SPOMINI STAREGA GOJZARJA-Šmartinsko jezero

Na poteh  sta včasih  dve poti, a navadno izbereš tisto ki je ni....
Včasih je bil na današnji dan dan mladosti,

Midva vsako leto greva kam. Lani sva bila na Paškem Kozjaku, predlanskim na Koroškem. Pač ven v naravo, ki baje človeka navduši  in razveseli .Tako ostanemo mladi . Že sinoči sva načrtovala današnji izlet. seveda sva imela več želez v ognju- Prva izbira je bilo Pohorje. druga Smrekovec. Ker sva te dni malo prenovila stanovanje in sva bila kar utrujena, sva dejala , greva nekam , da ne bo preveč naporno, a kljub temu da se malo naužijeva svežega zraka in lepote narave- Pa sva se odločila za Šmartinsko jezero pri Celju. Nikoli še nisva bila tam. Malo sem pogledala na spletu in nato se odločila, da greva mimo Celja in naprej. Sva se režala, kajti prepričana sva bila, da je že kje kaka tabla, ki naju bo usmerila na pravo pot.
Malo morgen.- Tako sva vprašala malo pred Škofjo vasjo sva vprašala prijazno gospo, ki naju je usmerila mimo pokopališča v Vojniku in naprej  proti Lešju in kar kmalu se nama je odprl pogled na jezero. Avto sva mislila parkirati v gozdu, a sva videla da ne moreva tam do vode, ker je v privatni lasti. Pa sva zapeljala naprej in na parkirišču je že bilo nekaj avtomobilov. presenetilo me je kako veliko je jezero.

 

ob vhodu na jezero me je pozdravila pikapolonica na grmu malin.. Krenila sva po leseni poti ob jezeru in kmalu prispela na lepo urejeno pot..Vedno znova sva občudovala prelepo jezero v modrem odtenku 

In kako veliko je . A takrat še nisva vedela da je še veliko večje kot to kolikor sva ga videla ob začetku poti.

Mery je bila žejna in je kmalu izkoristila da je skočila v vodo in se ohladila

 

a v gozdu je bilo prijetno hladno. Skozi veje in presledke dreves sva videla jezero, kot na dlani

ko sva prispela iz senčnatega gozda na plano, kjer je naju razveselil pogled na lep kozolec

 in na travnik   na drugi strani nasipa. 

Po nasipu ki je ograjen z lično ograjo sva kmalu prišla na drugo stran

in nato po stopnicah, do mostu, ki pelje čez mokrišče na drugo stran- Sprva sva nameravala okoli ob jezeru in nato nazaj čez most. A ne vem , kateri vrag naju je jahal, da sva rekla: Greva sedaj čez most in nato naprej ob vodi do izhodišča, kjer sva pustila avto. 

Mery je bilo tako strah iti čez most, da sem jo jaz nesla tja, on pa nazaj

pogled se nama je nudil na levo in desno. In nama se je zdelo da celo vidiva kraj, kjer sva pustila avto. Hitro sva prišla čez in po stopnicah na vrh na cesto, kjer  sva videla ribiče, ki so iztovarjali avtomobile s trnki in priborom-Mene pa je prevzel pogled na  cvetlično gredo nad muzejem z prekrasnimi lilijami in vrtnicami

potem sva mimo  kraja ob jezeru, mislim, da se mu reče Loče zavila po stezi  ob jezeru , kjer sva občudovala polje valujočega žita in lila cvetove irisa ter ob neki ograju krvavordeče vrtnice

Čez grme cvetočega bezga sva opazovala jezero in most, ki sva ga prečkala jezero  je bilo na tej strani lepo modre barve.

nato je bilo ceste, kar naenkrat konec. Sva dejala, nič zato bova pa šla polepi mehki gozdni poti, ki je naj vodila ob jezeru

Ta grm je cvetel ob kraju poti pri nekem vikendu 

šla sva mimo vikendov v gozdu in nato je kar naenkrat bilo konec vseh poti.malo sva se odžejala, se prepustila hladu gozda in ptičjemu petju. Nato zavila  počez na levo, kjer sva odkrila gozdno Midva pa še vedno nisva bila  na cilju. Nato sva zavila nazaj in malo po ravnini prišla iz gozda. Vsa vesela sva dejala kmalu bova tam.In takrat sva za tem kozolcem videla kmeta, ki je kosil. Vprašala sva ga koliko še imava do Ribiškega doma. nasmejal se je in dejal: Najbolje je da gresta nazaj,kajti če bosta šla v to smer bosta prišla na hrib nad Vojnikom. Okoli je 12 km poti. In je dejal tik ob vodi ne moreta iti, ker je vse zaraslo če bosta šla pa po cesti je pa zelo daleč, kajti  tu je precej okoli, ker so trije veliki zalivi, ki jih je treba obiti . Zahvalila sva se in se obrnila nazaj. Prav za prav niti ne po isti poti, ampak kar po asfaltu do muzeja in spet čez most, ki ej dolg 110 metrov na drugo stran. Kjer sva se odpočila na klopci ob jezeru Tam sva si na tabli ogledala, koliko sva prehodila. Od Ribiškega doma preko kraja Loče skozi gozd  na vrh in nazaj. In seveda sva bila dobre volje. Ni nama bilo žal da sva zašla. Videla sva lepo cvetje srečala prijazne ljudi in seveda videla jezero iz več zornih kotov. Lahko samo rečem. Prelepo je tukaj , lepo urejeno. No še kar precej dela čaka ...Le škoda da ni več poti narejenih. pa razen Ribiškega doma ni gostoln. Ali pa se morda motim...

 

Pa še nekaj posnetkov jezera   .To je s table- ogromno je

 ob vodi sva stala in spremljala kačo belouško, ki je plavala po jezeru

Popoldne sva se vrnila na izhodiščno točko in si obljubila da se sem še vrneva. Morda kdaj pozno popoldne ob sončnem zahodu, ali zelo zgodaj ko se dan budi. takrat je ob jezerih najlepše. Želim vam prijeten večer in lep preostanek meseca maja..
p-p-