-
VETERNIK-BOHOR-LISCA-LOVRENC- KOZJE- ZIDANI MOST
Kakor že rečeno smo noč preživeli na prostem, siti omamljeni od dobrega jabolčnika od soja zvezd, v zavetju pogorišča prvo majskega kresa. Ki pa je seveda proti jutru skoraj ugasnil. Bilo je hladno jutro. Zbudilo me je nekaj pikajočega po nosu. Odprem oči in pred sabo zagledam kosmat smrček našega psa Grega. Povohal me je, saj sem najbrž še dišala po prekajenih rebrcih. Takrat sem videla, da je malo pod nami kmetija, od koder sta otroka prinesla slastno večerjo , od kmetije se je slišalo petelinovo bujenje svojih ljubljenih kokošk in priganjanje naj že pričnejo nesti jajca.Pa še na kaj drugega jih je nagovarjal, kaj veš ..
Nasmejala sem se , se ozrla po spečih obrazih in se pričela glasno smejati. Vsi smo bili tako črni, kot oglarji pri kuhanju oglja. Ostali so se pričeli počasi prebujati in vpraševati, kaj je narobe, nato smo ugotovili, da so mastna rebrca in ogenj ter tema naredili svoje. Režali smo se inj ves toaletni papir, ki je bil namenjen za druge dele telesa smo porabili za čiščenje obrazov. Bil je res zanimiv začetek dneva. Hitro smo se odpravili proti Bohorju a hrib Vetrnik nam je ostal v lepem spominu. V zelo lepem...Sprva je kazalo da bomo prenočili na hladnem , a smo se vsaj za silo ogreli ob debelih žarečih vejah. Potem večerja dobrega soseda, no ne tega v katerem je vse tako drago, čeprav je reklama da je skoraj vse zastonj, ampak od neznanih ljudi, ki so mi ostali v nepozabnem spominu, čeprav jih nisem spoznala. Res so dobri ljudje na tistem koncu naše dežele.
Ura je bila okoli pol petih, bili smo sicer neprespani, hladno je bilo. Kdor prespi noč v naravi prvega maja ve, da ti ni preveč do smeha a nam ni preostalo nič drugega kot da smo optimisti, da smo korajžno pojoč korakali ( tako smo si dajali korajžo) proti koči na Bohorju (1023 )m . In počasi nas je vse prevzela lepota svežega pomladanskega jutra, petje ptic in bleščanje pajčevine, ki je polna biserov, bila stkana čez stezo.
Sedaj na žalost nikoli nimam več te sreče da bi lahko občudovala te stvari.Nikoli ne vidim kje velikih pajkovih mrež samo tiste "mihne", ki pa nimajo tistega čara.
Po dveh urah hoje smo prispeli do koče, Koča je bila lepa zelo mi je ugajala njena lega . Izžarevala je neko domačnost,kjer je nas sprejel izredno prijazen oskrbnik. Zelo dobro nam je dela njegova prijaznost. Čeprav smo bili zgodnji je krožil okoli nas in nas vpraševal ali še potrebujemo kaj. Zajtrkovali smo obilno. Kajti čakalo je nas nadaljevanje poti proti Lisci (947) m
Do Tončkovega doma bi morali iti na Javornik ,mi pa smo hoteli pot skrajšati . Vendar smo zašli k Sevničnem potoku,šest kilometrov razlike.. Seveda tega takrat nismo vedeli ,a smo ustavili avto ki je pripeljal mimo in prijazen možakar nas je podučil, kaj in kam ter kako. Povabil nas je v avto, tako da smo se pripeljali, do gostilne Pipan. Kjer smo se okrepčali nekaj spili in kar je najbolj važno dobili smo kavo. Pravo dišečo kavo. Črno kot noč, vročo kot pekel in sladko kot ljubezen in kako je dišala. Hmmm še sedaj imam njen okus in vonj v svojih čutilih.
Okrepčani smo se napotili po lepo speljani poti strmo v breg. Bil je prekrasen prvomajski dan, pot nas je vodila po gorskih travnikih na vrh Jelšivca, (ker smo zašli , ha ha, a takrat nam tega ni bilo mar. In prav takrat smo odkrili, da so take poti dobre zato, da odkriješ skrite kotičke, ki bi jih drugače sigurno zgrešil) smo prišli na Tončkov dom na Lisci šele ob petih popoldne.
Tu je bilo delovno srečanje mladine, bilo je vse polno ljudi. Spominjam se, da smo celi večer poslušali pesem Evrovizije »Džuli«. Peli smo zraven iz vsega grla, ja znali smo jo če ne drugega refren.Po dobri večerji in osvežitvi smo še nekaj časa uživali praznično vzdušje, saj je vendar bil prvo majski večer. Midva z možem in Grega smo spali v sobi otroka pa na skupnem ležišču. Ko sva midva že skoraj zaspala, je prišla hčerka vprašat, da gredo mladinci kuriti kres ,če lahko gresta zraven. Dovolila sva jima, no saj sta bila stara že sedemnajst oziroma petnajst let. Vesela sem bila, da sta lahko doživela to praznično vzdušje .
Naslednje jutro smo po dobrem zajtrku in ob otroškem pripovedovanju dogodivščin, kako je bilo lepo in zanimivo .Res sta se zabavala in za njiju je bilo to neko novo doživetje. Kot mestna otroka pač nista imela prilike da doživita drugačno vzdušje nepokvarjene podeželske mladine.
Z Lisce smo se spustili do Joštove cerkvice, potem pa desno v dolino kjer smo na pobočju nekega hriba zagledali lepo kmetijo, kjer so nas postregli s pijačo in seveda z prijaznostjo, ki jo v naših krajih ni tako v izobilju. No kakor kje, Ali pa se je samo meni takrat tako zdelo.
Nadaljevali smo pot še malo navzgor po mehki travi bilo je kot bi hodil po mahu. Čudovit občutek za naše razbolele noge. Prišli smo do gore Lovrenc z majhno cerkvico.
To je bilo na vsej poti najlepše. Travnik poln modrega cvetja kot encijan,.Seveda je bil encijan, a me je presenetilo, da je tako nizko....Tudi takrat je bil tam čuvaj in ni pustil trgati cvetja. Pa ne da bi ga trgali že vnaprej je povedal :«Trganje cvetja je prepovedano.«
Kakorkoli mi smo uživali sto na uro. Modro nebo modro po tleh ja to se ti dotakne duše, kot da si na neki drugi ravni. Potem pa še mir sonce , gorski zrak, saj ni besed da bi človek to opisal, to moraš enostavno doživeti.
Pet minut naprej je zavetišče Lovrenc. To je bila pravzaprav kmetija, kakor že na vsej tej poti prijazni dobri ljudje. Počivali smo na mehki travi »štampljirali« malo popili kakor je pač potreba in navada, hladila sem si noge, kajti ne vem kako sem dobila žulj na desno peto. Seveda smo bili še daleč nad dolino,pa kaj stisnila sem zobe in nisem hotela pokvariti razpoloženja drugim. Mali obliž pa včasih dela tudi čudeže.
Pot smo potem nadaljevali proti vrhu velikega Kozja in se potem spustili po strmini v Zidani most, kjer smo pričakali vlak, ki je nas popeljal domov, polnih lepih vtisov novih dogodivščin in pustolovščine bi lahko rekla a bilo je prekrasno, včasih tudi naporno, a je morda prav zato ostalo v tako dobrem in lepem spominu.
Bili smo utrujeni, a vseeno notranje izpolnjeni z neko lepoto, ki smo jo spoznali v tem koncu naše dežele, nikoli prej še nismo bili tu,prej smo zahajali v Kamniške Julijce pač bolj na sever , slišali smo pa ,da so tu doma dobri ljudje. Mehkega srca in prijazne besede. Ja pod to se jaz podpišem. Res so, vsaj takrat so bili, a upam da jih v teh 33. letih ni pokvaril svet potrošništva in materializma.
To je bil en majhen utrinek z mojih prvo majskih pohodov ..
P.P.
- »VETROVNO DEKLE«
Ni komentarjev:
Objavite komentar