno jezero, čeprav bi ga lahko vedno imenovala drugače, kajti spreminja se mu barva pač, odvisno od dejavnosti okoli njega in  seveda vremena. Bilo je že skoraj popolnoma rjave barve, pa turkizno, 


                                             
črno, ter skoraj 

še zadnji pogled na  leseno zavetje , ki je naju prijazno sprejelo.
Že sva hitela nazaj, po nekje kar ledeni in blatni cesti.



Pogled čez zasnežene Rudarske škode na del Velenjskega jezera 
Pa še hiter pogled čez jezero na vikendaško naselje Kinta Kunte..Ter Veliki in Mali Koželj .nad mestom. Ter seveda cerkvico sv Jakoba pod Gradiščem 580 m , domačini pravimo temu vrhu in cerkvici na Jakecu.
 Ob povratku   še posnetek iz odhoda iz rudarskih škod. 
Tik pred mostom iz rudarskih škod sva se še slikala, da  bova imela  spomin po kateri poti sva se vrnila nazaj..
Ja rada greva tukaj, kajti veliko spominov , še iz pred pol stoletja in, ko je po teh  krajih , kjer sedaj valovij Velenjsko in Družmirsko jezero, je valovila pšenica ... Ter so stale domačije. Ja Ko takole hodiva po teh poteh se poglabljava v spomine, ter s ob vseh spremembah nekako laže zavedava, kako je vse minljivo, kako se vse spreminja narava ljudje tudi podnebne spremembe, in seveda midva. Lep dopoldan sva preživela , ter si še samo zaželela, da naslednje leto osorej bova spet vandrala tukaj, če že ne prej.

P:P:

Ni komentarjev:

Objavite komentar