SPOMINI STAREGA GOJZARJA -VELIKO KOZJE

    20.7.2025--    Poslovilni pohod letos pa res hm .

                                                                                      Kljub temu da je vročina še kar trajala , sva se odločila da obiščeva še zadnjikrat Veliko Kozje : Ker  tako večji del poti vodi po gozdu in tudi kar zgodaj sva se odpravila od doma.

Malo kdaj da se lahko čez ta most v Celju zapelješ, da na njem ni avtomobilov

Kljub zgodnji uri se je pogled v nebo prepričal da bo spet sončno in toplo.

No v Lokah  so obnavljali cesto, komaj sva s prerinila skozenj .

Kar kmalu sva zavila navzgor in skozi zanimiv kraj še bolj z zanimivim prikupnim imenom Okroglice . Ja najbrž je to zato ker so ovinki tako okrogli in tooooliko jih je ha ha. 

A že  sva prispela in hitela proti cerkvici sv. Lovrenca pod Goro .

Ki je še ta čas bila v senci. Obujala sva spomine na letošnji spomladanski obisk tega kraja, ko sva se v obratni smeri, namesto na levo  proti Velikemu Kozju  napotila na Lisco in nazaj. Lepi spomini. Ja ni kaj, ti kraji so tako čudoviti, kar žal mi je da nama počasi EMŠO ne bo dopuščal več obiskovati teh krajev. Kjer sva doživela toliko lepega. Ja  skoraj 60 let je kar sva prvič bila,  ko sva iz Sevnice  šla na Lisco ...zelo nama je bilo všeč morda tudi zato ker sva bila na prvem skupnem pohodu ko sva se poročila leto prej  potem pa neštetokrat. Iz vseh smeri. Koliko sva doživela predvsem pa e nama je vtisnila prijaznost ljudi v teh krajih. no vsaj včasih pred petimi desetletji je še bilo tako. Podrobnosti sem opisala v blogu OD Kumrovca do Zidanega mostu. Pa še pozneje smo z otrokoma veliko lepega doživeli tu. Najbrž se zato še tako rada vračava. Pa čeprav je kar  oddaljeno od našega kraja...

Mimo kapelice naprej, ter označb  in mimo kmetije kjer se je zjutraj bleščalo rastje , ..jaz sem sprva mislila , da je ambrozija, a potem sva le ugotovila da je pelin 

Hitela sva naprej mimo še počivajoče govedi pod cesto in kmalu prispela v gozd 

In nato po nekaj valoviti poti in mimo drevesa  na katerem je kapelica sva kmalu prišla  do klopi in razgledišča, od koder se vidi vsa čudovita posavska dolina.

Naredila sem kar nekaj posnetkov, ki sem jih tukaj strnila v kolaž-

Kar nekajkrat sva že bila tukaj  in Sava je vedno druge barve

Tokrat je bila skoraj črna 

Kar žal nama je bilo, da sva  morala iti naprej. Prvo pa sva si še ogledala kraj oz. cerkvico na nasprotni strani Na  kamor imava že par let namen iti. A vedno pride kaj vmes. Upam da bo nama letos uspelo. A sva vedela da imava pred sabo še kar nekaj strme poti.

Na več krajih sva počivala . Nekaj zato da se oddahneš nekaj pa zato da se še bolj poglobiš v to čudovito gozdno idilo. In si prečistiš pljuča in nahraniš dušo...

Malo gor malo dol pač kot valovanje ki je zelo dobrodošlo. Sama strmina ni v redu in spust tudi ne, tako pa je vsakega po malo in gre.

A je bilo čudovite poti kar kmalu konec in že sva startala  navzgor

Kjer so naju kratkočasili kamni v podobi gozdnih škratov 

Ja tu in tam moraš zajeti sapo da si še lahko z večjim elanom se pognal v  pokonci postavljeno ravnino. Nekaj pa tudi zato, ker je ta predel tako čudovito kontrasten 

Kjer se sonce podi za sencami pogled na del poti nazaj , že sva bila pri znaku kjer se pot vsaj malo bolj normalno povesi. In ja kažipoti so . Se vedno nasmehnem , kadar vidim te kažipote , ali križišča se spomnim na pot ko sva šla čez Grahovše na Lisco. Pa nama je tam župnik ,dejal ko sva stala pred križiščem ne vedoč kam in kod dejal " A ne koliko poti in cest, a vsaka pripelje nekam. Le da navadno tja kamor greš ni smeri " Smo se smejali vsi, velikokrat se to zgodi. No tudi nama, ampak se ne jeziva, ker potem še spoznava kake zanimive kraje in prijazne ljudi. No vsaj večinoma to drži ha ha ha . Zelo vesel in zanimiv gospod. 

Nadaljevala sva pot, kmalu sva prispela na greben in ob možičkih na vsakem kamnu in štoru je dokazoval da so tukaj bili  mladi ljubitelji oznak

Ko sva prispela na vrh sva oba bila tako vesela kot generala,  ki mu je uspela že dolgo planirana zmaga 

Seveda sva se odpočila, potem pa krenila naprej, kjer sva doživela DEJAVU- , kajti lani kot letos sva na istem mestu in poti srečala pohodnika iz Radeč in malo višje pohodnico ki je tekla v smeri Gašperjeve koče. Če bi hotela ne bi mogla točno tako urediti. Se zgodi , da se kaj ponovi do pikice enako ...Ja doživiš in ne moreš verjeti.. tudi letos se je še kasneje na Lanšpergu a v drugačni slabši  obliki izvedbi kot lani. No v tem kasneje ko pridem do tam 

Pot polna malin

Letos sem se jih res najedla .

Pogled na stran je bolj, kot ne v znamenju globeli
Obstala sem za njim in uživala v njegovem veselju in sreči.




Njegovih pet minut in pogled na Savinjo



Mali cilj , a velika zmaga 
Kar nisva se mogla posloviti , a je že tako , ko je najlepše moraš iti in se posloviti. Pa sva šla ne žalostna , kot bi si kdo predstavljal, ampak polna sreče veselja da sva kljub temu da sva se že lani poslovila še enkrat doživela lepoto tega gozdnatega vrha.

Nazaj grede je šlo nama kar hitro...

po grebenu in navzdol






Tu in tam sva opazila še kako posebnost na drevju 

Aha spet sva na ciljala na Lovrenc , pa gremo.

Kakor je bilo drugače vroče nama pa je bilo tako prijetno v hladni senci, edino kar naju je pot ogrela.. A kljub temu sva se za trenutek ustavila na razgledišču in se zazrla v dolino Posavja. Lepo je :::::

Že sva hitela po soncu ja res je pripekalo mimo pelina  in mimo krav, ki  so se spravile v senco.Pa seveda pogled naomiljeno Lisco in Lovrenc 

ko pa sva prispela do Lovrenca se nisva nič ustavila in posedela na klopci kot drugače .Ampak sva hitela naprej. Jaz sem še poslikala cerkev in klop moj je šel kar naprej 

OTako žejna kot sem tokkrat bila še nikoli. On je imel sicer pijačo v nahrbtniku a je bil že daleč pred mano. Sem pa potem v avtu na dušek izpila skoraj pol litra hladne vode. Ja najbolj odžeja še voda. Čeprav je pivo trenutno tudi dobro, a jaz sem čez čas vedno žejna po njem. 

Vmes pa še nekaj vitaminov--- Doma narejen smooty je najbolj učinkovit 

Tako pa sva zaključila s tem delom naše deželice oziroma vrhom. Na Lisco se vsekakor bova še vračala, dokler naju bodo nesle noge, oziroma dokler  se bo vse poklopilo. 

P.P.