SPOMINI STAREGA GOJZARJA11.9.2016-SELE POŠTARSKI DOM-ČEZ KOZARNICO

11.9.2016-SELE POŠTARSKI DOM-ČEZ KOZARNICO

Po 45 letih znova  na Uršljo goro po poti, ki je zame vsaj najdaljša, kajti prečiti moraš kar velik del gore, da prispeš do mesta, kjer se pridružiš poti iz Slemena in po Železarski od Ivartčkega jezera  a ker sva si še enkrat želela iti tu , ter  po dolgem času spet obuditi spomine na poti, ki jih sploh več ni. Oziroma se je vse tako spremenilo. Od začetka po gozdni mehki cesti in nato po široki makadamski, ki se je sicer vedno bolj dvigovala in nato na staro pot. 

čakala sva na sončni vzhod počasi se je iz modrine izvil prizor, kot bi vlival zlato

ŠLA SVA RAJE TU, KOT ČEZ kAL, KAJTI TUDI VČASIH SMO HODILI TUKAJ

 Veliko se je spremenilo med tem. Takrat ni bilo širokih cest, ki sedaj vodijo skoraj čez polovice pobočja Uršlje gore, čeprav strme, je kar udobno hoditi po njih veliko kje so bile strme poti, ki so jih sedaj speljali malo položneje,

 . Bukve so bile še malo manjše in ne tako kot sedaj ki so visoke ravne, kot sveča in segajo skoraj do neba. 

 no nekaj jih pa vseeno je še , kajti treba se je dvigniti..bile so ozke steze, ki so se vile preko drč po katerih so spravljali les v dolino.Zelo si moral takrat paziti posebno, če je bilo mokro, ali pa suha posušena trava, si stopil na rob si takoj bil veliko hitreje v dolini,kot bi si želel 

kot pa bi si želel. ni bilo miz ob poti ni bilo čistine ob spomeniku, ki ga je povzročilo neurje pred kakim letom. Takrat je bil gost temen gozd . Sedaj pa je čistina, ki ji Korošci rečejo Frata 

Pa lepe gozdne poti malo više, kjer ti nehote zastane korak, Uživaš v trenutku in si zaželiš, da ne bi minil. Spokojnost gozda in prekrasen ambient ti napolnita baterije.

ta pot pa je še vedno strma ha ha

Ob poti so naju razveseljevale vse sorte vrste gob, le užitne ni bilo nobene, a nič ne de. Uživam v lepoti gob

  Včasih se mi zdi smo hodili kar tako, no ne kot planinci, ampak , ko so bila na vrhu žegnanja , maše, kajti mi iz vznožja Uršlje gore 

Tudi korito za vodo na pobočju je novo. Pot zelo lepo označena 

Pa še Mery je uživala ob skalah  prekrasno odetih v zelenih mah

Čeprav je bila nedelja in je res veliko planincev šlo na vrh midva nekako to sploh nisva opazila ob prizorih svetlobe in sence Pa še kak gozdni drevesni škrat se je našel kje, ki nas je opazoval

Zanimiva goba zjutraj je bila še skupaj ob

povratku pa že kot dežnik, ali svetilka

 smo veliko dali na taka proščenja,. skratka bil je užitek hoditi.Pa še spomine sva obujala, sicer se same poti nisva ne vem kako spomnila,a sedaj je tako vse drugače, a dogodkov na takratnih poteh pač, Smo bili pač še mladi in ja bilo je pestro in lepo. 

 Pot je nama polepšalo še srečanje z  virtualnim prijateljem, ki se je že vračal z vrha Uršlje gore s sinom, ki je nas tudi fotografiral.se poznamo samo iz spleta Prvo je videl Mery in dejal; Je mogoče to Mery in ja lepa so taka srečanja, ko dobi neki profil iz spleta  otipljivo obliko. 

Slikal naju je in potem smo se še vsi trije

Povsem nekaj drugega kot virtualna.Poklepetali smo na hitro, saj on pozna tudi mojega moža tako na videz in ja kratko in jedrnato smo se zmenili vse potrebno ha ha. Je tudi zelo aktiven in predan  v planinarjenju in pohodništvu, tako tem ni zmanjkalo.
resničnost. Seveda smo se tudi fotografirali..Tako počasi spoznavam tudi moje virtualne prijatelje. Vesela sem vsakega novega srečanja...Tako tu pa je nekaj utrinkov s te poti, ki sva jo spet prehodila in ja , sva se šalila čez 45 let pa morda spet .Je pa res, da se je sedaj pot za naju zelo vlekla, Gor sva hodila, kar dolgo, navzdol pa sva prišla še skoraj pred označen časom ,on je imel gor,  kako bi rekla  imel slab dan,veliko je počival , a nazaj grede je šel kot gams , da sem ga komaj dohajala..a je že tako , se prilagodiva, oba pa gre.Tako nekaj  

Veliko psov je bilo na vrhu in Mery se je zabavala tako, da jih je ovohavala in jih ljubkovala ha haTokrat sva bila kar pozna proti najinim navadam

pa še zadnje preobjede so se bleščale v soncu...

 In še to na Uršlji je sedaj spet vse, kot mra biti. Postrežba, prijaznost in nasmejana oskrbnika človeka dodatno razvesele, ko prispeš v kočo. Ja so oskrbniki in so oskrbniki. Sedaj spet vse normalno teče, kot je treba in vsi so zadovoljni.

Ko sva prišla iz gozda ven se je pred nama vila kolona obiskovalcev gore, Zelo mi je bilo všeč, da je bilo toliko mladih družin in veliko najstnikov. Ja narava spet privablja. Meri je bilo vroče pa se je stisnila med dve skali 

Tako to je  bilo urtrinkov s poti, ali kako naj rečem stare sledi nove poti. Veliko se je spremenilo, a saj se tudi mi. Upam, da  oboji  na bolje

 veliko novih cest

 Lovci krmijo pozimi divjad tudi višje v gori

Pa lep začetek novega tedna želim

P.P.