Pride čas, ko se je treba pričeti poslavljati od vrhov in gora.
.Sicer ne da teh poti ne bi več zmogla, a ker jih je še kar nekaj v načrtu, da jih obiščeva , nama pa zmanjkuje časa, na Lepenatki sva bila 6 x, na Velikem Rogatcu pa 4x. Od V. Rogatca sva se že lani poslovila. To je tudi vrh, kjer naju ni spremljala Mery... Na Lepenatki pa je bila trikrat. Kakorkoli , tako sva se odločla da se od tega kotička Zgornje Savinjske doline posloviva letos ..
Izbrala sva že , kot doslej velikokrat pomladanske mesece, 2x sva bila pa v jeseni.. Ker je bil popoldan napovedan dež, pa da izkoristiva dan,sva
se okoli šeste ure odpravila iz Šaleške doline.
Skozi prekrasno gornjo Savinsko dolino,
ki naju vedno znova in znova očara, mimo lepo obdelanih polj, zanimivih krožišč,
ter kapelic in cekva,
ki se mi vedno zdi da se tu še posebej lepo bleščjo v jutranjem soncu, 
sva v Radmirju zavila na levo, kjer pa sedaj popravljajo cestišče, tako da je bilo treba nekaj časa čakati, sva zavila na levo proti Gornjemu gradu.
Kar hitro sva dospela v Gornji grad in potem zavila mimo krasne kapelice in napisom potoka ki me vedno spravi v dobro voljo
Kanolščica.. Tako zanimivo zveni, in prav zanima me od kod tako ime...Po dokaj trdni makadamski cesti se napotiva po ozki soteski navzgor do parkiriščča pri Sv. Lenartu nad Gornjim Gradom .. Kjer parkirava se preobujeva,
ter že hitiva po travnati cesti proti
napol zakriti cerkvici Sv Lenarta ,
prej paše obstaneva ter se prav navdušeno zazreva ,prvo po pisanem in nato 
po pobočju polno belega cvetja.
. 
Ter malo nad njim kjer se že odpira jo drevesa negnoja oziroma zlatega dežja...Zelo veliko cvetja je tukaj. Od mesojede rosike, spominčic, zvončnic, orlic belih mmarjetic, zlatic ter še in še.
. Prava paša za oči.
Mimo lepega lesenega križa
in cerkve ter mimo žuborečega potoke, kjer teče vsaj za mene najbolj okusna voda v Sloveniji. Hitro dospeva ob lesenem plotu na cesto in se spojiva malo kasneje s kontrastnim gozdom in ptičjim petjem , ki te dobesedno očara in posesa vase.
Že tako dobre volje sva vsa prešerno razpoložena hitela po cesti in nato skozi škripajoči prehod 
se napotila po prvi strmini navzgor.
Niti ne zgleda, da je tako strmo. A je! Kakor kolinama to jutrohoja sploh ni delala nobenih težav. Le proti koncu strmine sva si vzela čas da se na zadnjem ovinku,
, ki jih je kar nekaj odpočila
ter si vzela malo krajši odmor še na čistini, od koder se nama odpre pogled na Špehovo kapelico,
kjer sva bila že tudi 3 x. Ter na Veliki Rogatec, ki se je sončil v jutranjih žarkih sonca, na levo pa sva že videla polkrožno zaobljeno Lepenatko...
Nato pa je postalo pošteno vroče. Ja junij je tu čes cvetja vročine in čas bivanja v naravi. Ko sva prispela malo više, je naju prvo pozdravila krava z mukanjem, ki je imela
ob sebi telička.
.. Midva pa sva preko el. pastirja kmalu dospela do kapelice, kjer sva s ena hitro slikala, kajti potem sva morala kar hitro naprej, kajti radovedna čreda prav raziskovalno hitela proti nama.
.. Nama pa je tudi kar prijalo da sva prispela v hladen gozd, kjer sva na začetkunekako z zadoščenjem pogledala na znak in pot ki pelje na Veliki Rogatec. 
Veliko lepega sa doživela na teh poteh. Enkrat sva šla po krožni poti od Zg. Špeha gor, ter natopo severni strani po skalah navzdol do Sedla Kal in nato naprej na Lepenatko in po krožni poti do Sv. Lenarta... Lepa pot naporna a z neprecenljivimi spomini.
Midva sva tokrat kar hitro dospela skozi hladen gozd s prekrasnimi motivi, skale,
kot otočki,
ter veliko
gozdnih škratov
na Sedlo kal ,
pomalicala ,se poslikala ha ha
da se vidi,, da sva že izčrpana sva se šalila... se malo okrepčala in nato pohitela po strmini navzgor na najin cilj Lepenatke. Srečala sva dva para, iz Celja .ki so šli pa po tej strani na Velikega Rogatca ...
Pred prihodom na vrh sva si vzela še čas,kot že kar nekajkrat doslej,
da sva obiskala mali kamniti vrhec, kjer sva se slikala, predvsem pa zato da sva občudovala cvetje mračnic in še enih drugih rumenih cvetlic,
ki pa jim ne vem imena...
Na vrhu sva vsa zadovoljna
vesela opazovala pečine Velikega Rogatca kjer sva pred par leti sestopala z njegovega vrha... Navadno gredo s te strani gor , no midva sva šla pa kontra...
Vrtela sva se in se se ozirala naokoli.
Na Veliki Rogatec se je lepo videlo, a žal so bili vrhovi Kamniško Savinjskih Alp v megli
Žal letos ni bilo več toliko cvetočega regrata na pobočjih Lepenatke
Pričelo se je oblačit, tudi pihati prav ostro, pa sva se odpravila navzdol v smeri Gornjega grada. Sprva sva nameravala iti po isti poti mimo Zg. Špeha nazaj, a ker sva lani šla tam sva dejala greva letos tukaj, , z upanjem da je lepša pot kajti k sva zadnjikra šla po tej poti je bilo precej drevja podrtega.. No tokrat je bila pot očiščena, a strma se mi je vsekar zdela veliko bolj.... Ja ja leta postvijo tudi strmino bolj pokonci. Očaral naju je pogled z vrha na V. Rogatec in na igro svetlobe
A ker sem veliko slikala cvetje, orlic, zvonnic pa še veliko drugega je bilo zanimivega ob poti,
vredno
strmo navzdol
da ponesem to s seboj za spomin na to zadnje potepanje po tem vrhu. Ko sva dospela do cerkve sv. Lenarta . Sem se ob žuborečem potočku 
prvo odžejala potem slekla do pasu si prvo ohladila roke do komolca in nato še obraz, ki je bil slan, kot soline v Sečovljah , nato še do ramen ter se potem osvežila do pasu.
Kak blažen občutek, to moraš doživeti in občutiti...Ker sem se tako sistematsko osveževala, se mi ni bilo treba bati da bi se prehladla ..
. Nato pa sva pohitela tisti kratekdel poti
do avta jaz pa sem še pohtela do ovinka da za slovo posnamem še kapelico vrh stopnic. 
Nato pa sva se odeljala vsa srečna, zadovljna vesela, hvaležna, da je nama še dano prehoditi take poti, Tokrat sva se vračala ob reki Dreti skozi Zadrečko dolino, ker sva se hotela izogniti zastoju pri Radmirju :
Prekrasna dolina
Lepo je bilo da sva se lahko tako v najinem stilu poslovila tudi od tega vrha...Sedaj so na vrsti še drugi, kar nekaj jih je.
Samo naj bo zdravje, volja vsekakor je..
p.p..
Ni komentarjev:
Objavite komentar