SPOMINI STAREGA GOJZARJA-

LEPENATKA-

V jutru še pred svitom sva se peljala mimo Gornjega gradu, kjer se je kmalu, ko sva se peljala po cesti obarvalo nebo

proti cerkvi sv Lenarta, kjer so prvi sončni žarki pravkar osvetlili cerkev.

  Pohitela sem na gornjo stran cerkve, in tam sem, kot predvidevala da bom ujela sonce, skozi lino zvonika. Očarana da sem bila ob pravem času na pravem mestu sva nadaljevala pot proti ZG. Špehu

kjer sva skozi veje občudoala jutranje obarvanje skal na nasprotnem bregu. Hitro sva nadaljevala pot , nekaj časa po makadamski cesti, ki pa sva jo kmalu zapustila in krenila v strmino.

 Tu in tam nama je še sonce obarvalo pot, ko sva hitela navzgor po poti, ki je bila kar strma gozdna cesta.

 Kmalu sva zagledala čistino, vzhodni del Velikega Rogatca  in kapelico okoli katere  se je pasla goveja živina. Ki je naju sprejela dobesedno z veseljem in dobrodošlico, Kar za nama so hotele iti

posebno je šel za nama, lepi  veliki  črni bleščeči bik, vol z zvoncem. Dostojanstveno je korakal za namain zvonil z velikim zvoncem

Ob čudovitih grmih zorečega  šipka, ki se je bleščal v soncu pod modrim nebom. Sva hitela naprej proti Sedlu Kal. Prav za prav je bil najin namen iti prvo na Veliki Rogatec in nato po krožni poti nazaj na Zgornji Špeh ter nazaj do  cerkve sv. Lenarta.

 Ko sva malo  počivala na robu gozda so se pričeli iza Lepenatke pojavljati temni oblaki. Ko sva dospela do sedla Kal pa je bilo nebo temno kot  ds bo vsak čas ulilo. Sploh nisva mogla razumeti, kako hitro se je  spremenilo nebo.. Gledala sva proti V. Rogatcu in proti Lepenatki. In takrat sva se odločila, da gReva danes na Lepenatko-

ko 1425 metrov visoko, pa da odloživa vzpon na Rogatec na drugič, kajti, da bi naju sredi poti po strmem in nezavarovanem pobočju ujel dež sva si še najmanj želela. Pa še mož se ni dobro počutil . Pa sva z lahkoto preložila ta podvig.Kajti včasih je dobro uporabiti tudi glavo in iti kolikor si trenutno sposoben.

 Tako sva si prvo vzela čas pomalicala na sedlu in občudovala kačje pastirje, ki so v parih letali okoli dveh kalov za živino.

 Celo veliko žabo sem ujela na robu , ki me je nepremično opazovala. Nekaj časa sva ostala tu in se slikala nato pa sva  počasi krennila na vrh Lepenatke, kjer še tudi nisva bila.

 Tudi tu se je paslo še recej živine oz je počivalo po jutranji paši

S pobočja Lepenatke sva opazovala skalnato pobičje V. Rogatca, ko sem približala vrh sva opazila celo križ na njemu.

 Kmalu sva prispela pon  valoviti strmini na vrh Lepenatke, kjer sva se razgledovala po okolici, vidljivost žal ni bila preveč dobra, kot pač je že kar nekajkrat v teh dneh podobno povsod.

 Na vrhu Lepenatke sva se slikala in potem odšla po južni strani navzdol po grebenu, kajti nebo je postajalo vedno temnejše. Ko pa sva prispela do preže je bilo kot bi stopila v veliki parni kotel tako soparno je postalo.

Kar vlekla se je pot, a če greš prvič tega sploh ne opaziš.Uživaš v zanimivostih  ob poti  in upaš da si  na pravi poti. Kajti nobenega znaka nisva več opazila. 

 Ko pa sva prispela do ravnine, kjer je  en gospod nabiral robide, je naju potolažil, da sva na pravi poti, da bova , kmalu na cesti, ki vodi do cerkve sv. Lenarta.  Mene sicer ne moti če hodiva po brezpotjih , glavno da vem, da sva v pravo smer  namenjena. A možu ni šlo v račun da ni znakov.

 Kmalu sva prečkala prehod ki je za pohodnike in sva dospela na cesto

 Katero sva čez nekaj časa zapustila in strmo navzdol prečkala strmino kjer sva potem kmalu zagledala cerkev in studenec. Ob katerem sva se odžejala in osvežila.

Kajti postajalo je vedno bolj soparno. Midva sva vsa zadovoljna odhitela proti parkirišču, kjer je naju čakal najin avto in se lepih vtisov vrnila domov.

P.P.