Pramen dolgih svetlih las, ki so ji kot avra obkrožali obraz,
zlatil sij sonca, ki zahajal je, zaslepil oči ti je in srce. -
Kot nimfa zdela se ti je, božanstvo , ki nisi vreden je
obljubil si ji, kar hotela je.
Potem si bolje jo spoznal ji dvoril , jo obdaroval
samo da bi jo obdržal.
Bil ves tvoj trud je ZAMAN , njeno srce, kot kamen hladno je
molče si prosil, rotil, ostani še.
A samo dvignjena dlan v pozdrav, upajoč odzdravil si nazaj,
Roka omahne, izgine v temi, je le zadnji pozdrav
in že je več ni.
Molče se zaveš, da sam si ostal.
P.P. .
Ni komentarjev:
Objavite komentar