Spomini starega gojzarja= od Rogle do Rogle

 19.8.2025...  OD VZHIDA DO VZHODA 

Fotozapis poti od Rogle preko Lovrenških jezer, Sedla Šiklarice  na Jezerski vrh, in Ribniško jezero, ter nazaj  do Rogle

Pa sem izrazila še jaz svojo željo, da bi rada obiskala še enkrat  sedlo Šiklarico. Seveda sva se že večkrat pogovarjala o tem, a on je vedno imel pomisleke, da  ga skrbi oziroma je vprašanje,  če  bom  jaz zmogla tako dolgo pot...Hm sem dejala , če te travnate poti po planjavah in tisto malo skalnate ne bom zmogla ,potem pa tako ni več kaj z mano. Pa še tako je saj nikjer ne piše, da je treba iti do kraja, ko oziroma če bo postalo hudo, se obrneš in se vrneš pa je. Pokimal je, da se strinja. Samo na pravo vreme še počakajva. Po nekaj dnevnih deževnih dni je končno bilo napovedano sončno in toplo vreme. 

Pa sva šla.Že kar zgodaj sva prispela do Rogle, a vseeno pozneje kot petkrat prej. Parkirala sva na skoraj praznem parkirišču, bilo je še oblačno, a se je kar hitro jasnilo. in se napotila proti Lovrenškim jezerom.. Nebo nad cerkvijo Jezusovega spremenitve ,se je kontrastno odražala na barvitem ozadju 

Jaz sem pohitela se čez rob do zajetja vode oz jezera na Rogli, želela sem poslikati jutranji odsev sonca a ni bilo nič s tem.

Običajni odsevi 

Pogled nazaj na cerkev in žičnico je bil prav zanimiv. A midva sva že hitela naprej, dokler je še bilo tako sveže. Sva hitela sem in tja kot bi vozila slalom, je bilo treba paziti kajti krave so zaznamovale pot z malimi mehkimi kupčki. 

Sem naredila kar precejšnjo ovinek, da sem dobila vsaj malo sončnega vzhoda 

Sonce nama sledi

Na komisiji se vedno usedeva in zabavava 

Udori 

Sem šla raje ob lesenem podijumu je mehkejše , ter bolj varno za moja kolena 

Zanimivo...Pa sva tu , Tu se ni nič spremenilo. od takrat ko sva bila tukaj. 

Poslovilni objem na Lovrenških  

Pa še eno  všeč mi je tako skrito .

Se eno jezero

Ko slika on, ko slikam jaz-

Ja že velikokrat sva šla to  pot in to drevo je treba vedno preplezati. Se dobro da sva se kar poskočna ha ha 
Nato pa sva srečala prijateljico s spleta, S katero sva se že drugič srečala v hribih ,všeč so mi taka nepričakovana srečanja.

Pot do travnika je kje kamnita, kje pa prav prijetna

Pogled s travnika na najin cilj Jezerski vrh, Pogledi s travnika v Šaleško dolino

kar hitro sva prišla čez prvi travnik in čez gozd in še čez drugi travnik sva se spustila do izvira . Tako lepo je tukaj ..Ja Pohorje , ni važno, ali je Zreško Mariborsko, ali Slovenj graško imenovano. Povsod je lepo

Letos je del travnika pokošen.

Nato pa navzdol po kamniti poti

Pot tu gor in dol se kar vleče, ampak tako z lahkoto kot sem šla tu proti Šiklarici že dolgo nisem.

Izvira ljubezni, kjer teče hladna pohorska voda.. Sem se je napila in nalila v izpraznjeno steklenico pa še kako je nama Tudi nazaj grede sem jo natočila.. nazaj grede prišla prav.. in kmalu sva prispela na sedlo  Šiklarica.

Ja to mi je bila želja , da še enkrat pridem do sem. Sicer bi lahko šla od Grmovškovega doma , preko Črnega, ter Jezerskega vrha  , in navzdol do sedla , ter nazaj.

Ampak tudi to pot sem si želela  še enkrat prehoditi in uspelo mi je 
Kar je bila moja želja. Tu je tako lepo , tako spokojno, zelena valujoča trava se giblje v ritmu rahlega vetrička. Letos sicer trava ni tako visoka kot je bila prejšnja leta,

ja suša je tudi tukaj prizadela rastlinje. Taka je letos  in spodnja slika 
Taka je bila leta 2021-

Ja sva se že prej menila, če ne bova razpoložena za hojo     naprej se bova tukaj obrnila in šla nazaj. Ali pa da bi šla do koče in prespala tam je bil drugi rezervni načrt . A za to nisva bila preveč navdušena , ne on in ne jaz. A sem bila še tako polna energije da sva krenila navzgor proti Jezerskemu vrhu,, kjer sta od znamenja sem prišla dva pohodnika z lepotcem ki je imel polovico očesa črnega. .sva dejala vidiš počasi gre , saj tudi oni ne tečejo ha ha ha... sva pa kar nekajkrat počivala. Ob enem takem počivanju  je naju prehitela deseterica, ki so na hrbtih tovorili gromozansko velike nahrbtnike. Eden  pa je še nesel v roki prapor s črno zastavo. Sva se šalila, da so pirati, kajti zastava se ni videla dobro, kaj je na njej narisano

Počasi sva jim sledila vmes fotografirala mušnice, ter na travniku višje videla polno brusnic, nabrala sem jih nekaj za zdravilo

Kar kmalu sva zagledala odcep za Ribniško jezero 

Pohitela naprej in že videla  črno zastavo in ves Jezerski vrh.

Ja kar zajetno prtljago so tovorili, ma saj so bili mladi in so si tukaj  privoščili izdaten  počitek..

Takrat je nekaj  pohodnikov prišlo k nama in so vprašali, ali kateri govori angleško. Ali nemško. Prikimala sem in smo se kar nekaj časa pogovarjali., Bili so Francozi, ki so potovali od Maribora prot Slovenj Gradcu in naprej v smeri Triglava.  Oziroma kako se bo še vse odvilo. Prenočevali so v  šotorih. Ko sem jih vprašala za zastavo , pa zakaj imajo tako debel drog, skoraj kot hmelovka , ali so pirati smo se vsi smejali. So dejali da ima tisti lažji nahrbtnik, ki nosi zastavo.. ... So dejali da so iz obmorske pokrajine mislim da Calaisa  in da je na zastavi krog z morsko gladino in galebom. Bili   so sami fejst, dobre volje , mladi fantje in dekleta. 

S četverico , prav za prav samo z enim ki je znal nemško, ostali niso znali nič drugega kot francosko in angleško. no in z njimi    sem se pogovarjala sem jih tudi poslikala. Z veseljem so mi pozirali.

Tudi midva sva se usedla na rob spomenika , ter se potem odločila da ne greva naprej do Ribniške koče in nato nazaj, da bo dovolj , da greva navzdol do Ribniškega jezera.Je pričelo kar pihati sva dejala greva.. in se potem vrneva in priključiva odcepu kjer sva prej krenila na vrh.

Tako sva tudi naredila se spustila do jezera se odžejala, nazdravila , vsa vesela , da je nama vsaj toliko uspelo  kar sva si zadala. 

Poslikala sem lokvanje  in jezero. Ter se čez nekaj časa odpravila počasi nazaj. Ob dveh sva štartala od Ribniškega jezera.

Sonce je pričelo pripekati zato je oblekel srajco da  ne bi dobil opeklin. Potem sva pa tako hodila večji del po gozdu

Kar kmalu sva bila spet v gozdu in uživala v lepoti Šiklarice ter zelene valujoče trave. ter krasnih smrek. Sicer ni moja navada , da bi objemala drevesa , ampak tokrat sem z veseljem to storila, bil je poslovilni objem

Mimo  izvira ljubezni kjer sem si spet natočila vode 

Nato pa sva krenila  navzgor ter čez prvi travnik in potem čez drugi travnik, kjer je nebo nama bilo milostno, kajti tam  je oblak pokril sonce.  Tukaj je bil pokošen del travnika, le tam , kjer rastejo brusnice in borovnice so bili otoki. Jaz sem spet nabrala nekaj brusnic, , potem pa sem se predala soncu in lepoti Pohorja. vem da letos ne bo druge prilike. Da bi tukaj opazovala in poslušala kako tišina šepeta svojo večno hvalnico življenju in Naravi,

Pohitela sem za njim, me je čakal v sencitudi njemu se je prileglo nekaj počitka. Ja in sedaj naju še čaka večji del ravnine zadnjega dela poti.

Do sem sva prišla neverjetno hitroNato pa sva šla nazaj po drugi krožni poti in čez nekaj časa so naju pričeli srečevati kolesarji pohodniki, najbrž tisti ki letujejo na Rogli. Tudi vse klopi do Rogle so bole zasedene. Tako da sva se lepo izbrala rob poti kajti vse pogosteje sva počivala. Ko sva pa prišla d na ravnino sva videla da so se vsi dvignili in odšli , a tudi nama ni bilo več do sedenja, kajti nisva bila več daleč od izhodišča. tako je klop samevala.in čakala na pohodnike ki so se za nama vračali iz Loverenških jezer.

Sonce je počasi izgubljalo moč in spreminjalo svojo barvo v tisto bakreno pozlato da so trave dobile pravljičen navdih res velikokrat sva bila tu gor v vseh teh šestdesetih letih a prvič sva videla da imajo redi sena skupaj spravljenega. In na Komisiji sva srečala dva nakladalnika, ki sta šla po seno na travnik.

Od komisije navzgor je naju spet prehitel kolesar. .Zadnji žarki sonca skozi gozd so osvetlili ozadje kot kuliso.,

Je dejal samo toliko se bom usedel, da ne bom spanja odnesel.Ha ha ja on ima vedno kako foro, da se nasmejim in pospešim korak.
sonce se je pričelo poslavljati ja skoraj na istem mestu, kot je zjutraj voščilo dober dan.

Kar hitro sva prišla do spomenika in obijala kljub utrujenosti spomin na nekaj let nazaj, ko je on slikal z aparatom, mislim da našo psičko,  ga potem obesil na  spodnjo stran na ograjo spomenika. Midva pa sva malicala kar oddaljena od tam. Na robu gozda .. Mimogrede bi ga lahko kdo snel in odnesel. Ja šele čez  nekaj časa ko sva odšla  sem vprašala , ja kje pa imaš fotoaparat. Tam gor sem ga obesil. K sreč  je bil še tam. Ja so navadno planinci pošteni ljudje. 

Že sva hitela proti pašniku , kjer se j e čreda zbirala da skupaj prenoči 
Še malo in ja pred sabo sva ugledala  drevo in za njim skrito cerkev. 

Šla sva kar počez mimo lesene skulpture  kmeta, ki je brusil koso. 

Še zadnii pogled na mirujočo sedežnico 

Utrujena skuštrana , a notranje tako polna energije in sreče veselja , predvsem pa zadovoljstva. Da mi je uspelo še enkrat uživati na Šiklarici, no tudi ostala pot je vredna vsakega truda. Ampak...da je nama uspelo. Sva že večkrat dejala ja bi šla, ne bi šla. Prej je bil dež skozi vse dni, potem tista vročina in ja izbrala sva pravi čas in vreme. Res pa je da se je bilo treba sedaj kar par dni regenerirati. Sicer vsakodnevno sprehodi v park , ali po dolini krajše poti itak je treba vztrajati, a za daljo bo treba si spet napolniti baterije. 

. Skupaj sva naredila  25 km oziroma 38.527 korakov, če bi šla pa še do Ribniške koče bi jih bilo pač še kak dva ali trije km več. A sva povsem zadovoljna s tem. Lahko samo rečem do 20 km sploh ni problema narediti, nama,  kar pa je čez, je pa tako, kot poje Jan Zmazek :Ja Janez dela to z občutkom. Ja tudi midva sva zadnje km naredila takooo z občutkom. Ha Ha ha ha Kljub dobri obutvi sva čutila utrujenost...

Tako kot zjutraj sva se odpeljala navzdol kajti pričelo se je mračiti mimo skulptur  v  mimo Padeškega vrha  in malo čez devet sva bila že doma. 

p.p.