Bila. pred davnimi leti sta ob Škalskem jezeru oba prelepa kozolca.
Potem je enega požgal piroman, ki je podtikal ogenj po okolici... sta dva mogočna lepa kozolca, tam sredi polja, nato pa je neke poletne noči v piroman se prebudila strast in želja in hrepenenje po plamenu, ki žari in mu pomirja vse strasti.
Kot dvojčka sta stala, sedaj o lepoti na njiju ta spomin je ostal, kjer mene lahko ogreje.Kako lepa sta bila ko sta v zadnjih sončnih žarkih se v nju je svetloba ujela .. Spomin ki se mi vedno predrami ko hodim tam mimo. A drugemu s temnimi nagnjenj v sebi v temnih nočeh v vetru, željo budi, da z ognjem in svetlobo sebe pomiri..
A k sreči z dežjem veliki plamen je ugasnil in piroman je za rešetkami razjasnil svoj nagib svojega dejanja.
Rekoč kako lep je ogenj, ki žari in meni mojo dušo razveseli, da vse trpljenje pogasi, da več ne boli.
Dolgo je potem drugi sameval
Njegova lepota in blišč sta počasi izginjala dokler letos ni za trenutek zažarelo, kot bi vstal v vsej svoji lepoti, kot feniks iz pepela kajti pod njim je iskra zažarela in kot
njegov dvojček je izginil v zgodovino. Dokaz kako je vse minljivo le da veliko stvarem, ki so ponos naše dežele vsak dan bolj izgublja pomen. In tega je kriv človek...
P. P.
Ni komentarjev:
Objavite komentar