Spomini starega gojzarja- Mesecu aprilu v slovo- 1 del...

OD PA DO 

Čas tako hitro mineva, da se mi šele zdi da se je pričel mesec april, a že ga ni več , že ga pokriva prah zgodovine. Da pa mi ne izgine nekam v megleno preteklost nekaj utrinkov  s potepanj po naši prečudoviti deželi-   April se je pričel zelo obetavno. Zdelo se mi je celo, da je vreme navdušeno nad pomladju. Bilo je prijetno toplo in v našem sončnem parku je bilo prav lep pogled na cvetoča drevesa in grmovnice. Vesela , da bo nama dano ta mesec obiskati malo več , krajev , kot prejšnji mesec, ki je bil bolj deževne sorte. Tretjega aprila sva vsa vesela

se napotila na Konjiško  goro in, kot je že navada  prvi vzpon v letu vedno opraviva iz Črešnjic. Tako tudi tokrat, kajti zvedela sva da  je že čemaž , ki ga vsako leto naberem za zdravje. - Dan je bil prečudovit sonce toplo, pa kot, da bi bilo  dober mesec pozneje.-  Že sva načrtovala, kam greva naslednji dan, a glej ga zlomka. Ko sem hotela zjutraj iz postelje se nisem mogla premakniti. Križ me je dobesedno prikoval na posteljo. Treba je bilo k dežurnemu po zdravilni cocktail . Da sem spet se postavila pokonci in seveda za dva dni  v mirujoči položaj.  Vsake 15 let se mi to dogodi, ne vem zakaj, morda zato, da me narava opomni, da nismo večni in da starost koraka neopazno, a sigurno, da se bo treba pripraviti tudi na morda tiste bolj mirne dneve.......A za mene je to bila prava muka. Biti na miru, ko si vedno drugače v gibanju... A če je treba pač stisneš zobe in samo upaš da bo šlo na bolje...Kako srečna sem bila, ko sva sedmega se zapeljala na Paški Kozjak do  Sv. Jošta in nato počasi krenila peš proti vrhu Špika. ta čas naj bi cvetele kronice, ali veliki zvonček kakor  ga mi imenujemo. Pa je žal šel že h koncu, le tu in tam je še bil kak šopek teh znanilcev pomladi., a nisem bila razočarana, kajti ves vrh in travnik okoli  cerkve je bil kot najlepši vrt  Matere narave.

 Uživala sem in če se ne bi bala da se bolečine ponovijo bi skakala kot otrok od veselja in hvaležnosti, da mi je kljub vsemu bilo dano da sem ujela ta poklon pomladi...Naslednje dan sva obiskala še Škalsko jezero da vidiva, ali je tudi v naši prelepi dolini pomlad obarvala s svojimi nežnimi barvami dol in breg.

 Kljub deževnemu vremenu je bilo toliko bujnosti povsod, da , sva oba uživala. Ter seveda, komaj čakala, da se razjasni in se je čez dan dva..

  Tokrat sva sklenila da obiščeva Donačko goro ..In sva jo obiskala.

 Že, ko sva obstala na hribu pod Donačko se nama je razkril čudovit  pravljični pogled na dolino pod nama..

 
 Uživala sva v ozelenelih bukvah, kajti pri nam je še bilo golo drevje, da ne govorim o prekrasni poti na Donačko in petju ptic, ki so kot za stavo nama pele budnico dneva. Bila sva zgodnja, že okoli sedme ure sva se vzpenjala po poti in kar sveže je bilo na senčni strani. A je bilo toliko lepote okoli naju, da sva na mraz kar pozabila. Pa še vroč čaj je naju otoplil.. Obiskala sva tudi cerkev sv. Donata , ki je meni tako všeč z svojo belino, ki se je ujemala s cvetočo češnjo ob njej. Pa z lesenim zvonikom,je za mene novost, takšnega sva videla tudi na cerkvici  sv Mohorja od Tončkovega doma na drugi strani sosednjega hriba..Lepe so te cerkvice tako lepo se podajo v ta prostor.

Na Tončkovem domu sva nazdravila uspešno prehojeni poti brez vsakih bolečin sem se počutila naravnost fantastično

Na vrhu sva občudovala , Ptujsko goro in sklenila da greva ob povratku še tja, ker sva tako ,ali tako nameravala v Slovenske gorice k sorodnikom na kratek obisk. Po vrnitvi v dolino sva pri Rogatcu namesto na levo zavila na desno v ozko dolino kjer še tudi nisva bila...Prečudoviti so ti kraji

navdušila so naju cvetoča tla pod trtami, ki so kar žarela od cvetov regrata

 Vozila sva se mimo lepih naselij in v Dolini Winetu , kjer pa sem že bila enkrat, kjer smo lovili ribe, je bilo tokrat vse prazno. Kaj češ bil je ponedeljek in tudi ljudje se morajo odpočiti---Vozila sva se mimo cvetočih in zelenih dolin

 

 Kmalu sva prispela na Ptujsko goro, ki jo obvezno obiščem, kadar hodiva tu . Ja so kraji kamor pač greš , kjer veš, da je lepo in enostavno polno dobre energije...

 Posebno mi je bil všeč osvetljen kip angela, ki ga je osvetlil sončni žarek , ki je posijal skozi okno.

 Midva pa sva nadaljevala pot proti severu vzhodu med čudovitimi polji rumene ogrščice, mi smo včasih rekli temu rips, ali raps. Sedaj pa se imenuje krmna ogrščica... No ja ista stvar drugo ime. Je pa bilo prelepo uživati med rumenimi polji modrino neba . kaj kmalu sva prispela v naše najstarejše mesto Ptuj , ki me vedno navduši in nato nadaljevala pot  naprej med zlato obarvanimi polji

 

Kar precej krajev sva obhodila ta dan veliko tudi prevozila in videla. Ja kaj naj rečem, v kateri konec naše domovine so človek poda je  vedno prečudovito. Le videti in čutiti je treba to lepoto, ki nas obdaja

p.p.