Spomini starega gojzarja... Cvetoči Obir

 Nepozabno , neprecenljivo doživetje- še zadnji obisk Obirja-

Junijski dnevi so kot nalašč, da jih izkoristimo za pohode malo više, pa ker je nekako letos prišlo do  tiste zavesti , da pač počasi ne bova mogla več obirati tako strmih in kamnitih poti, sva se tokrat odločila še za poslovilni pohod na goro Obir . Na Obirju sva bila 5 krat od leta 2015 do letos. Torej sva se odločila da bo parna številka,  greva  še enkrat pa tudi zato ker je nama zelo zelo všeč na na njegovem pobočju. Seveda tudi na vrhu....Vedno sva bila navadno v teh mesecih junij , julij avgust. Vedno isti vrh , a kljub temu vedno te navduši drugačna podoba .

v sončni barvi

mix

cvetja toliko da enostavno ne moreš mimo...

‌. Sicer je pot kar naporna precej kamenja in položnih skal, ki so kar zanimive posebno zjutraj, ko je še kar mokro in spolzko . A a ker sva že vajena tega, ker hodiva počasi, nama to niti ne dela težav..

Torej tako sva preživela sredin dan-

sva šla kar zgodaj po Mislinjski dolini ter skozi Mežiško dolino kjer se je nama nad prevaljami bleščala v mesečini ( ki je mimo grede naju spremljala do Eisenkapler Hutte -oziroma Kapelške koče po naše-)  kar hitro sva prišla  skozi razrito Prevalje, kjer sedaj obnavljajo cestišče, ponoči sva hitro prišla skozi.ko sva se vračala sva pa kar nekaj časa čakala v koloni.Pa še tak čas sva se vračala, ko so se vračali iz služb. No pa sva preživela ha ha ha.. 

Kmalo sva prispela na mejni prehod Holmec mimo carine,ki pa je samo zamahnil z roko in že sva bila na Avstrijskem Koroškem  ter kmalu zavila levo mimo lepe železniške postaje , kije delala konkurenco svetlobi lune, vse je bilo spokojno bolj kot pa ob povratku ki ji je delal družbo poslikan vlak. Mislim , da je pripeljal iz Slovenije. Zelo lepe spomine imam na to postajo, ko smo dekleta čakala s hrepenenjem ,da se lahko vrnemo domov na počitnice..   A zatopljena v pogovor in spomine sva kar hitro dospela do cerkve Sv Štefana,ta  mi  je zelo všeč. Obdana z obzidjem ... vedno si predstavljam, da se je morala zgodba o Miklovi Zali dogajati v takem romantičnem kraju..

Jutro se je pričelo počasi prebujati, midva pa sva že zavila na robu Železne Kaple proti najinemu cilju, mimo stavbe, kjer sem pred leti,ko sva se ponoči prvič peljala tu mimo bila prepričana da je kapelicaa ob povratku sva videla da je bilo okoli polno hlodov, da je žaga...

Še kak km in že sva bila pri odcepu, kjer velik plakat pojasnuje koliko je cestnina.

na cesti proti koči pod  Obirjem kjer je seveda bilo še vse mirno tudi na parkirišču ni bilo nobenega avta.. Hitro in z navdušenjem sva se kar hitro spravila v prvo strmino kjer je  z leve strani  opazoval gozdni škrat na pol zakrit s smrekovimi vejami.

Midva pa sva se mu  postavila na ogled

ter nato splezala preko prvega prehoda ter nato nadaljevala pot po kamniti

strmi koreninasti potikjer sva že vedela da se dvigava,

kajti spet sva bila na prehodu prvo do razgledne točke  , ter do padlega drevesa imenovanega svetilnik. Ja vsemu se izteče čas. 

  na poti do škorjanke. Kar pa sedaj seveda ni več škorjanka

 obnovili so jo ,ampak je pokrita z deskami, Tu sva se malo oddahnila, ter nato nadaljevala pot še do prvega  travnika.

Zelo nama je všeč ta del.Mehka svilnata pot sicer samo nekaj časa, a vseeno te navduši, da enostavno se ustaviš in se počutiš ves prerojen.. Pogačice so se bleščale v soncu, je pa res da bolj, kot sva šla proti vrhu večje so bilekjer se nama je odkril pogled na najin cilj čisto blizu

je zgledal,a moraš kar naokoli po več vzpetinah

 Navadno sva vedno tukaj pričakala sončni vzhod. Nepozabno je vedno bilo. Tako je zgledalo ko sva bila tukaj pred tremi leti

Kako so gore žarele, res pa je da je bila lepša vidljivost, kot letos,  A tokrat sva izjemoma bila malo bolj pozna --Vrh  blizu zgleda a moraš, kar precej ovinkov prehodov vzpetin   naokoli iti,  ,da prispeš prav pod vznožje Obirja ampak tu sva pozabila ves napor prvega dela poti, kajti pred nama se je pričelo odkrivati pobočje polno  vse mogočega cvetja encijana pogačic

dišečih murk,

Pri mrzlem izviru vsi ustavijo se slikajo in opazujejo naravo. Ko sva se vračala  jihje bilo kar nekaj tukaj..

 malo više pa tudi celo pobočje pokrito z rumenim rmanom..

. Letos je sicer  lep, ampak je čisto pri tleh.. pozna se, da je bila suša.Tudi toliko ga ni, a vseeno proti drugim rastiščem ga je veliko....

Pa gorski mak

tudi regrata ni manjkalo

. Tu pa sva si res vzela

čas na vsake toliko časa sva se usedla uživala v gorskem cvetju in panoramskem razgledu, ki je pa žal  bil zelo slab ampak ,

ker sva bila že tolikokrat  tu gor sva doživela vse od kristalno čistega ozračja pa do megle, da so komaj videla vrh pa čez nekaj časa se je razjasnilo.. enkrat je naju celo malo škropil dež.

‌ tokrat pa je bilo zelo toplo veter je sicer rahlo pihlja

 a samo na gotovih predelih v zavetju pa je bilo čudovito uživala sva potem so naju na predelu kjer se drugače pase goveja živina .

tu je zadnjikrat , kar sva bila tukaj cvetelovsopobočje v takolepih odtenkih

nobilo je skoraj mesec pozneje ,  in ob taki lepoti  enostavnoe moreš mimo

 Letos je še ni bilo, kajti više je še trava zelo majhna.  Takrat so prišli za nama pohodniki ki so imeli s sabo dva psička. Eni  je bilo ime Mimi drugi pa je imel pomislite moje ime.Nasmejali smo se

 nekaj časa pogovorili kar vesela sem bila da kolikor toliko obvladam nemščino nato pa so oni odhiteli naprej, midva pa sva se prepustila še naprej brezčasju lepote planin

preproga v barvi sonca 

Bolj sva se vzpenjala proti vrhu več  cvetja je bilo...Vrh je kar žarel od cvetov sončne barve

Na vrhu sva se zabavala ob domačnosti krokarja, ki je čakal na svoj delež

sotrenutki , ko ne potrebuješ prav nič več. Pozabiš na vse težave, ki jih v dolini povzroča politika in ljudje. Tu začutiš tako spokojnost , da se potem lahko vrneš domov spočit poln energijein zadovoljstva..

‌.. nato pa sva tako z občutkom korakala proti ruševinam nekdanje meteorološke postaje dan sem uživala ob rumeni progi zlatic saj mislim da so bile zlatice pa še roza grmičkov, ki so se bleščali v soncu na njih je bil cel metuljev on pa se usedel nad potjo sredi cvetja in je

‌užival v lepoti ki jo lahko nudi samo narava.. spet sta naju prehitela 2 pohodnika pa sva se počasi približevala odcepu kjer že lahko vidiš na drugo stran proti Vrbskem jezeru v Celovcu Beljak  in seveda vijugajočča struga  reke Drave, žal je tudi tokrat na to stran bila tako  slaba vidljivost -- --

Nato pa pohitela navzgor proti vrhu Obirja , kjer sva se prepustila veselju, hvaležna , da nama je uspelo izpolniti to željo po še  zadnjem obisku tega zanimivega lepega vrha.... Na vrhu sva bial nekaj asa sama , a potem so pričeli prihajati novi pohodniki. Od Angležev Slovencev, predvsem pa je bilo veliko domačinov..Midva pasva pohitela nazaj, mimo hladnega izvira preko cvetočih planjav in dela kamnite strme poti, kjer je naju  srečal pohodnik s kolesom na rami.Ki je hotel proti vrhu. Nazaj pa je naju potem dohitel..: Ja ni vse samo v hoji, tudi vožnja je nekaterim všeč...

Se je planinsko društvo poklonilo prijateljem  ki so izgubili življenje v gorah v gorah

Midva sva se še oglasila na koči spila vsak eno zasluženo pivo in se vsa zadovoljna vesela , sicer kar utrujena vnila domov... 

Za utrujene

Letos je bilo bolj malo obiskovlcev tukaj, ko sva midva bila tu. Drugače pa se je vedno trlo ljudi...