Spomini starega gojzarja--Peca nočni pohod-

 Zadnji obisk  PECE-slovo po slovesu-

Letošnje poletje imam vtis , kot da se odpirajo vse možnosti za vse kar si človek želi, ali pa je morda to samo labodji spev nekega evforičnega časa, ko nekako veš in slutiš, da se pač vsemu izteka čas, vse mineva, a hkrati se zavedam, da je treba do maksimuma izkoristiti te dneve, da in si nabrati energije za mirnejše čase, ko bomo pač že starejši, oziroma se bomo morali hote, ali nehote zliti z okolico naših vrstnikov, ki jim ni dano da bi še lahko uživali kot si morda želijo, iz tega ali onega vzroka.

Že lani sva dejala, da je bil obisk te nama tako ljube gore zadnji. A kot je že rado, pozabiš napor pozabiš obljube in kot je rado  rečeno, da se zarečenega kruha eč poje, kot pečenega ha ha ha , ali kot radi rečemo 

"Nikoli ne reci nikoli"

Se je letos v načrtovanju obiskov gora planin in vrhov , kar nenadoma znašla tudi Peca- Bila je to sicer njegova želja, seveda sem mu z veseljem pritrdila, je dejal da  si želi še enkrat stati na njenem vrhu. Ker sedaj zadnje tedne hodiva po njegovih izbirah za pohode sem vesela vsakega predloga , ki ga poda..Potem pridem jaz na vrsto moji bodo malo drugače obarvani he he he.... Jaz sem se nekako že sprijaznla s tem , da pač  ne bova več zahajala v gore, kjer so večinoma skalnate poti. Kakor sem jih včasih oboževala, mi zadnje čase niso več preveč všeč. Preveč izčrpajo oziroma mi poberejo moči , potem ne ostane več veliko navdušenja za okolico, kajti tudi tukaj mora biti ravnovesje telesa in duha.Pač usklajenost ... 

Je že tako da včasih se moraš pač prilagoditi telesnim zmožnostim oziroma močem. Opažam da mi težave z osteoporozo in hrbtenico vsako leto dodatno postavljajo ovire. A nekako se ne dam.Boli me tudi doma, pa še tako je bolj se gobljem , bolj dolgo bom ohranila mišično maso in s tem oporo moji hrbtenici da se morda še obetjo naprej  bolj polni in lepši dnevi življenja.

Ta pohod sva sicer načrtovala že v začetku minulega tedna, a ker je vsak dan deževalo grmelo, pa ker je bil to zadnji pohod sva si res želela lepega vremena. Ponči iz  prehoda prazničnega dne, ko praznujemo dan državnosti, sva poskušala zaspati a veselje navdušenje nama to ni dopustilo. Tako sva se že malo pred polnočjo odpravila proti Šoštanju mimo Belih vod in Slemena se spustila navzdolpo krasni asfaltni cesti  na   koroško stran. Kjer sva se za trenutek ustavila v Črni na Koriškem , kjer me vedno tako očara barvit rondo, ter se za trenutek ustavila tudi pri medvedu,

ki se mu pa že pozna starost . Ha ha ja vse je minljivo ne samo naš čas, ampak tudi "živali"

.Nato pa sva  kmalu zapeljala na levo mimo odcepa za Toplo. Ja tem krajem in tej dolini bi lahko posvetila kar poseben blog. Tu v dolini Tople sem pred pol stoletja imela dobro prijateljico, Velikokrat smo bili dobrodošli obiskovalci njihovega doma. Pohajali smo naokoli ter se velikokrat povzpeli na Peco z njo.

 Ja so kraji ki obudijo in osvežijo spomine -Midva pa sva že mimo Pikovega zavila še po kar relativno dobremu makadamu  navzgor in parkirala na parkirišču Jakobe. Kjer sta bila samo dva avta.nato po široki cesti naprej   Nato pa se z velikim navdušenjem , pričakovanjem povzpela ob pol dveh ponoči   navzgor po vzpenjajoči se cesti. Res počasi sva napredovala. Kajti on potrebuje vedno do določene  višie, da se aklimatizira, da se ne preveč zadiha. Včasih traja pač malo dalj. No ja meni to kar prav pride. Že nekaj časa so postali za mene nočni pohodi nekaj čarobnega pravljičnega. 

Pa tako je, midva sedaj pot v času vedno podvojiva.A odkar so najine poti postale tudi cilj, se je nama odkril povsem nov svet, ko lahko veliko bolj  doživeto dojameš te  neslutene lepote  narave dneva in in noči --do odcepa navzgor , mimo globače 

tudi tukaj je travnata pot bila vsa v srebru pravljične noči

Zanimive table so ob poti , vedno se nasmejem duhovitim napisom včasih tudi poučnih, včasih pa samo zabavnim , kar popestrijo pot...Tudi h kralju Matjažu nisva šla, sva bila res velikokrat, pa še bala sva se , da ga prebudiva, čeprav , če tako pomislim , sploh ne bi bilo narobe, če bi si odmotal tisto dolgo brado in se podal v beli svet , ter naredil red in mir...No ja čas bi bil za mir.No ja za peti mi ravno ni bilo , bi prebudila nočne živali, tega pa nočem ha ha ha..pa tudi čevelj me ni ožilil...

Pri koči sva se ustavila se malo odpočila opazovala pojemajoči mesečev srp tam nekje nad obzorjem , nato pa po novo napeljani poti

 krenila proti sedlu... Mimo spečega zmaja ob poti in se nato poglobila v čudovito srebrno površino poti na sedlu, ter se poglobila v sledi

 Toliko motivose ti odkrije po in ob poti, tolikim  zvokom noči, lahko prisluhneš. Pa še zvezdnato nebo je nama dajalo dodano vrednost tega zgodnjega pohoda. Luža v oblika srca...

Posebno mi je všeč s srebrno roso posuta pot in smreke ob poti. Vedno rečem, če bi šla podnevi tega ne bi videla , doživela .Ali pa bi, kot pač nekateri in tisti, ki jim je čas vladar hitijo mimo vsega tega samo da pač prej pridejo na cilj.

 No da ne bom nepoštena tudi mi smo,ko  mlajši hiteli samo da smo usvojili čim več vrhov in ciljev.Seveda smo opazili lepote ob poteh, a siguro se nas niso tako globoko dotaknile kot sedaj.

 in se spraševala, kdo je bil še hitrejši od naju, saj sva  bila res zgodnja. Po strmini, kjer me je očaral prvi šopek pogačic tu gor, žal tudi zadnji , ja tudi njihov čas je minil... sva kar hitro dospela do klopi in se povzpela na njo, pod sabo sva že videla lučke , vedela sva da so že za nama drugi pohodnikii. Prispeli so do naju , ter naju slikali. Nekaj časa smo  se pogovarjali zelo prijazni in ja , kot se za Korošce spodobi veseli fantje. Nato pa so naju slikali ha ha za spomin...

Potem pa so mladi  pohodniki odšli naprej sva midva še opazovala prebujanje jutra.

A sploh nisem bila pripravljena nato, da bi lahko posnela sončni vzhod,zadovoljila sem se s pogledom na zvončasto Uršljo goro pod nama , ki se je , kot silhueta odražala nabarvitem obzorju... 

Tako da mi je trenutno zadostovalo tudi to...Kajti kljub rani uri sva se tolikokrat zadrževala ob poti,si vzela čas počivala, slikala se pogovarjala, ja tu včasih se kaj zelo zanimivega razpravlja.. Skratka vsak korak je bil užitek , da sploh nisem pomislila nato. Potem pa sem pohitela  naprej do druge klopce,kajti  on je dejal, Veš, malo više bi lahko,no boš lahko videla vzhod. Ja in takrat me je kljub malo no khm Emšu preplavilo tisto navdušenje, kot iskra se je prižgala v meni in pohitela sem naprej po poti

 mimo cvetoče jase , kjer je drevje na  spodnji strani bilo še vedno visoko, a tu in tam si skozi krošnje že videl svetlobo sončnega vzhoda 

 

ki se je kot slap prelivala skozi krošnje deves in sem imela vtis da me bo vso preplavilo... Nato sem naredila še kar nekaj metrov hitre hoje domesta, kjer  me je dosegla eksplozija purpurno rdeče rumenih barv sonca

sonce se je tako hitro premikalo, kmalu so ga prekrili veje, drevesa in pas megle, ki se je, kot Saturnov obroč prekrila sredi njega.

Presvetljenost listja je dajala vtis, kot da drevo gori

ja pravo doživetje, kar pozabila sem na okolico, ko on reče, poglej kake lepe barve je ruševje , obrnem se in res...Kot bi ga kdo polil s starim zlatom je dobilo tisto nestvarno lepoto. Slikala sem in si želela, da ta trenutek traja čim dalj. A vedela sem, da bo hitro konec te čarovnije, ko se je rodil nov dan, je z njim izginila tista misterija, ki ga nudi prehod jutra v dan, ter prehod dneva v noč.

Kot začarana sem strmela v to lepoto 

Ter se potem ozrla še navzdol na dom na Peci.Kiga je sonce pravkar obsijalo

Tale cvet mi je pobožal oči tam med ruševjem 

tudi rododendron že cveti

midva pa počasi, kot dve mravljici, vztajno drobiva navzgor.

Hitela sva naprej z manjšimi premori sicer pa je to tako prijetno, da si lahko brez skrbi usedeš inobčuduješ naravo in uživaš v gorskem miru. 

Spomin je oživel  pod skalo, kjer sva videla pred leti gamsa, ki je naju opazoval z vrha pečine, ter nato elegantno odskočil za njo v globel.

pot pa še kar naprej skalnata, med dišečim ruševjem, ki se je tu in tam prašil, da sem imela očala čisto rumene od cvetnega prahu

Dohitela  sta naju dva ki sta šla tja preko nekaj popravljati, pa se je mlajši nasmejal in dejal, ali lahko vaju fotografiram, ker  imata oba z mojim četom  na nahrbtniku talismana. On je imel medvedka, jaz ša tako vedno nosim s seboj Ata Smrka, ki je bila zadnja igrača od Mery, tako je nekako vedno z nama

zabava na kvadrat. Nato pa so sE pričele pojavljati ob poti murke. Ja to je pa njemu prižgalo iskre v očeh in nogah. Kar naenkrat je bil na kolenih in vonjal

njihov čuDolina je bila, kot je v tem mesecu že klasika ovita v koprenasto prevleko. A vseeno se je več videlo, kot pred štirimi dnevi z Uršlje gore, ali pred enim tednom z Obirja...A sedaj sva že vajena tega, pa tako je sva že prej videla te lepote, tako da se sedaj posvečava poti in vrhu na katerem sva.  

Med cvetjem sva se usedla na tla , ter zadremala.... 

Toliko lepote, ja  kako lepi so  vrhovi gora , ter planjav. Tu čas čisto drugače teče...

Ko sva se vračala sva šele videla kako lepo bujno je zelenje na jasi nad drugo klopjo na poti gor

Moj je dejal, da mu je všeč da je vsake toliko znak in na njemu višina kjer trenutno si. No ja, res je priročno, samo za nas ki smo bolj male sorte pa komaj vidimo gor.

tak sedaj pa greva lahko malo bolj hitro .Se mi je široko nasmejal nad mano... Rade volje sem dejala, samo počakaj,da še to posnamem

korak pri nas, korak pri sosedu

Večkrat sva obstala in občudovala naravo, kajti vse sva si hotela vtisniti v spomin..

Ob poti je z zelenimi očmi strmel na pohodnike kamiti škrat s Pece...

Obožujem ruševje in njegov vonj...

Vsaka  fotografija mi obudi spomine, na ta travnik, ko smo prvič z otrocoma  preplezali plezalno pot..Ko smo prišli a vrh otroka nista mogla verjeti da je po vsem tem kamenju tu gor toliko zelenja... 

S planine gledam dol na vas. kak lepa je ta Koroška vas ---la la la 

Kar milo se mi je storilo, ko se je ponosno, veselo zadovoljno  postavil ob drog ja kar velikokrat je bil na vrhu, mi smo bili skupaj prvikrat  mislim da leta  1974, kajti to je bila kondicijska priprava, ko sva z otrokoma potem prvič šla v  Julijce, Na Vrbanovo Špica , Rjavino, Cmir, Prisojnik , Kanjavec itd itd..Ja lepi spomini ... Takrat smo nosili klobuke z značkami, ki so pa postali  pretežki od številnih značk..

ja res je nikoli ni lahko jemat slovo. A kljub temu je prelepo, ko  si ves hvaležen , da ti je bilo dano uživati te lepote, ob številnih obiskih vrhov, ki so nas vedno znova in znova razveseljevali nam nudili veselje, srečo zdravje, terso  nas naredili boljšega bolj strpnega bolj dojemljivega za sočloveka in  vse te vrednote, ki nas obkrožajo... Skratka gora, narava te oplemeniti in potegne iz človeka tisto najboljše, kar se skriva v njem..

Prijazna  pohodnica,  se je ponudila, da naju slika,  naju je postavila enkrat sem in enkrat, tja pa sva jo ubogala,, ha ha pa še zabavali smo se ob tem...Zakaj pa ne??!!

Opazovala sva dva pohodnika, ki stase spustila s Kordeževe Glave na avstrijsko stran... Kako hitro sta šla bilo ju je pravi užitek opazovati... Ja naj hitita sva midva dejala, saj dokler lahko si naj nabirata energijo kondicijo, naj uživata v gibanju..Ko vse prehitro mine...Šeledsedaj se zavedam tega..No sem postala kar malo nostalgična, a je že tako , vsako slovo pusti spomine in midva jh imava res precej. Za tiste dneve , ko pač korak postane bolj počasen in negotov...

Številno cvetje ob poti. No ni bilo več encijana, ne svišča, pa tudi velesa, je še samo tu in tam kak cvet vztrajal. Lani sva bila dva dni pozneje tu gor, pa je bil ves vrh

  

v razkošnem belem cvetju veles.

Ja tak je bil vrh Pece lani 28 .6 2021 ves v cvetju..Letos pa je samo tu in tam v senci se še bleščalo par veles.... Letos pa je bilo veliko spominčic in plahtic, oz. hribje rese, pa še nekih drugih rdečih rož, ki jim ne vem imena..Celo dve šentjanževi roži sem videla

 pa kup  krasnih metuljev

ter ranjaka .

Pa pogled na drugo stran Avstrijsko stran Pece in vrhove.Veška kopa , Bistriška špica, Končnikov vrh  so nekako mrko delovale, na tej slovenski strani pa je bilo veselja na pretek ... midva pa vesela , kot radio na Kordeževi glavi ha ha sva prav mladeniško zavriskala in kot je moja navada zlezla na steber tako letos ,Letos je manj pihalo, uživala v pogledih navzdol

kot lani vsa vesela. Lani je bilo še bolj vetrovno kot letos, sva bila bolj zgodnja in se je veter že umiril. So nam aletos povedali fantje ko so se vračali da tako piha , da ni za zdržat dolgo na vrhu. Torej to je bila dobra stvar malo poznejšega obiska vrha Pece

Pozajtrkovala sva, ter potem nazdravila s hvaležnostjo, da nama je uspel ta pohod. Ter se obenem zahvalila za vse čudovite trenutkeki sva jih preživela tu gor in na poti gor in dol.Videlo se je k cerkvi sv. Jakoba v Koprivni, katerega obiščeva kasneje v jeseni , ko bova šla občudovat žareče jesene na Olševi. Kar nekaj časa sva ostala na vrhu. Je že tako, če že bolj dolgo hodiš in s trudom, je treba potem tudi uživati v zzasluženo osvojenem cilju.No vsaj takega mnenja sva midva. Sicer pač kakor vsakemu paše...Tudi pihalo ni več, Pa sva se oba oblekla ter se zaščitila pred soncem, kajti pred dnevi je naju oba opeklo na Uršlji gori, kljub zaščiti...

Kakšen uzitek se je bilo sprehoditi čez to zeleno bujno razkošje trav. Le škoda da nisva videla tokrat nobenega gamsa..Tako kot lani... No ja ni vedno nedelja ha ha , čeprav je tokrat bila... Ko sva s evračala skozi prekrasne kontrastne poti 

 

 

so pohiteli naprej. Sva jih pa potem srečala ko so se vračali.midva pa sva hitela nazaj h koči kjer sva si privoščila zelo slastne   kločeve nudelne,koroška jed...

pa borovničev štrudelj, Zelo slasten ...

in kavo , 

ter seveda pivo.  Srečala sem tudi prijateljico , ki me je prvo vprašala si bila na poslovilnem na Peci...Všeč so mi ta srečanja. (Z njo sva se srečali že tretjič, a vedno na Uršlji gori).. Ja ja sem lani že napisala da je  bil zadnji obisk vrha Pece , si je zapomnila ha ha ha. Ja nikoli ne reci nikoli. To še kako drži..

Kar naenkrat je ledeno zapihalo in na vrhu Pece so se pričele vleče megle, midva pa sva se odpravila. Presenečena sva bila da je naju srečevalo toliko ljudi. Nekaj jih je res šlo na vrh še več pa jih je šlo na kočo na Peci kjer se res lahko dobro in slastno je. 

.  ter se potem napotila mimo skale, na katero sva se v vseh pohodih rada naslonila, Sva se šalila, da jo  ter sepotem napotila nazaj Prestopila sva verigo  , tako simbolično mi je bilo, podpirava, ali ona naju..

Čeprav utrujena sva še vedno za oslarije, ha ha ja je potem korak kar lažji...

Tu pa je na kbcu travnika spet posijalo sonce 

kjer sva občudovala blazinice cvetja Midva pa sva s eodpravila proti parkirišču.Medpotjo so naju dohitele dve mladenke, ki so bile sicer samo na koči, a smo  potem skupaj nadaljevali pot do izhodišča.Ja navzdol je šlo hitro ,  Je pa bilo toliko avtomobilov da, skoraj ne moreš verjeti   

 Tako naj zaključim. 

Čudovit dan, ne da ni bil naporen , ampak sva že pozabila napor, toliko lepih vtisov, da jih morava šele vse skupaj zbrati in narediti zaključno misel.

 V desetih letih odkar si zapisujeva vse pohode,  2012 sva bila desetkrat gor ,predlani nisva bila sem bila jaz zdravstveno   zadržana..Drugače pa vsako leto. Prej pa ne štejem, ker ne vem točno števila. Bilo pa je kar velikokrat. Največ iz Tople pa po plezalni, sedaj sva od leta 2012 samo dvakrat preplezala po plezalni. Največ zato, ker tam se sončni vzhod ne vidi tako dobro, kot če greš po tej strani..

 Kaj naj še dodam. Lepo je da nam je dano zahajati v gore, hribe, planjave, griče in ja nekoč bomo se sprehajali samo po ravnini, potem pa morda še samo iz sobe v sobo... Kakor koli naj ta pota trajajo čm dalj 

p.p.