Prvi in in drugi del Pohorja skupaj tvorita zavezano pentljo. Kajti pred šestimi dnevi sva iz Jezerskega vrha do Ribnišega jezera že šla, ko sva naredila pohod od Rogle do Rogle - med Jezerskim vrhom po severni strani do Ribniškega jezera in nazaj po južnem delu do Jezerskega vrha.
Torej!
Če bi mi kdo dejal , da bova čez šest dni spet na Jezerskem vrhu bi mu dejala da niti pod razno ne. Kajti 25 km, ki sva jih premagala so bili kar naporni ..Ampak tako polni prečudovitih vtisov da je napor kar izpuhtel .. Vse se je neverjetno hitro regeneriralo moje koleno in tudi drugače sva si kar hitro opomogla, maj ja😐 tudi če imaš na grbi že kak križ več, kot bi si morda želel, Sva ugotavljala ,da se najina kondicija kar hitro obnavlja. Bolj kot pa se je morda pred kakim letom. Je že tako , veliko je v glavi. no vsaj jaz mislim da je tako, bolj mažeš sklepe , ter mišice bolj so prožne, čeprav bi tudi o tej prožnosti se dalo kar razpravljati hi hi. Včasih si moraš prav dati brco v tri črke, a potem si ves srečen da se vse da. In ko utrujenost mine si poln energije.
Bila sem kar vesela da je bilo bolj deževno vreme konec tedna. Tako sem lahko vsaj nadoknadila nekaj svojih zapisov, pa tudi dela, ki se nabere, če pač si manj doma kot drugače-
A po par dnevih spet začutiš nemir in kot piše na tabli, ki sem jo posnela nekje med potjo z Uršlje GORE..
GORE KLIČEJO IN JAZ MORAM ITI...
Tako nekako je tudi pri nama. No na visoke gore ne več, a na nižje vrhove še vsekakor.
V torek je bil pa napovedan topel, ne prevroč dan. Pa sva imela kar nekaj ciljev v mislih; Kot so , Kal Mrzlica, Travnik na Smrekovcu in še obisk Turnovke , ter Jelovec od Loke pod Raduho. Ampak ker sva bila že zadnjič tako očarana od Pohorskih planjav in tudi ni tu preveč strmih predelov , pa lepša bolj travnata pot tako je zmagal še ta predel Pohorja. Pa ker sva že zadnjič si obljubila da obiščeva še to stran Pohorja, ki sva ga v prejšnjih desetletjih obiskovala velikokrat na leto. Ampak zadnja leta sva ta predel kar zanemarila, obiskovala sva bolj, kot ne Zreško Pohorje , od Osankarice Črno jezero, Tri Kralje, Klopni vrh, itd. Tudi tako je, kot se vse spreminja se je tudi najino pohodništvo precej razširilo še na tiste neodkrite in skrite kotičke, ki niso tako obljudeni, kjer je več narave in manj človeškega direndaja Skoraj enoglasno sva dejala , kaj pa če bi šla in zaključila še to načrtovano pot -Kope oziroma Grmovškov dom, Črni vrh , Ribiška koča, Jezerski vrh ,jaz pa sem še po tihem mislila, lepo bi bilo, če skočiva še navzdol in grede pogledava ,če je še tam pod Jezerskim vrhom ostal tisti predel z brusnicami. In potem še na Ribniško jezero-čeprav sva tam že bila bova pa zavezala pentljo.
Niti ne tako zgodaj sva se odpeljala iz Velenja in se pod Šaleškim gradom zapeljala skozi predor, ter se odpeljala proti Koroški. 
Ker čas tako hitro mine skoraj nisva mogla verjeti, da se je toliko spremenilo na tem koncu. Že pod vznožjem Pohorja sva opazila novo naselje, ki ga ob zadnjem obisku na tem delu Pohorja še ni bilo.
Ko pa sva se pripeljala do najinega prvega cilja Pungarta oz, Grmovškovega doma,kjer je sonce ravno osvetlilo smreke nad levi strani.
A midva sva bila pa tako presenečena, kajti nič več ni bilo tako, kot je nekdaj bilo. Že prej se je veliko spremenilo, a je vsaj Grmovškov dom še bil tisti stari. Sedaj sva ga zastonj iskala. Pa saj je tukaj vse drugače ..Koliko prečudovitih poletij smo preživeli na Pungartu se v prejšnjem stoletju ha ha. Prekrasen spomin na prijazno oskrbnico na njeno okusno hrano in prijaznost. No vsaj spomini so ostali. Morda kdo reče da sem starokopitna, daleč od tega, le včasih si zaželim, da bi kje še ostal tisti pravi planinski pridih domačnosti.... Svetloba je obsijala stavbo, kjer je prej stala kočaJa je vse drugače...Kot je bilo leta 2020 ko sva bila zadnjič tukaj,če bi poiskala kje po arhivih bi najbrž se našla drugačen prikaz koče.Še od bolj daleč nazaj .
Kot bi hodil ob izložbi
Še se bo gradilo
Pohiteti bo treba sonce se hitro bliža
Kar hitro sva pohitela naprej, kajti pred nama je bilo še kar nekaj km poti. Pa tako je hotela sva izkoristiti se sveže jutro brez sonca
Ob kontrastnih drevesih navzgor , za trenutek koristila klopco ob poti in si ogledala on prebrala kaj piše na stebru.
Nato pa naprejmed osvetljenimi travami, ki jih je pravkar doseglo sonceOb svetle ob svetlečih motivih
Potem pa ob dooolgi ograji Ter ujeti svetlobi na mladi jerebiki
naprej do Črnega vrha
Med svetlečimi lužami z odsevi na tleh
Malo višje pa je trava zažarela v svetlejših odtenkih.
Ob ograjah in klopcah , sedaj sva hitela mimo, a nazaj grede bi se sigurno oddahnila na njih, a so bila vsa zasedena.
In tablah z zapisi..
Sva prispela na Črni vrh.
Pred Škorjanko.
Ja Črni vrh poln spominov od poletnih obiskov , pohodniških, potem nekaj desetletij nazaj smo večkrat na leto se pridružili številnim nabiralcem borovnic , brusnic in gob. Ja to je že daleč nazaj, a še sedaj imam živo pred očmi kako veseli in zadovoljni smo vsi bili. Utrujeni od celodnevnega sklanjana, ampak zvečer zadovoljni, saj smo vedeli, da se bomo sladkali lahko z borovničevimi zavitki, palačinkami, kompoti in seveda svežimi. Ja pogrešam zadnja leta te poslastice, saj tu in tam kupim kje na trgu naše, ali pa kupim ameriške borovnice, ampak te niso niti senca tistim , ki jih lahko nabereš sam. do zimskega solsticija, ko sva dočakala večer na tem delu Pohorja.
Ko sva že zadnjič tu si je treba vse ogledati
Po vsem ogledu tega vrha in slikanju, ki je že tradicija, saj čez leta slika včasih več prve, kot pa ostane v spominu, 
sva se odpravila naprej in se tik preden sva se napotila na zadnji vzpon pred Ribniško kočo sva pogledala nazaj ja kar daleč se je pokazala Velika kopa, tako polkrožno pot sva naredila ,
Tu pa sva že slišala zvoke trobente, ki so igrali vedno iste akorde , ko sva prišla do zajetja vode 
na vrhu sva videla , dva mladeniča ki sta izmenično vadila 
.ter se popravljala ob napačnih notah.Prav zanimivo jima je bilo prisluhniti.. Vedno slikam ta odsev v vodi, ki pa jo je letos neverjetno malo. Ja vremenske spremembe
Nato pa navzdol do Ribniške koče, tudi tukaj so se razlegali zvoki trobente , najbrž so se pripravljali na kak nastop....No midva sva bila zadnjikrat tu ,ko je razsajala korona .Leta 2020, ali 2021 . No ni več klopi pred kočo je pa velik šotor in tja sva se spravila 
in naročila pivo. Prav prileglo se je, nekaj manj pa vrček za pivo , ki je bil okrušen , tako da sem si ranila ustnico. Še osa , se je porezala ha ha ha
Ja tudi tukaj je vse drugače. Ampak pohodniki so še vedno enako prijazni.
Pogled od strani.
Sva se trudila da se spraviva v srce pred kočo, s kočo vred , da je nama to uspelo gre zahvala, profesorju glasbe, ki je naju ujel s kočo vred.
Hvaležna in vesela sva hitela naprej mimo malega jezerca
Prekrasen pogled nazaj
Na spreminjajoče se pokrajino zaradi sence ki so jih naredili oblaki na nebu.
Na vrhu je ravno tako pihalo, kot pred šestimi dnevi, a drugače sva bila sama sva pa pomislila na mlade Francoze, s katerimi sva se zadnjič srečala, pa kato kako daleč so prišli s šotori in kje so vedrili kajti naslednje dni je deževalo.
Kjer sva bila v četrtek prejšnji teden. A že sva se spuščala navzdol do odcepa na Ribniško jezero na desno strani je bilo kar nekaj nabiralcev brusnic, res sem upala da jih bom našla tudi jaz tam kjer sem jih zadnjič videla..
In res sem jih. Obožujem brusnice. Potem pa sva krenila še k jezeru, ki je za moj okus lepše kot Lovrenška..
.No sicer pa vsak presodi drugače.
Ko sva zadnjič bila tu sploh nisem videla tega belega lokvanja, ampak
Samo roza barve.
Pravi pohorski biser. Še oblaki so se ogledovali v njem.
Opazovanje kačjih pastirjev, ki jih tokrat nisem poslikala, ampak jih samo občudovala, ko so se lovili nad jezersko gladino. .
Še par slik za slovo in že sva hitela nazaj Je že tako, da za naju so poti tudi uživanje v malenkostih, kot so kontrasti in
lepota valujočih trav.
Nazaj grede pa so naju pričeli prehitevati pohodniki, ki so obiskali samo Črni vrh.
Skozi senčne predele sva bila oba vesela da sva jih lahko izkoristila. Kljub vetru in kljub občasni oblačnosti, je naju sonce kljub zaščiti rahlo obarvalo.
Ter še na zadnji še ne zasedeni klopci, predala za trenutek tišini Pohorskih planjave in hvaležna da je nama dano še po šestdesettih letih uživati lepoto tega pogorja.
Ja lepo je naše Pohorje. Se kar nekaj je tistih kotičkov, kjer se da uživati...
A sonce se je že krepko nagnilo nad obzorje, sence so se daljšale, tako sva tudi midva vesela, sicer rahlo utrujena, a srečna zadovoljna, ter hvaležna se napotila proti izhodišču in se vrnila spet v dolino.
P. P.
