Spomini starega gojzarja_ Košenjak nad Dravogradom -

 Čas se tako hitro vrti da sem celo v zaostanku z opisom najine poti zadnje junijske  tedne..Ma pa saj ni čudno, sedaj so tako lepi dnevi pa greva ven v naravo, potem pa je treba malo se odpočiti regenerirati, še doma kaj postoriti( tako da je včasih kar dobro da je dež).

Ker sva  nekako letos v  mesecu juniju v obiskovanju vrhov, ki sva jim namenjala zadnji obisk , med te spada tudi Košenjak

Sicer zelo zanimiv vrh, a ker imava na Koroškem še kar nekaj vrhov namen obiskati in, ker so nama počasi izteka čas, sva letos sklenila, da ga obiščeva tretjič in najbrž tudi zadnjič. Preveč nočem biti glasna ha ha, kajti zarečenega kruha se več poje, kot zapečenega. zadnjič

Prvi x  sva ga obiskala mislim da pred dobrimi 45 leti.Žal nimam fotografij , le spomini so ostali ...

Takrat sva šla z otrokoma iz Dravograda navzgor ,poti se pravzaprav po skoraj pol stoletja ne spominjam,slikali še nismo kot sedaj,če kaj pozabiš pogledaš in takoj ti je vse  jasno ,kako in kaj in kje.. ampak se spominjam detajlov, kot je že najina klasika tu  in tam , večkrat skreneva  s poti. Tako sva pri neki kmetiji vprašala za pot spomnim se da so bili ravno pri malici so nama ponudili mošt za piti, in povabilo na malico naj prisedeva .. kar žal mi je da takrat še nismo imeli fotoaparatov da bi to posnela..Ni kaj radodarnost ,ter prijaznost se ne pozabi tako hitro..Res pa je da tudi kaj neprijetnega ostane ,kje v predalčkih tam za spomine.

Drugi obisk je bil  lani, bilo je nama zelo všeč, čeprav naj bi naju garmin zapeljal do koče na Košenjaku,a je po vsej sili hotel proti  zapeljal proti Kozjemu vrhu,Bila je moja krivda, sem vtipkala Košenjak hm.. morda pa naslednjič obiščeva še ta del

a nisva bila nič jezna ,zaradi tega kajti tudi tam je prelepo sva še videla tiste kraje čeprav drugače jih sigurno ne bi bila  ...Čez nekaj časa sva obrnila in se vrnila na pravo pot... Šla sva krožno pot ob avstrijski meji gor in po drugi strani nazaj do doma na Košenjaku.... Zelo prijazna oskrbnica.. Ustavila sva se tudi  v kraju Ojstrica, s cerkvijo, ter skulpturami  Ostriškimi godci in seveda šolarji z učiteljem. 

Letos konec maja sva se odločila da ga obiščejo še enkrat mitda vedno rečevo prvič greva da vidiva kako je drugič greva da se prepričala da je res tako lepo  tretjič pa navadno da bo bolj ostalo v spominu.Če pa še večkrat se pa naju ta kraj dotakne s tem ali onim dogodkom ali motivom.  .

Letošnji obisk, pa si bova  zapomnila predsem po jutranji svežini in rahlih meglicah po Mislinjski, Dravski dolini  pa da sva zgrešila cesto v Dravogradu ha ha hasva krenila na desno, po asfaltu naravnost je bil makadam so popravljali cesto , no ja sem bila pa vesela tega ker sem lahko občudovala čudovit grm vrtnic--- .Pa pobočja  vsa modra s cvetovi lupinij,ali storžih, ki  so krasile pobočje Košenjaka,ter obrobo ceste. Pa seveda sva uživala ob skulpturaj godbeOjstriške, ki je igrala igrala,

 midva pa sva uživala v trenutku---Seveda sem se podala k učitelju z otroci lep pogled je bil 

Res lepi kraji , vredni obiska.Pa sevedaprijazni ljudje 

 ter poti s krasno zeleno travo, imela sem vtis ko da hodiva kje čez Pohorje, na sedlu Šiklarice ali po Smrekovcu..

Ko sva parkirala ob koči, ki je še dremuckala v jutranji tišini, sva se vsa navdušeba postavila v pozo zmagovalnega para,poln navdušenja in veselja, ki si je siguren da bo lahko premagal prvo strmino navzgorRes sva jo. Jaz vsa vesela, ker se je on kar hitro lahko aklimatiziral in mu strmina sploh ni pozročala težav, oziroma da bi se zadihal. Ob poti sva se kot dva otroka razveselila velikih biserov na listih lupinijJa včasih je pot ki je tudi cilj nagrajena z lepoto ki jo nam ponuja narava na vsakem koraku, le gledati in videt je treba... Midva pa sva  vsa vesela , da nama pot ne dela nobenih težav , kmalu dospela do mize , kjer sva nazdravila soncu , dnevu in seveda radosti življenja.Nato pa sva krenila navzgor, kjer sta naju kaj kmalu prehitela dva malo bolj poskočna planinca. Spregovorili smo nekaj besed, se pošalili, da jih bova dohitela ha ha res sva jih na vrhu ,  ona dva sta tako , kot sva midva pred kakim desetletjem pohitela naprej,

 midva pa sva še uživala ob zanimivostih ob poti, kot jepozabljen klobuk , želva, 

 zelene nianse,

Ko sva prispela na vrh, sva se spravila v polsenco, , miza je bila zasedena.Nazdravila sva uspešnemu pohodu na vrh, nazaj pa tako samo gre... Ko pa so vsi odšli sva se poslikala

On je preizkušal, kako veliki modrček bi potrebovala ,

 ter ugottovil, da ima premale dlani... ja smeha več kot dovolj--.ja tako najbolj ohraniš spomin , še čez desetletja.

Razgled je bil zelo slab..

kar nekaj časa sva ostala na vrhu vpijala lepote rumenega cvetja,ki je kot preproga krasil vrh, nato pa sva se vsa zadovoljna odpravila po isti poti nazaj. Lani sva šla po krožni, a  je nama ta bolj všeč..Kar hitro sva prispela do koče, mislim da še kako minuto prej, kot piše na smerokazu... Ja je že tako , ko greš navzdol se noge same prestavljajo sva se hecala ha ha-

Pri koči sva se ustavila na zaslužen pir. Se nekaj časa pogovarjala z zelo prijazno oskrbnico nato pa sva se vsa zadovoljna vrnila nazaj v dolino.prej paše s poti opazovala tok reke Drave 

 Zavedajoč, da so lahko tudi zadnji obiski vrha lepi... 

Da bo nama ostal ta del Koroške v trajnem spominu z fotografijami pa si ova osvežila spomine še takrat ko e bo korak več tako krepak... Naredila sem res veliko fotografij, kajti spomin , ga rado včasih prekrije pajčeviina pozabe. Slike pa ostanejo vedno realna podoba zamrznjena v času..

P.P.