-SPOMINI STAREGA GOJZARJA -Uršlja gora

10.8.2025-URŠLJA GORA! 

 Tokrat sva se odločila da izbereva pot na Uršljo goro -   namesto po ustaljeni navadi čez Sele , Kotlje in Naravskih Ledin do privezane mize, kjer pa je sedaj tako slaba cesta, da sva se odločila  raje za smer mimo Škalskega jezera, Škalskih Cirkovc, Graške gore, Šmiklavža  Podgorja in skozi ozko sotesko Suhadolnice mimo Plešivega do Privezane mize in naprej do rampe. Ja včasih smo hodili iz Slovenj Gradca, iz Sel Iz Kotelj. Od Slemena, iz Velenja od Kotnikovega vrha. No tam je sedaj plaz in je cesta zaprta. Tako sva se odločila za to smer in ni nama bilo žal. Pa tudi moja kolena trenutno ne bi zmogla tako dolge poti.

Luna je sijala ob enem pa se je že nakazovalo , da je pred nami vroč  sončen dan. A Uršlja  le višje pa še njena pobočja so porasla z smrekovim gozdom

Mimo cerkve sv Helene v Šmiklavžu 



PA Podgorje z delno postavljenim viaduktom nad dolino.
Sva kar kmalu se pripeljala do odcepa ko sva zavila v sotesko Suhadolnice  in nato se dvignila čez preval do  plešivškega mlina, kjer sva se nazaj grede ustavila ob bajerju.

Parkirala sva pod rampo se vsa vesela nastavila soncu Ja pozdrav soncu, dnevu življenju in dobri volji.

Sonce  se je vedno bolj prebijalo skozi razredčene krošnje, ja tudi tukaj je   vetrolom in žledolom pred leti terjal svoj davek.tukaj sva se samo za trenutek ustavila in pohitela po stezici do klopce kjer sva se odžejala in tudi odpočila.

Komaj sva se odpravila naprej so za nama že zasedli klop družina z malimi otroci, ki pa so potem odšli naokoli po cesti midva pa po peš poti navzgor

Veliko ljudi naju je prehitevalo, hm kaj se če, če pa je nama postala pot cilj. Še več pa je naju srečevalo, vsi tisti, ki so šli občudovat sončni vzhod so se že vračali.

Kar kmalu sva prispela ven iz gozda, in že sva uzrla najin cilj.

Portem pa se na razgledni točki postavila pred sonce, da naju je presvetlilo, kot rentgen

Na novo obarvan znak je deloval , kot da je tridemenzionalen.

polje navadne dišeče prave lakote. Tako je dišalo omamno, da bi lahko se utopil v tem vonju prav težek močan vonj po medu. Zanimiva oreizkušnja.

proti cerkvi Sv. Uršule.

Naprej na vrh , grede sva se ustavila še ob srcu .Tu v dvoje

in tu me je slikal On

POGLED NA  KSA 

Zmagoslavno ob kažipotu 

in neprecenljivi dotiki križa, ki so vsako leto z vsakim obiskom bolj dragoceni.

Pri koči sva s

 usedla ob steno, kajti bilo je kar veliko obiskovalcev. Prav veselo in zabavno je bilo opazovati 

dogajanje na prostoru med cerkvijo in kočo.

Pogled na cerkev in energijski prostor ob njej.

Sedela sva ob koči in opazovala direndaj in veselo vzdušje pred nama,. Uživala sva v gibčnosti , kar zajetnega pohodnika, ki mu je meni nič tebi nič izvedel perfektno špago. Menda je šlo za stavo, kot sva mimogrede ujela. Ja gibčnost res , kapo  dol.

Čudovite pelargonije. Ja ta zrak jim ugaja , ne prevroče, ne prehladno. Prekrasne so na vseh oknih , kar žarijo.

Zanimivi motivi, vsak s svojim pomenom in namenom,

Nabrala sem nekaj korenin, tokrat z boljšo zaščito in brez opeklin. Pohitela navzdol po cesti naokoli se slikala za spomin , kot je že klasika ob tem srčku in nato pohitela navzdol do izhodišča-

navzdol

gor so naju srečevali  in prehitevali pohodniki, navzdol pa kolesarji 

Pa sva tukaj- Nasvidenje, hm kdaj?  Če se bo le dalo še enkrat letos in to za 21 .10 , ko praznuje sv . Uršula svoj god-Letos sva bila gor trikrat. , Se spomnim leta 2022 sva bila gor 29 x.No sva pa sedaj razširila najine poti, veliko novih sva odkrila in na Uršlji ori sva bila itak že tolikokrat da veva za vsak grm in kamen. Ha ha ha . Sva ppa bila na naši gori od leta 2012 181 x.

mokrišče ob Plešivškem mlinu

Bajer je še samo senca prejšnjih let- Ja suša!

Lepa  dolina s Plešivškim mlinom bajerjem , mokriščem , spokojno in res čudovito je tukaj. Biser skrit med vrhovi Pohitela sva naprej skozi sotesko Suhadolnice  v kateri je toliko lepih motivov, kot je ta edinstvena kapelica iz lesa v enem kosu.

Nato pa sva že prispela v Vodriž z zanimivim imenom potoka 

ter se mimo Šmiklavža in mimo Škalskih Cirkovc , kjer pa je bila procesija, bila je lepa nedelja in smo vsi , kateri smo se pripeljali iz smeri Graške gore počakali ob strani, da je obred pri kapelici bil končan in , da se je potem procesija vrnila v cerkev svetega Ožbalta.

 Mi pa smo se odpeljali naprej, midva skozi Šenbric in nazaj domov.

Tako pa sva spet preživela dan v naravi. No tokrat je bil malo bolj pester zaradi nedelje in številnih obiskovalcev. A naju to ne moti, čeprav imava raje na planinah bolj umirjeno doživljanje planin. A vsak ima svojo pravico. Je že tako živi in pustiživeti.

p.p.