Rada hodiva šo različnih dolinah krajih Slovenije , Ta mesec sva bila na Notranjskem ,Koroškem , Posavju , Zasavju Savinjski dolini ,po gornji Savinjski sva dejala , pa da ne bova hodila samo po hribih sva si prav zaželela malo sprehajalnih poti. Pa da ne bova hodila samo okoli naših jezer v Šaleški dolini, kjer je nama znana vsaka pot, vsak grm , tudi kje raste kaka roža , ali drevo. Sva dejala ,greva na Šmartinsko jezero ,
ki naju je redno spremljala na vseh najinih planinskih in sprehajalnih poteh...
Žal je sedaj ni več od lanskega decembra. Zelo jo pogrešava in na vseh poteh se je spomniva, kajti bila je zeloprijeten sopotnik vedno je naju razveseljevala , bila radovedna, rada se je kopala
Kakor koli, čas teče , treba je iiti dalje, pa sva dejala greva pogledat, na to jezero, katerega sva zadnjič opazovala iz Špičastega vrha nad Frankolovem.
Odpeljala sva se mimo Vojnika , ter pred Arclinom zavila na desno.in se nato skozi pomladansko obarvan gozd kar kmalu pripeljala do jezera. Ko sva zadnjikrat bila tukaj leta 2018 sva parkirala v gozdu. tokrat pa sva se pripeljala do parkirišča, kjer je zrasel v tem času gostinnski lokal.
Parkirala sva in se napotila po lesenih prehodih okoli jezera. Čudovita pot.že na začetku s prekrasno gugalnico, ki sem jo preizkusila 
ha ha, ja prav lahkotno veselo sproščeno s pogledom na odseve
Ker je bilo med tednom niti ni bilo veliko ljudi, le tu in tam kak sprehajalec, naječ jih je bilo s kužki .
Uživala sva v hladu in kontrastih gozda, ter valujočih travnikih na drugi strani. Ter seveda ves čas je nam pogled uhajal na gladino jezera
. Res je veliko. Voda sicer ni tako čista , kot je v naših jezerih v Šaleški dolini, a nič zato..
Uživala sva tudi v številnih
tablah poučne poti ,
kjer piše vse o gozdu, travnikih, o mokriščih, 
o njivah o življenju v vodi, , ma ni da ni. zela sv asi čas prebrala vse. Uživala na poti šla 
ČEZ 
RAZLIČNE MOSTOVE 
čez
mostove raznih oblik dolžin in materialov pa uživala v
cvetovih šipka ,
lilij , KI PA SO BILE ŽE V ODCVETANJU 
ter še mnogih drugih travniških in močvirskih cvetovih.
Ter o preletavanju kačjih pastirjev in metuljev, ki so bili pa prehitri, da bi jih ujela v objektiv. So mi pa polepšali sprehod.
Všeč so nam bile tudi številne klopce ob poti. Usedla sva se samo na eno,
kjer je naju slikal mimoidoči sprehajalec, druge so bile vse še vlažne od dežja v preteklih dneh.
Res sva si vzela čas, uživala v ptičjem petju, spokojnosti,terprvobitnosti narave mokrišča 
in miru ter hladu 
in svežini kontrastnega gozda .
Ja vzela sva si ćas--Kajti v naslednjih dneh tega tedna imava še v načrtu malo boljintenzivno hojo v strmine.. To tukaj je bilo samo uvajanje ..
..Vedno bolj se mi zdi, da vsak obisk narave doživljam bolj intenzivno. --- Prav čutim kako se me vsa talepota narave vedno bolj dtakne. In me napolni z novo energijo, optimizmom, hvaležnostjo in veseljem ter srečo, da nam je dano, da živimo v tako lepem zelenem okolju, ... Prav želim si da bi tako ostalo še dolgo dolgo let v prihodnosti, dačlovek nebo uničil te lepote našega zelenega planeta... Zemlja si bo vedno opomogla na tak, ali drugačen način, veliko vprašane pa je , kaj bo z človeštvom...
Kakor koli preživela sva čudovit dopoldan , se potem vrnila nazaj do izhodišča, kjer sva se okrepčala s hladno pijačo in slstnim sladoledom,
ki naju je res ohladil ha ha ha -
Torej čudovit sprehod, vreden vsakega metra poti, da ga obiščeš. Kjer se sprostiš spojiš z naravo... Ja lepo je tukaj.
p-p-
Ni komentarjev:
Objavite komentar