Spomini starega gojzarja.---Po starih poteh in novih sledeh-LISCA

NAJIN PRVI OBISK  LETOS -LISCE

Zjutraj se prebudim, pogledam skozi okno in vidim, da jutranje sonce je pravkar obarvalo sosednjo stavbo. Kar povleklo me je v kuhinjo, kjer je on pravkar kuhal kavo. Rečem mu, greva na Lisco. Takoj je bil zato. Kajti zadnjič je on izbral cilj. Pa zaželela sem si malo toplejših krajev. Pošalila sem se"Greva v južne kraje_Pa sva šla.
Hitro sva se odpravila, tudi tokrat je Mery šla z nama, ja tako te pogleda s svojimi črnimi okicami da si misliš, ja jo bova pač nesla, čeprav je že zelo težka postala, ima apetit, posebno sedaj, ko dobiva zdravila proti bolečinam. Torej mimo Paneč sva se peljala, kjer je bilo res še v soteski kar nekaj belega ivja po tleh, še skoraj več, kot pri nas.In mimo prekrasne cerkve, ki sicer ne vem, ali je cerkev na Polani, ali Panečah. Kakor koli lepa je.To sem slikala z Lisce-

 Nato pa mimo zapuščene hiše s kapelico, ki propada. ŽAL.

 Kaj kmalu sva prišla do parkirišča, kjer sva  se po kratki odločitvi napotila v  strm klanec , kjer je bilo tudi nekaj ledu, kot je že klasika me je "ubrisalo", a ker imam kar že dobro prakso s padci ni bilo nič hudega!Hotela sem prečkat pot, a je pod listjem bil led, pa mi je spodrsnilo.

Kmalu sva prišla do kapelice Marija pomagaj, ki stoji pod  cerkvijo sv. Jošta. V strmini sva se slikala, kajti preveč na hitro sva startala. Kar pozabiva, da sva si oba že naložila dobra sedma križa na najina pleča. Pa včasih stopiva tako hitro, kot bi jih imela 30 manj.A naju telo opomni, da se tudi malo počasneje , da priti na cilj.

 Ko sva prispela do cerkve Sv. Jošta sva malicala, ja prišla sva od daleč. In prazen žakelj ne stoji pokonci.

Malo sva si kot vedno ogledala okolico, (če sva že tu). Nato pa sva srečala prijatelja iz FB, ki se je že vračal z vrha. Res sva bila vesela in presenečena, kajti že drugič smo se srečali na Lisci. Enkrat na vrhu in enkrat sedaj tukaj. Seveda smo se slikali, tudi Mery je bila vesela dal ji je priboljšek. In takoj sta bila prijatelja.

 Slikali smo se in šalili, potem pa odhiteli vsak na svojo stran.

 

 Lepa so taka srečanja, že kar nekaj prijateljev iz Google +in Facebooka sem spoznala na svojih poteh- Lepo je ko virtualni prijatelj zaživi v reali. Še nikoli nisem bila razočarana. Z nekaterimi smo postali dobri prijatelji in se večkrat srečujemo in obiskujemo. Kmalu sva po strmin in lepo udelani poti prišla na Lisco

 Pa sva si privoščila počitek ob vzletišču zmajarjev na soncu.  Pa uživala v razgledu na vse strani. No daleč se ni videlo najbolje, a dolina Save je bila kot na dlani pod nama

 Pa SV,Lovrenc pod Kozjem

 Pa meditiranje uživanje na klopci ljubezni

 Pa pogled na  Tončkovo kočo in vrh

 Pa ogrevanje na soncu, ki je končno vrnilo barvo na lica po prestani slabosti, zaradi zastrupitve s hrano. skoraj meseca dni. Ja gremo naprej v boljše čase...Pa mi trije na klopci ki ima dober namen, a je kar trda za sedet ha ha ha

Opazovanju zmajarjev v zraku- Večina so bili Hrvatje, ja tam je bil dela prost dan, ni kaj so ga lepo izkoristili!

 Pa naokoli še z druge strani na vrh..:ja tu gor se vedno počutiva dobrodošla 

 Ter občudovanje Kamniško Savinjskih alp.::Pa sveti Lovrenc je naju vabil, da ga letos spet obiščeva. Ja spomladi ga biva. Enako tudi Kozzje-Če bo le zdravje, volja vsekakor je.

 

 Pod nebesi je pihalo a nič zato- Nam je veter celo všeč, no ne za dolgo a malo je dobro, da prevetri sive celice in da energijo. Pa še prehlajena nisva nikoli.

 

 Tudi pri koči smo se ustavili, ki je bila zaprta, Seveda ponedeljek je. No nič zato midva imava vedno rezervo s seboj. Je naju izučilo enkrat sva bila na Peci, vso tekočino sva popila, sva se tolažila pa kaj, koča bo nama ponudila pijačo , da se bova odžejala. "Malo morgen" koča je bla zaprta. Od takrat nosiva jedačo pijačo s seboj. Pa ne samo peca Tudi na Pohorju sva že po več urnem pešačenju zaman čakala ponudbo zaprtih koč. Ja vsaka šola nekaj stane.

Vse klopi sva obredla, če ne drugega sva jih malo ogrela

 Pa skozi daljnogled sva gledala.

 Nato pa sva se pozno popoldan odpravila nazaj...Mimo Jošta in mimo kapelice Marije pomagaj do avta navzdol... Kar žal nam je bilo. A je že tako, kar je lepo tako hitro mine.


 Tokrat sva se vračala skozi Lahov graben in nato mimo Vrha nad Laškim

 Proti Polani  ob lepi ograji---- nato pa navzdol proti Lahovem grabnu

 Vrh nad Laškim
 Domov sva se vrnila vesela zadovoljna srečna da sva preživela tako čudovit dan v kraju kjer sva pred 54 leti najine zveze prvič bila tukaj. Vedno se rada vračava- Doma pa naju je sprejela ožarjena dolina, kajti sonce se je pravkar poslavljalo in Šaleški grad je bil , prav pravljično obarvan.

 p.p.

SPOMINI STAREGA DNEVNIKA--ZAČETEK NOVIH POTI v letu 2020

Stare poti in nove sledi- 2.1.2020-Paški Kozjak 

Spet se je obrnilo leto, spet smo postali leto dni starejši in spet smo z  navdušenjem pričeli s pohajanjem po naši prečudoviti deželici.

 Kot je že klasika vsako leto otvoriva  pohode z obiskom  našega Šaleškega Triglava ,
Paškega Kozjaka, 1108 m.n.v. kot mu radi rečemo domačini. Torej po praznikih mimo kamnoloma in potem v Paki navzgor, kjer sva malo više pustila avto , kajti od pohoda na Uršljo goro konec leta sva imela še trde noge, kot radi rečemo, Prehodila sva 18 km.Za naju je to kar dovolj.Torej malo krajšo pot se še  kako prileže iti malo više, da si zbistriš glavo in da zadihaš iz dna pljuč sveži zrak. 
Dan je bil , kot ustvarjen za naju.  Sonce, modrina neba, mir , tišina,razgledi, da sva imela našo dolino in KSA , kot na dlani pred seboj ravno prav hladno , kot se za ta čas šika. Res ni bilo snega, a sva bila konec leta na Uršlji gori (o tem napišem v prihodnje), kjer sva se naužila snega in tudi ledu. Tako da sva bila kar zadovoljna z vremenom. Nekaj snega pa je v senci tudi bilo ..

S seboj sva vzela tudi psičko Mery, Čeprav ji dolge poti ne odgovarjajo več zaradi zaraščajočih  vretenc na hrbtenici. Navzdol ne sme več hoditi. Bova jo pa nesla sva sklenila. .Pa sva se  odpravila in ja pot je bila res prijetnaki je uživalana snegu. In tudi po poti po šumečem listju, da si imel vtis, da je jesen, ali zgodnja pomlad.

 tu smo se oddahnili Mery je z veseljem prebirala lanske novice prijateljev. Midva pa sva uživala ob razgledu in  januarski svežini .

 Končno smo prispeli do križa, kjer je še bolj prišlo do izraza modro nebo

Nato pa naprej do koče, ki je žal od 31 12. 2019 zaprta-

Potem pa naprej po stezi navzgor, nazaj smo šli naokoli po cesti. Lani je bilo tak čas tu gor veliko teloha, letos žal sva videla samo enega pa še tistega bolj od daleč. Ja ni pogojev je presuho.

 takih poti se nikoli ne naveličamo. Šumeče listje je kot spremljavalna  glasba  hoji.

Kmalu smo prispeli po stezi na vrh do Sv. Jošta, kjer je bila včasih (najvišja ?)osnovna šola v Slveniji. Sedaj je na žalost zaprta. Otrok je bilo vedno manj in sedaj jih kombi vozi v dolino.

 

 Cerkev je na novo obnovljena ometana.Sedaj jo je užitek pogledati. Nato sva po ledeni in deln zasneženi poti nadaljevala pot na vrh Paškega Kozjaka 1108 m na Špik

 Kjer pa je neverjetno bril severni veter, tako da sva se na hitro slikala, pri zastavi in pri prekrasni mizi , nato pa odhitela nazaj v zavetrje

 Mimo kapelice in okoli po cesti

in odhitela nazaj v zavetrje. Rada hodiva tu gor. Imava lepe spomine. Včasih smo z otroci hodili iz Velenja sem gor na Trim. Prav za prav smo prihajali iz vsehsmeri jih je kar nekaj. Naslednjič pa prideva na Špik, ko bodo zvončki in petelinčki zacveteli. ,
P:P:

SPOMINI STAREGA GOJZARJA -OKREVANJE. DANAŠNJI DAN.

Današnji dan.....

Kako se lahko  mišljenje o kaki stvari spremeni, posebno če si sam udeležen v tem. Štirinajst dni je že od mojega padca in posledično poškodbe zadnjega dela hrbta. Stanje se sicer po polževo izboljšuje in danes mi je celo uspel sprehod štirih km.  Seveda pod vplivom tablete proti bolečinam.
A za kako ceno. Sedaj ko je čas za spanje mi velik hematom, na zadnjici utripa kot semafor , ko  se ne more odločiti ,ali naj bi žarela rdeča, ali oranžna barva. Hladim,  a kaj ko se vse skupaj takoj posuši.
 A sem še vedno optimist. Kajti modrice na nogah in ramenskemu obroču so izginile  . Hvaležna in vesela sem, vesela sem da vsaj hodim lahko, čeprav počasi , in z občutkom, da so  moje noge, kot iz  žolce , tako so se mi tresle ob prihodu domov. A vendarle sem ponosna  sama nase,da sem vztrajala in naredila 6000 tisoč korakov. Hura.
Danes sem čisto drugače dojela , poškodbo in nezmožnost  normalnega gibanja, kot drugače. Je že tako, če ti kdo razlaga kako ga kaj boli, kako je nezmožen opravljati gotovo delo , ali gibe, hm pač poslušaš,si zamisliš, ja mora biti hudo,  a se te ne dotakne tako, kot če si sam v tem stanju. Čisto drugače gledaš na svet oziroma hendikepirane ljudi okoli sebe. Postaneš bolj sočustvujoč ....morda tudi boljši človek. Vsaka slaba stvar ima torej nekaj dobrega v sebi.Čeprav boli.

 Da opišem današnji dan Ti pade na tla kaj,ne moreš pobrati,vedno ni pri roki koga da bi ti pobral..Treba  se je obleči, glej ga zlomka saj ne morem obleči spodnjega perila, hlačk na primer.  hlače so mi preozke zaradi otekline , torej, ali ostanem doma, ali pa oblečem krilo Če grem ven, naj zapiha veter, pa mi bo dvignilo krilo kot  ga je Marilyn Monroe, ko je stala nad izpušnim jaškom in ji je njena plisirana obleka zaplesala čača ča .
Isto je pri oblačenju nedrčka.  Hrbet je še  ves boleč na dotik, čeprav se  barve posledice padca počasi  razblinjajo je bolečina še kako prisotna. Torej se odločim da grem ven brez spodnjega perila .Še dobro da je tako toplo.
 Torej oblečem ohlapno obleko, kajti z leti je tudi pri meni gravitacijska sila naredila   svoje. ha ha. Torej v upanju da je zunaj brezvetrje,  za vsak slučaj pa držim roke togo ob sebi, da ja ne bi pohujšala kakega mimoidočega.
 Kakor koli vetra k sreči  ni bilo, ugotovila sem, da je večji dol moje kondicije, (mimogrede, je ni bilo malo) šlo k vragu. Hitro se utrudim , le volja mi je še ostala. Včasih je res tudi to premalo. Jutri poskusim spet. Če vse posreči morda celo popolnoma po predpisu oblečena ha ha. Ja humor me še ni zapustil, ker vem, da če bom čemerna še bo dalj trajalo okrevanje.
Tako sedaj je čas spet za hlajenje mojih treh črk in pretežni zadnji del telesa. No pa da vsaj zlomljenega ni kaj .... bo že
p.p.