SPOMINI STAREGA GOJZARJA- LANŠPERG

 14.8.2025-

DEJAVU  Z NEVIDNIM 

Lanšperg je majhna vasica nad Dobrno, midva sva dostopila iz Dobrniške strani. Parkirala sva  tukaj in prečkala  most in glavno cesto ter se napotila proti 

smeri Lanšperga. Zelo dobro označeno. Ja midva dava kar veliko na oznake, sva že velikokrat naredila kar nekaj poti zaradi neoznačenih smeri. Je tako, dokler si mlad je vseeno, ali narediš kak km zastonj, ampak v najinih zlatih letih in še posebno če imaš težave s koleni je včasih potem vsak meter odveč. . 

Mimo kmetije Popek kjer je naju pozdravil zelo prijazen kuža Lord.  Mimo prekrasno urejenega vrta

Plamenke me vedno navdušijo. Te sem včasih imela tudi jaz v svojem vrtu, vseh barv.

 sva kmalu zavila na strmo gozdno pot.

res je nekaj predelov strmih, a ker sva to pot  šla že dvakrat , veva kako in kaj.

Tu in tam se pot lepo položi.

Pa spet postavi pokonci

Jutro prečudovito in midva vsa vesela, da bova lahko se malo razgibala, predvsem pa zato, ker meni strmina Stenice, sploh ni pustila kakih posledic na kolenu. Sem se šalila, da mi strmina ne škodi, ampak ravnina oziroma asfalt. Ta je postal pravi strup za hojo.

Skoraj bi stopila na malo žabico, ki se je poskušala zliti z okolico.

Taka jutra so zakon. Kontrasti, ki te vsega prevzamejo.

Ta predel poti mi je najbolj všeč. Tako prvinsko deluje.

Čeprav je drugače postajalo vedno topleje, sva tukaj prav začutila hlad , ki je prav osvežujoče vel po pobočju.Sem pa skozi krošnje dreves videla oddajnik na nasprotni strani. To je najbrž Andrejev hrh, kamor sva že lani mislila iti . Potem pa sva namesto na Andrejev  vrh prišla mimo Dobrne v Hudičev graben in  Ledeno jamo, nato pa na Paški Kozjak. Ja tam sva se peljala in bila kljub temu zadovoljna , kajti iz te strani še nisva bila pod travnikom Ostrica. 

A že sva nadaljevala pot, kot po ozkem žlebu. Sva dejala, še dobro , da ni mokro, tu bi kar polzelo. 

Tu je še lani bila velika skladovnica drv. Sedaj pa je samo listje šumelo, ob rahlem vetričku.

Privoščila sva si  kratek odmor saj sva potem vedela ko bova prišla na plano, bo pretoplo za počitek

Nadaljevala sva pot in kmalu mimo vrtov  in skozi naselje Lanšperg  dospela
 

.... do oznak ki nama povedo kam in kje gre pot. Le da za grad Lanšperg ni nobene oznake. Ko sva lani bila prvič tukaj sva seveda sla kar naravnost in tam  naju je prijazen, gospod razložil kako in kaj. Da naj zavijeva kar za sosednjo hišo navzgor in ja tam gor so ruševine gradu Lanšperg.

Sva nameravala tako narediti, pa sva potem videla da je ograjeno sva šla po cesti naprej in prišla skoraj do drugega vrha. in se nato vrnila nazaj domov. Drugič s sva šla  deset dni kasneje in sva dejala, ni vrag , če obstoja ta vrh , ga bova našla. In vprašala sva dve prijazni vaščanki , ki sta nam hoteli dati še osvežitve, in nama točno povedali kam in kje. Pa sva takoj našla pot.  Zelo nam je všeč ta kraj, tako prostrano , tako spokojno deluje vse ,sva že lani obljubila da se letos spet vrneva in sva se .

Torej skozi naselje , ali vas....

Mimo te stavbe na desno

Po ravnem mimo vrtov 

Tudi  nekaj asfalta je sedaj tukaj se mi zdi da so lani

 urejali vodovod in da je bil makadam. 

Lani sva šla po tej cesti naprej in se potem vrnila

tukaj sva krenila na levo po gozdni cesti v hrib

Mimo kamitih skal

Tu gre pot navzgor 

Je treba paziti ker je ozek prehod 

Kmalu bo za menoj tudi on.

Pa sva že skoraj na vrhu 

Kako vesela sem se postavila zraven njega, kot bo vedela da je ta zadnjič 

Poslikala sva se in ker je bilo vroče sva si privoščila dolg počitek 

sedela sva ravno  na tem robu , na istem mestu, kot lani in razlika je bila samo v tem , da sva lani sedela tukaj samo kratek čas , letos pa občutno dalje. In ja sedaj pa zakaj je naslov Dejavu z nevidnim.

Kajti naslednji dan sem lani kot  letos kot letos dobila izpuščaje po telesu  Sedaj se že kar izboljšuje a nobenemu ne privoščim takega ne ugodja. Sedaj ko sem že skoraj izven tega bi lahko zapisala 

Deja vu . Srečanje z nevidnim. 

Pred  devetimi dnevi  sva obiskala drugič ruševine gradu Lanšperg., Lep kraj in pot razgibana ravno prav za ohranjanje kondicije. 

Komaj sva našla prvič leta 2023 dostop  vznožja a ne do njega, no drugič nama je uspelo in res je nama bila všeč ta mala planota.. 

Potem sva še lani bila tu gor.  Ostalo bi lahko zapisala takole. 

Ležala sva v travi tisti ta pravi, 

skrita pred pogledi, 

a vrag si ga vedi, 

kako je lahko 

, naju otkrila  pršica Trombidiaza 

ki živi v  travi tisti ta pravi 😝🤔🥲

. Trombidiaza pršica ( Trombicula autumnalis) živi pri nas .  nevidna očem saj meri le 04mm  je mene  poljubila in okužila tako močno, da je bilo tako hudo da je bilo  treba  ukrepati s kemijo.   ,  bila sem   kot Tadej Pogačar v pikčasti majici, le da to ni moja   zasluga ampak malega nevidnega hudička, ki me  je pobarval in prizadejal tako močne neprijetne bolečine,  da je bilo treba k dežurnemu... praskati se ne smeš tako  sem  migala kot bi plesala ča ča ča. 

So včasih dejali če samo srbi, to še nič ni, ko začne žgat je treba ukrepat😝ha ha Al pa... ☝️no tako nekako ali podobno. 🤣🤣🤣🤣

No če nekaj časa živiš vse doživiš in ja potrpiš in potem si  še samo senca sebe. A tudi sence gredo počasi  naprej in ob soncu izginejo in spet vse zasije v svetlobnem jutru... 

Sem mislila da sem morda alergična na kako hrano. Potem pa se mož spomni, a nisi tudi lani imela nekaj izpuščajev na hrbtu, Ja poglejva slike in zapis, kdaj je bilo to. In Voila bila sva 22 .10. 2024 in naslednji dan sem dobila izpuščaje. Ampak samo v velikosti 10x 20 cm, ne pa tako kot letos ko sem  bila vsa pisana...

Ležala sem pod to krošnjo in uživala v šelestenju listov na vejah. Ja obožujem sedenje v travi . No ja upam da je samo tam gor polno teh pršic. Je pač ravno tako kot klopi, so tudi povsod ampak, te vidiš to pa je bilo nevidno. Pa še tako je. Ne boš  sedaj doma ostal in se bal. Se pač zgodi. No prijetno pa res ni. Kako boli! 

Ne vidi se več veliko od gradu Lanšperg če pa koga več zanima pa lahko na linku  prebere kako in kaj ... Saj se ve Google vse ve-

https://najdisca.eu/ransperk/

Tako to je o tem kraju zaenkrat vse.

p.p.