SPOMINI STAREGA GOJZARJA-LISCA.

Fotozapis poti na LISCO

Že zjutraj doma sem dejala in si potem ves čas v mislih prepevala "Vem da danes bo srečen dan. "

Tudi v avtu sem si mrmrala, Tomaža Domicelja  , ko se je pred Arjo vasjo  nebo obarvalo oranžno in je kmalu zatem nad temnim obzorje zažarelo vzhajajočega sonce. 

 

A kar kmalu sem pesem zamenjala za pesem  od Magnifica :

"Takrat bo v meni sonce zopet posijalo la a la la. "...Ja lepo je če si lahko tako vesel zadovoljen kot otrok da v vsakem trenutku lahko vidiš samo tisto najlepše, najboljše.

Veliko kje sva že bila a ne povsod me prevzame tako navdušenje. Par vrhov ,  ni važno od višine napora, ampak to je tak blagoslov , da ne bom preveč kičasto izzvenela, morda bi lahko preštela na prste ene roke. Peca, pa Turški žleb, pa pot iz Hude luknje na Završe, pa še morda Rjavina, pa  Altemaver na Ratitovcu., Triglav sigurno ne Čeprav sem bila na njem 4 x ..

Ja ob tem bi se lahko poistovetila z  Avsenikovo pesmijo , "Od njene lepote bil bi pijan."  Pa ne od alkohola, ampak od mozaika prav vseh stvari ki se sestavijo v celoto  in ki se ti dogajajo na poti. Od zavesti, oziroma hvaležnosti  da še lahko, kljub temu ,da je včasih težko, da znaš pogledati stvari iz drugega zornega kota, predvsem pa videti naravo in jo občutiti.

 Ko me je proti Celju ognjena krogla skoraj posrkala vase. Sedaj si lahko privoščim tako razpoloženje. Kajti od kar sedaj zaradi zdravstvenih razlogov ne vozim več, si lahko privoščim malo poglobljeno opazovanje okolice. Res sem prekipevala od veselja in navdušenja, kajti najina želja in načrt da spet obiščeva ,kot vsako leto ta čas, no pravzaprav 21. 2. na 60 obletnico prvega pohoda, ko  me je popeljal v hribe-

A že pred Celjem ko sva zavila čez most preko  Savinje se je sonce potopilo v  skrivnostno meglo. Tako da sva komaj opazila cerkev sv. Jožefa, gradu pa sploh nisva videla. 

A megla se je nadaljevala do Zidanega mosta 

tam se je sicer  megla za trenutek dvignila. 

A Radeče je spet zavila v svojo mehko puhasto sivo odejo 

Tudi  po Posavju  naju je skozi spremljala megla.

Tako, da skoraj nisva videla cerkve v Šentjurju.
Mimo križa, kjer je bilo za nianso že bolje.Se je že videli kar dobro.

Šele ko sva se pričela dvigovati 

. 

Mi je moj dejal: "No sedaj pa spet lahko pričneš s pesmijo., "Takrat bo v meni zopet sonce posijalo." Nasmejala sem se , kajti  komaj je dokončal stavek, sva  takrat  spet bila v senci

Ampak na parkirišču je bilo vse osvetljeno. Prav praznično vzdušje me je zajelo.

Kar hitro sva se odpravila, grede pa še  hitro naredila posnetek

osončene mize in najini senci ...Pa štartajva

Tokrat sicer ne iz Sevnice, kot pred 60leti. Ampak iz Lisc.  Je že tako da tudi nisva več stara tam okoli 20let. Drugače bi najbrž še poskusila iti od  tam. Sprva sva nameravala iti gor iz druge strani. Kjer zavijeva v Rimskih toplicah levo, ter se po ozkih cestah vijugava skozi prekrasno planoto Šmihel nad Laškim in se spustiva navzdol navadno  skozi Lahov graben in potem nad Polano parkirava, kar kmalu prideva gor mimo kapelice do Sv Jošta. Ali pa iz Cerja, po Pastirčkovi poti, tista pot je nama najbolj všeč .Ampak, tokrat  sem si jaz zaželela, da greva še enkrat tu gor mimo lisičjih lukenj, kajti vedno me očara, vsaj v preteklosti me je pobočje polno belih in rožnatih cvetov teloha.. samo tukaj sem v preteklosti videla telohe na enem steblu z različnimi  barvnimi cvetovi. Tokrat sem videla samo enega, pa še do tega sem se morala prav potruditi po strmini ,da sem ga lahko poslikala.

Krasen motiv je tale Razbor

Ampak s potjo se na začetku nisva prav nič obremenjevala. Kajti lepota panorame pod nama, Razbor na koncu travnate planjave in megleno morje pod njim

Čisti užitek. . Lepi so ti kraji prav čutiš neko dobro energijo. 

Sva se postavila na rob ceste, da bi si  potem doma lahko pričarala to počutje.

Res je ta pot veliko bolj strma  pa kljub temu  a je tako slikovita da je vredna vsakega koraka. tukaj mimo  studenčka 

In prišla sem na svoj račun. Ob cvetovih teloha.

velikih cvetov, ki so v tem času kot okras na pol speči naravi-

Že sva krenila s ceste , katero sva v preteklosti res velikokrat prehodila . A tokrat še nekako s posebno pozornostjo, kajti vem da je  zadnjič.
Pot je nama minevala večinoma ob obujanju spominov..Pa tišini kjer prisluhne kako narava šepeta svojo večno melodijo sprostitve. 

No navzdol bo  bilo kar zanimivo, da sem  njemu predlagala, da bi šla po pastirčkovi poti do Cerja in do Lisc na okoli do izhodišča.

 A je on to takoj argumentiral s trditvijo : "Da mi asfalt bo naredil več škode na kolenih , kot strmina! Po kratkem premisleku sem se strinjala z njim, je že tako da tudi on že ve včasih bolje od mene , kaj je dobro in kaj ne!!

Pri Lisičjih luknjah sedaj ni več  table pod katero sva se vedno slikala, je pa zato nova krasna močna miza s klopmi. Na pravem mestu, bravo za tiste, ki so jo postavili, za počitek za malico ali pač samo za pogled na panoramo pod nama. 

ta slika je od 2020, ko sva tudi na ta datum kot vedno razen letos , ko  vreme ni bilo tako  , kot bi si človek želel bila tukaj. 

Tudi letos sva se slikala vsa vesela da je nama dano, še enkrat prehoditi to pot.
Po kratkem  postanku sva že kar kmalu prišla do ovinka in naprej, po osončeni listnati poti

Do sv. Jošta, kjer sva pomalicala in 

Tukaj sva se ustavila pomalicala ,

ter se razgledala na vse strani. Na nasprotni breg, kjer navadno greva ko prideva od Lovrenca pod Velikim Kozjem .In seveda že spet načrti , da bova še morda letos prehodila to pot. Pa čeprav sva že lani dejala da je bilo zadnjič. Ampak je že tako ,za lepe poti in doživetja se splača potruditi, kljub zarjavelim sklepom.

Pa seveda tukaj kažipot, kjer sva pred več kot pol stoletja, no pred 6desetletji prišla iz Sevnice. Ja lepi so spomini. Žal mi je , da takrat še nisem, fotografirala. Slike ti res lahko še dodatno osvežijo poti in dogodke, pa ni važno koliko časa je že preteklo od takrat 

Po počitku sva odhitela naprej, kar veliko pohodnikov je šlo že mimo. So sedaj počitnice v tem delu Slovenije.. Spomnila sem se prijatelja iz spleta, ki smo se pred 10 leti srečali prav tukaj. Lepi spomini, takrat naju je še spremljala psička Mery.

Ta del poti je bil malo bolj mehak-

Pa tudi več beline je bilo okoli naju.

Pa sva spet tukaj. Vesela in zadovoljna 

Sva se kar hitro napotila do  Tončkovega doma na Lisci

Ko sva prišla do cilja sva se namestila zunaj. Tako toplo je bilo da je mojega, ki je malo bolj občutljiv na sonce. prav opeklo po desni stran obraza. Pozneje se zaščiti s klobukom  Ja kdo bi to pričakoval meseca februarja.

Kar nekaj časa sva ostala tukaj. Seveda ni primerjave od leta 1966 ,koča  oskrbniki , čeprav tega ni prav nič za kritizirati. Ampak tisto planinsko vzdušje je izginilo tudi tukaj. Ali pa je morda to samo v moji glavi. Bi moj dejal :EMŠO, Morda res ,, morda pa je to zato ker mi je ostal v spominu, zato, ker je bilo prvič. No tudi od drugod iz tistih časov ,pozneje imava čudovite spomine,  tako prijetno doživetje je pač težko primerjati s sedanjim časom. Se vse spreminja, seveda tudi midva ,seveda je prav tako,  a vsaj spominov nama ne more spremeniti nobeden, niti bog časa  Kronos ne..

Kot vedno sem šla do Jurkove koče , zelo mi je všeč, ki se je hladila  v globoki senci, nato pa sva se  okoli po cesti  napotila na vrh :

Ob robu ceste kar precej  ostankov snega 

Dobrodošli, ja res se vedno počutiva tu gor dobrodošla, pa naj bo v katerem koli letnem času , ali vremenskih razmerah. Vedno naju ta pot napolni z dobro voljo, naju  bogati in nama  povrne    energijo.

Proti vrhu, tokrat niti ni pihalo, kot je meseca decembra, ko sva zadnjič bila tukaj  ko je naju skoraj odneslo. 

Pogled na KSA je bil kar zadovoljiv.

Na Julijske žal ne. Pa tudi nisem vzela s seboj pravega fotoaparata  z večjim zoomom.

Na vrhu se navadno zamudiva kar precej , si vzameva čas. Prekrasna panorama kamor se že obrneš, a prvo se vpiševa potem navadno se slikava na klopci, z razgledom. A je tokrat bila zasedena

Tako sva se napotila  naprej poti nebesom 

Kjer naju je  ujel v objektiv mimo hiteči pohodnik 

Poslikala sem zvončke v senci na spodnji strani  in se nato napotila naprej proti klopci zaljubljenih.

Kjer sva si dala duška  z virtualnim pozdravljanjem , vsem najinim prijateljem, na Primorskem, Notranjskem, Gorenjskem ,Štajerskem Pekmurcem , seveda pa naj bližnjim Dolenjcem . Imenitno sva  se zabavala . A žal ,kot je  vsega lepega  konec, je tudi tega obiska nama ljubega vrha. Sva se zavedala, da bo treba iti nazaj.

Za slovo sem še njega ujela v srčku. Čeprav se ne slika rad, a ko sem mu dejala, Kdo ve ali bova še lahko čez deset let živa ,oziroma ali bova lahko še hodila tukaj takrat. Se je ustavil in ja ali bova ali ne sploh ni važno. Je že tako nikoli ne smemo preveč na daleč načrtovati, ampak enostavno živeti vsak dan sproti. In potem se včasih vse poklopi.

Sem pred desetimi leti objavila na posnetke iz 50 obletnice pohoda  in sem šaljivo pripisala, sedaj greva proti šestdeset obletnici. Me je  prijateljica kar hitro opomnila da to ne gre tako. Ja morda res ne , ampak za vsako novo obletnico bova res hvaležna.

On lepo  naokoli po poti,  jaz pa hm zakaj pa ne bi, človek spustil otroka na plano, ki se skriva nekje v vsakemu od nas v okorelosti zrelih let , sem se zadričala po treh črkah , še dobro da sem imela oblečene zimske nepremočljive hlače ha ha ha in zavriskala , sledi so očitne po smučarski sledi do   prostora pod Bukvijo. Sem bila pred njim spodaj.

Prostor za piknike.

Že ko sva šla gor sva videla to skalo,  kot  je že najina klasika , vedno na vseh najinih poteh, seveda če so sploh  skale, jo podpreva, ali ona naju. No tokrat je ona naju 

Sva se pa zabavala, kajti skala je malo od poti gor in ja komaj sva se držala midva , tako, da sva se skale samo rahlo dotikala. Ja kljub letom je treba z drobnimi stvarmi  popestriti pot . Potem je tudi vse lažje in lepše.

Kljub temu sem bila vesela, ko sem skozi smrečje zagledala mizo pod nama. 

Ja tudi vročina in  naju je zdelala in seveda napor. Bilo je tako toplo da sem dejala kot b bilo konec marca ne pa februarja.-

Tukaj sva se še pošteno  odpočila in vsa zadovoljna , da  ni pred nama več daljše strmine 

Še malo treninga za kak bolj skalnat vrh.

Še zadnji pogled na mizo in na vsa leta ko sva počivala tukaj ja že kar  velikokrat sva se ustavila tukaj. . Šele zadnjih deset let sva izvedela za druge   dostope.
Sva si še malo oddahnila in opazila prvi letošnji jetrnik.

Torej, pomlad res prihaja z velikimi koraki v deželo.

Kar kmalu sva prispela spet do asfaltne ceste in izhodišča.. Še zadnji pogled na lepo tablo ob parkirišču in že  sva se odpeljala po isti poti nazaj domov. Samo s  to razliko , da je bilo sončno jasno vreme , pa seveda , da sva tudi midva  bila vsa prepolna čudovitih vtisov in občutij , ki jih je treba še vse  predelati in kar  je bilo naporno, pozabiti ostalo pa si vtisniti v spomin za čas, ko se nam bo upočasnil korak , ali morda celo ustavil. Da bodo naju greli samo še spomini in fotografije, ki jih je res kar veliko. Vsaka ima za naju neprecenljivo vrednost. Včasih smo pisali planinske dnevnike sedaj pač fotografije govore. A jaz še vseeno rada zapišem kaj ..Beseda je pač zame kljub fotografijam neprecenljivo bagastvo.

p-p-