Decembrska jutra -2-Na jezeru v soncu

On je rekel sonce .

V hladnem jutru in po kar nekaj dnevih dušeče megle, ki je kot katranast pokrov pokrivala našo dolino, sva vsa vesela pohitela okoli Škalskega jezera.

Ki je danes kazal precejšnjo drugačno podobo, kot včeraj Že ko sva šla skozi park sva videla ,da bo sončno, kajti skozi krošnje dreves sva videla , kako je sonce rdečkasto obarvalo dim iz Teš/a na koncu doline.....  Pohitela sva naprej , skozi gozd , ter kmalu prispela mimo Galaktike do mesta, kjer se nama je odprl pogled na našo goro Uršljo goro, tako blizu, a zaenkrat tako daleč, vsaj za sedanje čase, Je pač v drugi občini

Pozlačen sneg  je dajal vtis, kot , da je pokrit s polivinilom, kot so v trgovinah  artikli, ki pač niso za uživanje.... 

Nad njo pa so se pričeli zbirati temni oblaki, a vseeno sva upala, da bo nama dano da prideva midva po nekaj dneh megle spet na sonce...

Še vedno sva hodila po senci in tu in tam se ognila ledu na cesti, ko sva zagledala tam čisto v kotu skupino labodov...Čudila sva se, kako je mogoče, da jih par, ki se je po  prejšnjih poginulih labodih naselil in vzel za svoje vso Škalsko jezero. Že večkrat sva videla, kako sta jih podila nazaj na Družmirsko jezero...

Šla sem prav do jezera, kajti videla sem da so zraven tudi mladiči

Pravi užitek jih je bilo opazovati, takrat pa mi on zakliče : "

Glej sonce !!!"

res se je nad obzorjem izvilo iz nastajajočih oblakov bleščeče sence in obarvalo vse naokoli.

pobarvalo  je tudi zahodni del jezera.

Čeprav sem se prej zelo veselila sonca sem se tokrat posvetila labodom. Tako  dostojanstveno so pluli ob bregu , stara dva sta se šopirila , mladina pa je bolj gledala, če lahko ob bregu odtrga kak šop trave...

                                                ..Potem pa sem šla po poti  po spodnji strani  tik ob jezeru , ter nato navzgor ko zaslišim hrup vodi, kjer sta se pretepala dva laboda za  ozemlje.... Kako žal mi je bilo da sem bila tako daleč od dogajanja... A med tem, ko sem jaz prišla nazaj sta se domačina že odpravila na zgornji konec jezera... Skupinica pa se je zbrala tesno skupaj, mislim , da na bojni posvet. Ja jezero je kar veliko,  včasih je bilo tukaj kar nekaj parov labodov. A zadnje čase ni več tako.... Že večkrat je poskušala kaka labodja družina priti iz Družmirskega, ali Velenjskega jezera na Škalsko , a do sedaj jim  jih je še vedno uspelo pregnati nazaj... Pohitela sem naprej ter se na vrhu pridružila njemu in Mery ki je zvesto čakala ob njem.

Sonce je počasi izgubljalo svojo moč, kajti oblaki so se kopičili...

Pogled na Velenjsko jezero in tja čez, od Ušlje gore je ostalo samo nekaj oblakov...

Midva pa sva pohitela naprej, kajti vedno več sprehajalcej se je nabralo okoli jezera. Ja je že tako, ko ni kam drugam veliko poti pač se tu bolj drenjajo/...Nad Lubelo je bilo še sončno.

Pogled čez jezero na Jakca in na Gradišče nad njim

Uživala sva v soncu ter pohitela naprej ... na naslednji sliki še zadnji pogled na Jezero- Spodaj se lepo vidi kak je bil pogled na nasprotno stran včeraj in kak danes-... Razlika je očitna.

V nedeljah naavdno zavijeva kam drugam, a danes, ko je bilo sončno sva se spet odpravila k Škalskemu jezeru. Lepo je bilo. Naužila sva se sonca pa svežega zraka , tako bo dan še lepši.....Spodaj pa pogled na  Hrastovec Lubelo, na Skalni vrh in Vodemljo 

p-p-

DECEMBRSKA JUTRA - 1 - OB NAŠEIH JEZERIH

JUTRA OB JEZERU

NAVADNO GREVA RES ZGODAJ OD DOMA, TAKO DA, DO TAKRAT , KO SE DRUGI ODPRAVLJAJO OD DOMA SVA MIDVA ŽE NAZAJ-Kljub megli svežini so ta  najina jutra nekaj posebnega, so najina, so zakon, za nov elan v novi dan

 Jutra so ta teden bila res meglena, predvsem pa vlažna. 

Skozi soncni parkkjer je sekvoja že odvrgla svoje iglice 

Da je pod njo bilagosta odeja kot zaščita zanimivo oblikovanim  nadzemwljsim koreninam.. 

Malo naprej je bil na več mestih led

Škalsko jezero je v teh dnevih prav skrivnostno 

Kot obledela slika je dajal vtis pogled, odseva tja na drugi breg

Otok je bil bolj črno o kontrasten z odsevi vred 

Le laboda sta preganjala dolg čas 

Skulptura na obnovljenem bregu se je orav zlovešče lesketala v vodi.. 

Race so se zbirale 

.. Ter se nato pomešale med laboda

Malo vise nad jezerom je bilo že vse pobeljeno 

Pogled preko jezera, na Radojč   in Paski Kozjak je bil ničen 

Laboda pa sta se še kar naprej preganjala po jezeru

Previdnost na ledu ni nikoli odveč 

Tudi Mery je ljubši sneg... pa tudi meni

Povem vam dober občutek,  cilj pa tudi že vidim

Malo jo moram oblikovati cilj pa tudi že vidim ha ha , evo že leti kepa

p.p.

SPOMINI STAREGA GOJZERJA

 Vesela sem da mi je dano, da lahko oživim tisti davni čas... 

Da ne bom samo premlevala o tem času,  korone o pohodu virusa Covid 19 , pa o žrtvah okužbah  , pa o bedi in strahu, pred okužbo, ter o brezbrižnosti , ignoranci drugih do njega... Pa o blišču in bedi decembrskih dni, tokrat nekaj lepih  utrinkov  iz mojih otroških let , pred malo manj , kot sedemdesetimi leti, ali dobrimi šestdesetimi leti.  Je  spomin ki me še kljub oddaljenosti  časa še vedno popelje  v tiste čarobne decembrske dneve... 

 Večer predbožičnega večera. Kmečka hiša, v kateri  se je vse bleščalo od čistoče.. 

Ja takrat je bil moto: "Božiča se veseli vsak kot, Velike noči pa vsaka cunja"... Lesena tla v  vsej hiši v spalnici, ali hiši, kot smo jo imenovali , kuhinji, ter veži so se bleščala, vsepovsod je dišalo po pecivu, po cimetu, klinčkih in  rumu Vse je bilo v pričakovanja Božiča...Nikoli prej in tudi nikoli pozneje nisem tako močno začutila , kot radi rečemo, božičnega duha. Morda se mi je pa prav zato tako globoko vse vtisnilo v spomin. 

Pozno popoldan smo prvo okrasili malo božično drevesce, navadno kar s keksi, in trakovi , pod njim so bile  jaslice  ki smo jih razpostavili na mahu, ki sva ga z mamo nabrali navadno že kar nekaj časa pred tem, ker navadno je  zapadel za božič sneg...

Povečerjali smo , vso hiso je preveval omamni duh   po , ( mama se je  šalila, domača izvedba kadila)  ..Prav za prav je bila to zmes pušpana, vrbovih vejic iz snopa , butare od cvetne nedelje.. Dodano je bilo nekaj lističev svežega pušpana, da je duh bil se bolj izrazit.. Pravkar se je poškropilo, kot smo dejali temu obredu.  v katerem smo sodelovali vsi. Oče je šel spredaj s posodo z dolgim ročajem v kateri je bilo oglje z mešanico pušpana vrbovih vejic , z njo je mahal sem in tja da je pospešil  tlenje od katerega se je širil omamen  prav poseben vonj.Všeč mi je bil ta vonj.. Za njim  je šel brat s posodico v kateri je bila blagoslovljena voda... Oče je spredaj molil rožni venec brat je odgovarjal , Prvo sta  odšla čez dvorišče v hlev, nato na  skedenj, kjer pa sta samo odprla vrata in od daleč pokadila v notranjost, seveda  se je pazilo da drobna iskra iz oglja ne bi zanetila mogočen kres , da bi nastal požar na predbožični večer. Poškropila sta v vse prostore, na podstrešje pa nista šla, samo odprla sta vrata , toliko, da je bil izpolnjen namen... 

Ko sta se vrnila v kuhinjo kjer smo ostali pričakali njun povratek , sta pozdravila 

"Hvaljen bodi Jezus Kristus, "

" Amen na vekomaj "; smo enoglasno odgovorili.

 Potem sta pokadila, ter poškropila  še vse prostore v hiši,  brat me je mimogrede še pošprical  z blagoslovljeno vodo in se zraven prav nagajivo smejal, a mu nisem nič zamerila, samo obrisala sem se, ter se nasmejala... oče odnesel posodo z dišečim, a še vedno kadečim ogljem , pred hišo, kjer je vse  postavil v sneg. Takrat  so bile še zime res prave zime z debelo odejo snega .Toplota posode je stalila sneg in  dokler se sneg ni popolnoma stopil  so bile tam tri vdolbine od vseh treh  škropljenj.  Od predbožičnega  večera, od Silvestrovega , ter od Svetih treh Kraljev .

Mama je potem postregla s  pecivom  potico, ter čajem  v katerega je dodala kar nekaj ruma ...Seveda samo za odrasle,  a dišalo je tako omamno ,da me še sedaj duh ruma  vedno spomni na tiste večere..  Pa zapeli smo, ja to ni bilo nič čudnega, mama je bila organistinja v cerkvi, brata pa sta oba ravnokar pričela peti v cerkvenem zboru...Potem smo se posedli okoli mize, ter  se posvetili družabni igri, ki se ji je reklo Špana . Toliko časa je že preteklo od takrat da niti ne vem točno, kako  je igra potekala, na nekake črte smo prestavljali fižolčke  a spomnim se veselje brata, ki je velikokrat zmagal. Bilo je prijetno druženje ... Potem pa smo se pripravili za obisk polnočnice.  Že precej pred tem je bila navada, da so se pripravile plamenice bakle  Navadno iz se dodatno  osmoljenih borovih vej, prav za ta večer. Okoli enajstih smo se pripravili za odhod proti farni cerkvi. Spomnim se da sem tistega leta šla prvič k polnočnici. Nestrpno sem pričakovala odhod. Odšli smo vsi od doma po ozki globoki gazi, brata sta spredaj  nosila  bakle  visoko nad glavo,  oče je šel od zadaj midva z mamo pa na sredi te male kolone. Še sedaj se spomnim hladne noči   bleščečega snega kako se je iskril v soju bakel, ter mesečini ,  škripalo je  pod podplati. . (Večkrat me je  kasneje obšla misel , da smo bili kot tiste razglednice Maksima Gasparija - koledniki).. Zvezdnato nebo se je bočilo nad nami, bilo je posuto s tisočerimi zvezdami ... Meni  se je zdelo, da smo kot pastirčki , ki hitimo skozi temno noč k hlevu kjer se bo rodilo božje dete... Ja že takrat sem si rada  vživela  v dogodke...... Kmalu so se nam na poti na odcepu pridružili še sosedovi  .Glasno in veselo smo se pozdravili, ter skupaj nadaljevali pot do cerkve. Ki se je kmalu napolnila do zadnjega kotička...Ja takrat so bili se jekleni časi. K polnočnicam so prišli tudi tisti, ki drugače niso hodili v cerkev, ker so prestopili v komunistično partijo. A na ta večer so   pozabili na vse parole na zapovedi, postali  so spet del domače   dolgoletne tradicije. Spomnim se  molitve , ter petja božičnih pesmi ...Vonja po kadilu. A poti nazaj pa ne več ... najbrž sem bila že  preveč utrujena od razburljivega , a nepopisno lepega dneva. 

Časi so se spreminjali, spreminjali smo se mi, veliko je postalo povsem drugače !Menjali so se kraji tudi običaji že zaradi okolja ni bilo  mogoče nadaljevati s tradicijo! A vseeno sem presrečna, da mi je dano , da še lahko povsem tem času doživim dotik čarobnega tistega čarobnega večera, ....

Ja šele sedaj se zavedam , da je to  dragocen zgodnji  spomin , ki se je ohranil na tisti prvi predbožični večer, ko sem lahko prvič, kot malo dekletce prebedela  do obiska polnočnice.. Neprecenljivi spomini.... Še velikokrat sem bila pozneje pri polnočnicah. A je vse zabrisal čas.. Le ta prvi mi je se tako  svež. 

Spomin na  starše, brate, ki so že kar nekaj časa tam za obzorjem  nad zvezdami . A vsakega decembra ta  predpraznični čas se obudi, se osveži  spomin na nje, na čase , ki so bili povsem drugačni  od današnjih..

p.p.

.

 

Sočutje!

 

Zakaj nismo vsi enako sočutni??

 V sedanjem času, ko je toliko pomanjkanja povsod, ne samo zaradi virusne, koronske  krize . Toliko žalostnih  usod, , je povsod na pretek. Nekatere bolj očitne, druge bolj skrite očem...V teh decembrskih dneh, ko je vse nekako obarvano v prazničnih  barvah, je tako pri nas, kot po sosednjih državah  ospredju dobrodelnost, ki je namenjeno predvsem otrokom potrebnih pomoči.. A  ne nameravam pisati o tem, koliko otrok , bo letošnje praznike preživelo ob skromnem obroku, brez daril, ,koliko ostarelih mamk bo s tresočo roko pripravilo skromno božično večerjo, če sploh. Koliko osamelih, pozabljenih , bolnih na duhu in telesu bo zrlo v predbožični večer tja gor v nebo ,ter iskalo zvezdo odrešenja, sočutja, ki bi jih odpeljala na  topel , osvetljen kraj , kjer bi jim nekdo ponudil roko, ali pa vsaj topel kotiček za spanje.. Ter jim podaril osrečujoč ohrabrujoč  nasmeh, na boljši jutri..

Ne nič od tega  ne nameravam pisati, ampak o sočutju nasploh, kako je s tem, ali je to čustvo prirojeno, ali privzgojeno?...Se to naučimo kot otroci, ob raznih priložnostih. Kot na primer, pade tiček iz gnezda. Nekdo ga bo pobral nesel nazaj v gnezdo, če je to mogoče , ali ga nesel domov , ter ga vzredil in potem spustil na svobodo. Ali pa ga bo enostavno pustil na tleh no nekateri ga takoj bi ubili... kaj nas žene da smo si tako različni... zakaj so nekateri trdosrčni, jim ni mar nesreča drugega, drugi pa bi dali še zadnjo skorjo kruha, ali kos obleke še morda manj potrebnemu od njega... Nekateri se zjočejo ob nesrečah ljudi, drugim okamnijo obrazi in srce... Zakaj je tako....

Včasih so se otroci zgledovali po starših. Točno si vedel kaj lahko kaj ne... Tudi s  sočutjem je bilo tako. Spomnim se let po drugi svetovni vojni  mislim da je bilo okoli  1954 leta, takrat so še hodili berači od hiše do hiše. Ker takrat je bilo tako, da so bili mnogi za hlapce in dekle pri večjih kmetijah , ko so pa onemogli so bili odveč pa so lahko šli  s  trebuhom za kruhom Vem da so pri nas vedno bili dobrodošli. Dobili so hrano , ter so jim postlali v kuhinji na tleh...Mama jim je naslednjega dne navadno dala še popotnico  s seboj . Veliko zagozdo kruha kruha  s koncem domače  klobase, ali prekajenega mesa...Ali kak kos pogače, pač odvisno, kdaj je to bilo... 

Živ mi je spomin na starejšo ženičko, bila je majhna, s koničasto brado , z belo pikčasto ruto, ki jo je imela zavezano pod brado ,a prijaznimi očmi.. Prespala je pri nas , po obilnem zajtrku  navadno so bili žganci s kavo je naslednji dan odšla. Mama ji je dala krajec kruha ter kos pogače in malo prekajenega mesa... Ko je odhajala  sem stekla za njo ter ji  še v veži   stisnila v roko dva jabolka, rekoč ;

"Nate, boste zraven male južine pojedli." Prijela me je za ramo, me pogledala v oči, ni bila veliko večja od mene ,se mi toplo zahvalila, ter dejala. 

"Bog ti povrni, a žal ne morem jesti jabolk, ker nimam več zob  "Nasmehnila se mi je , ter ob tem pokazala samo dva zoba enega v zgornji čeljusti.in enega v spodnji čeljusti.  .Vrnila mi je jabolka, ter kimajoč z glavo odšla v sivi zimski dan...

Jaz pa razočarana nazaj v kuhinjo, kjer so se mi ulile solze razočaranja, kajti takrat kot otrok pač nisem doumela da se tudi dobro dejanje včasih ne konča srečno. Mama pa mi je dejala, lepo od tebe , ne bodi žalostna, videla je da ji hočeš pomagati , to pa je glavni namen.

 Pa sočutje do živali, prav za prav do vseh živih bitij. Surovo pretepanje živali , ki se ne  morejo  braniti.  Kako so lahko ljudje tako kruti, za frustrirani , svoj gnev  jezo nad samim seboj izživljajo nad nemočnimi bitji... da zastrupljajo pse, mačke , jim mečejo zastrupljeno hrano ob poti, kjer ljudje vodijo svoje štirinožne ljubljenčke na sprehod.... Kaj se dogaja v glavi takšnih oseb, težko rečem ljudi... Kje se je zataknilo pri vzgoji, ali slabi vzgledi, staršev ali  druščina, alkoholizem , ali objestnost.... Kako nekdo lahko v teh decembrskih dneh  vrže petardo , z balkona na cesto, kjer gredo otroci, ali sprehajalci s psi. Čista brezobzirnost, objestnost , totalno pomanjkanja sočutja.

A hvala bogu, je še veliko ljudi, ki so res dobrega srca odprte roke, da radi ,  darujejo pomoči potrebnim. Ni potrebno veliko, včasih samo kak euro, ali pa  včasih je dovolj samo topel nasmeh , ohrabrujoča , tolažilna  beseda...  

Te male geste izraz sočutja delajo čudeže, nas bogatijo 

 Ti dnevi naj bi bili namenjeni radodarnosti obdarovanju , , a je navadno tako, da darujejo tisti, ki bi še sami potrebovali pomoč, kajti ti dobro vedo,  da lahko včasih malenkost odloča o življenju in smrti. Kajti to so drobne geste, ki ljudem  ,ki že  skoraj obupajo nad vsem,  in včasih jih obidejo črne misli, da bi končali to življenje ,pokažejo, da le niso sami ,da bo še vse dobro samo vzdržati je treba....

 Tisti pa ki nimajo veliko, a še vedno več od moči potrebnih  , nekateri jamrajo, joj je nam hudo ,a to bi lahko primerjali s citatom:
"Jokal sem ker nisem imel čevljev, potem pa sem spoznal človeka , ki je bil brez nog"......:Citata konec...

 Vedno se bodo našli ljudje, ki so bolj potrebni  pomoči, kot ti...Le opaziti  jih je treba ......

p.p.-

 

SMEH ....

V teh dneh pripravljanja na praznične dni, ko je včasih, no prejšnja leta, še lani ta čas, povsod kar vrvelo od mrzličnega nakupovanja, kje že kar tekmovanja med seboj, kdo bo obdaril bližnjega s čim bolj dragim darilom, ki je velikokrat potem, končalo kje v omari, ali shrambi pozabljeno  ...

Ker včasih  kot smo sedaj, vse preveč hiti, se malo poglobi v sočloveka , mu prisluhne, skratka tudi v teh odnosih smo postali površni. Hitimo , hitimo, povsod, v službo,  iz nje, doma se nam mudi vedno manj časa je za otroke, za parterja , za prijatelje , sosede in tako dalje.  Ja čas je tak, vse se spreminja bo marsikdo dejal, nekateri celo brez   slabe vesti rečejo : 

Oh ta pa ta ,ti še mislijo po starem so še navajeni na čase, ki so že davno minili, v prejšnjem stoletju so ostali . 

Odtujujemo se, posledice so dramatične, otroci  se zakopljejo v računalnike, dokler so doma je slabo komuniciranje.. Potem ko so zdoma starše obiščejo  samo tedaj kadar jih rabijo . No res ne vsi, a veliko je takih... Vsak živi v svojem svetu, ima na spletu tisoče prijateljev a v bistvu je osamljen...sosed soseda ne pozna,  Včasih so se obiskovali se družili sosedi znanci , vedno se je našla kaka prilika, povod za obisk za pogovor, ali obisk, tega je sedaj vse manj.. No sedaj tako ni mogoče, a nislim v času  brez korone.. Saj bo menda pa ja minilo vse to. 

 Sedaj pa ni več tako, smo postali moderna družba,  boljša družba lepše nam je sedaj.  Veliko je dobrega, a zal veliko slabega.. Pa se vprašam, ali smo se res tako  zelo spremenili. 

Da naštejem nekaj stvari: Prvič:

Prehranjevanje

Lačni smo še vedno kot prej; Jemo seveda je v tem razlika , kaj in če sploh imamo jesti kaj.A lačni so tudi včasih  bili. O hrani bi se dalo zelo obširno  pisati... kako se je s časom  prehranjevanje, spremenilo v umetnost, trženja, dokazovanja, koristnosti, zdravilnosti ,škodljivosti raznih prehrambnih pridelkov.. Tako , da bi, če bi upošteval vse, kar najdeš zapisanega, bi kar kmalu končal na psihiatriji .  Vsak pač hoče biti strokovnjak za vse..Iznajdljivi najdejo svojo nišo za zaslužek. .Kljub  številni ponudbi , pa reklamam navkljub  je še veliko revščina naokoli. A je navadno skrita, ker je ljudi sram... Ker drugi, ki imajo več kot preveč jih gledajo zviška jih  stigmatizirajo. Včasih ni bilo reklam, jedli so kar so imeli , pa bili bolj zdravi kot sedaj, no to se je pa  spremenilo..

Drugič :Ljubezen

 Ljudje se še vedno zaljubljajo, ljubezen je še vedno, tisti instrument, ki zveni enako zapeljivo, omamno, , strune ljubezni premamijo vsakega , če ne večkrat vsaj enkrat v življenju se jih dotakne tisto čustvo ljubezni, ki človeka enostavno prestavi na neko drugo višjo ravan. Seveda pa je potem od obeh odvisno, kako močno in kako dolgo jima bodo zveneli  akordi ljubezni še naprej , ali se bodo razvili v mogočno simfonijo, ali pa se bo strgala struna ljubezni že po nekaj mesecih letih ...., No ja spremenilo se je to, da je  porok manj, je pa ločitev več kot prej, je manj potrpljenja , manj pogovarjanja, namesto obiska pokličeš s telefonom, pa še kafe si "prišparaš "s tem... več materialnih dobrin, ki enostavno kar napeljujejo na še več in več...Seveda smo vsakdanjem svetu veliko bolj izpostavljeni potrošništvu. včasih je bilo vse bolj skromno, a tudi bolj prisrčno.... No res pa je , da je med vsem tem tudi veliko različnih nians, kot si nismo ljudje enaki enake so si tudi usode ljudi ki tvorijo družbo.

No ne vem, ali sem morda samo sedaj v tem času  virusa Covid 19 , tako pesimistična, to je letos zame nekaj novejšega, a takoj lahko rečem da vse le ni tako črno, kajti pozabila sem  omeniti še eden zelo pomemben element življenja, to pa je smeh .  Ki nas rešuje tudi v teh težkih časih....

Smeh: 
Ni kaj lepšega če se nasmejiš od srca , povod prav za prav sploh ni važen. Naj bo to ob branju knjige, ali pogovoru s partnerjem, ali vragolijah hišnega ljubljenčka, ali ogledu filma,  fotografije ,ali pogovoru, po telefonu družinskega člana, prijatelja še posebej če se pogovarjata po Skypu ... Ja to je tako osvobajajoče, da pozabiš prav na vse težave, omejitve , skratka svet se obarva rožnato, a takoj moram pripomniti, da ne v istih odtenkih, kot je virus ha ha ha ha ha ha, ampak v barvi sonca, ki pogreje, osreči. 
Ja  smeh je še vedno , kot nekoč isti , isti učinek ima na ljudi, jih povezuje navduši ter osrečuje....

p-p-