Letošnj poletni meseci so zame nekaj posebnega. Cvetoč poln sonca,
žal tudi neurij, ter dežja. No saj imam rada vse čase leta, a pomlad je bila letos za mene zalo negativno obarvana.Še sredi aprila sem bila tako pesimistično razpoložena , kar prav za prav sploh ni moj način življenja. Nekaj zaradi pojavljenih zdravstvenih težav, ki so se pa potem izkazale , da so vse premostljive. Da se je treba pač sprijazniti se prilagoditi, a vseeno je treba iti naprej.
Nekaj pa zaradi slovesa mojih prijateljev , vedno manj nas je ,ko greš v vrsti za njihovo krsto se te dotakne misel, da je vsa krajša vrsta , da si vse bliže pragu večnosti ,takrat te presune , zaveš se minljivosti časa,ozreš se naokoli, kako so se razredčile naše vrste. Vedno več tujih obrazov ,ljudi s katerimi težko,prvi trenutek vzpostaviš nova poznanstva , ali celo prijateljstva..Oh kam ste odšli prijatelji ...
Veš da z vsakim odhodom postaja svet bolj prazen okoli in v nas..
V teh turbulentnih časih, ko nas iz vseh strani obdaja sama negativnost , negotovost, nestrpnost , ter veliko kje tudi sovražnost. Ko se ljudje vedo bolj zapirajo vase, , ko sosed ne pozna več svojega soseda, ali pa ga noče poznati. Zaradi takih ali drugačnih vzrokov. Pa naj bo to zaradi različnega političnega prepričanja, ali zaradi barve kože, različnih veroizpovedi , narodnosti , pa še tudi zaradi slovenske specialitete- faušije- Po motu če jaz nimam ,naj sosed ima še manj, ali pa če meni zboli koza, naj sosedu crkne krava... Ja toliko stvari negativnih, lahko vidiš, doživiš pa seveda tudi slišiš, če ne kje drugje po vsemogočih medijih.
No morda je samo v mestih tako...Najbrž na vasi še vedno teče življenje, drugače, so ljudje bolj odprti, se poznajo med seboj si pomagajo, čas tam teče vsaj malo počasneje, oziroma z utripom narave. Vsaj nekje je še tako!!.Je pa tudi res, da je vedno manj ljudi kmečkih sinov in hčera, ki bi hotele ostati na domači grudi. Kajti tam če hočeš uspeti je premalo samo ljubezen do zemlje, ampak moraš imeti tudi materialno podlago da lahko preživiš- Pa tudi veliko kje je tako, da ostanejo na kmetijah samski moški, ali ženske. Seveda nii povsod tako, a poznam kar nekaj kmetij kjer gospodari samo sin ali hči ob ostarelih starših, ali pa so ostali sami brez naslednikov.Morda pa se bo sedaj ob želji , da bi narasla samooskrba domače hrane , kaj spremenilo. A seveda od danes na jutri se to ne bo. A upanje seveda tli , tam globoko nekje...
Imaš vtis , da , kot da drvimo nekam v kaotičen svet, kjer se je svet vrti s svetlobno hitrostjo ... Kjer je vse popredalčkano, etiketirano. Ti spadaš sem, ti spadaš tja ... Komunicira se še samo s SMS, pa še to s tako pomankljivo slovenščino oziroma slengom, ali kar z okrajšavami... celo za klic s telefonom ni več časa. Tudi na spletu je tako, za komentarje ni več časa, samo všečki smeški so še aktualni. Tudi čita se veliko manj, kot se je včasih ... jaz pa bi tako rada brala , tako, kot sem včasih, a mimoje oči le to redkokdaj dovolijo. Pa se zamislim in se sprašujem .Kako bomo ohranili naš tako lep edinstven slovenski jezik, če ga ne bomo uporabljali.
No kot že rečeno pomlad se je poslovila midva sva pa spet pričela s pohodi, ki so v pomladnih mesecih bolj, kot ne bili na neki mirujoči točki. Potem pa je še on opravil pregled v Ukc Ljubljana, kjer je dobil zagotovilo, oziroma nasvet , da naj tako živi in dela kot doslej naprej , da mu ni treba več hoditi na letne kontrole ,ki jih je opravljal pet let od operacije .
Takrat pa me je prešinilo zadovoljstvo, kajti tudi ta skrb je kot Demoklejev meč visela nad nama. "Kaj pa če se povrne bolezen nazaj"... Seveda ni nobene garancije , da se ne bo, ampak že to dase počuti dobro, da lahko hodi v hribe, da se giblje, skratka , takrat se zaveš, da seveda nič ni samoumevno, za vse se je treba truditi, biti realen , čeprav je včasih težko , ampak z optimizmom ne glede na okolico si lahko zadovljen srečen. Ko si enostavno lahko samo zadovoljen...
Ja in kje drugje lahko doživiš to. Se veda v naravi. Tam se lahko odklopš , napolniš s pozitivno energijo, se vrneš domov v dolino in tam si lahko srečen zadovoljen z toliko optimizma , da ga lahko deliš med svoje prijatelje, katerim pač ni dano da bi odhajaliv naravo, zaradi takih in drugačnih vzrokov. Takrat se zaveš ,da se te tudi minljivost časa ne dotakne tako močno. Oziroma s spokojnostjo sprejmeš naravni krogotok življenja, z mislijo da te narava naredi boljšega bolj zadovoljnega, ter da v tvoji bitini prostora za pesimistične misli.
Ja junij je tu, uživam v tem in ne pustim, da mi ga pokvari kakšna stvar. Oba uživava v tem trenutku življenja z zavestjo, da bi lahko bilo vse drugače, veliko slabše, tako pa s hvaležnostjo da nič ni samo umevno za vse se je treba potrudti na tak , ali na drugačen način.. Skratka izkoristiti dni za dobre ljudi za dobre stvari.. Skratka počutim se tako kot bi bila pesem "Takrat bo v meni zpoet sonce posijlo"ki jo poje Magnifico , napisana samo za mene , za naju:
Naj boše naprej tako ---
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar