Contributors

sobota, 11. junij 2022

SPOMINI STAREGA GOJZARJA-JELOVEC

 Dokončno slovo od Raduhe 

Končno je nama uspelo priti na vrh Jelovca , za katerega sva pred tremi leti , ko sva se vračala z Raduhe čez Lanež , bila takrat prepričana da sva na Jelovcu, kajti kažipot ob poti, na rahlo vzvalovanem sedlu 


je nama  pokazal , da sva na Jelovcu 1735 metrov. Pa še prej ko  sva se spuščala po pobočju Laneža in sva videla dva pohodnika , ki sta se vzpenjala  po strmini navzgor- Ko pa sva midva  počivala ob  kažipotu Jelovec , in sva si vzela čas, sta čez kake pol ure prišla ta ista pohodnika za nama in dejala , da sta bila na Jelovcu... Vse lepo in prav. pač verjameš, in si misliš, no pa ni daleč, če sta tako htro prispela nazaj, čeprav sta bila trikrat mlajša od naju...

Zakaj to pišem....Ker takrat ,  pa sem jaz naložila slike na Facebook , pa me je prijatelj, takoj opomnil, da to ni Jelovec , rahlo sem bila zbegana, čeprav  sem prebrala na kažipotu , da se nahajava na Jelovcu...Pa sem šla takoj na portal Hribi.net in ja tam sem pa zvedela, da je vrh Jelovec z višino 1808 metrov.  Takoj sva si obljubila da se povzpeva na njega. Kajti Raduha je najina priljubljena gora. Na njej sva bila velikokrat iz vseh smeri Veliko pestrega sva doživela na njej.Sama ,z otrokoma, s prijatelji .No ne bom o tem sedaj, ker bi bilo preveč obširno , celo za dvajset zapisov...

Ker sva pač midva že navadno take sorte, ko gledava kje kak vrh, ali kraj, cerkev in se nama dopade ime, ali karkoči že pač rečeva tja bova še šla-- 

Lani ko sva šla iz Travnika na Smrekovcu do koče na Loki, sva dejala da bova grede "skočila"še na vrh Jelovca. A ko sva  šla čez planino Vodole, nama je pohodnik, ki sva ga srečala, ko sva omenila da bi šla na vrh Jelovcam dejal  oz nama pokazal vrh nad nami , a se ga je videlo samo polovica, kajti bila je megla, pa je tudi dejal, da v megli ni ravno priporočljivo hoditi gor, če greš prvič. Ubogala sva ga , pa tudi utrujenost ture se je takrat nam že rahlo poznala ... Pa sva se takrat odločila da greva naslednje leto, torej 11 mesecev pozneje sva izpolnila to obljubo. 

Je pa zelo zanimiva pot, ki je in je ni. Pot namreč ni označena, kje ne veš, ali hodiš po kravjih, ovčjih stezah , ali stezi ki vodi na vrh. Kje se povsem izgubi, ker sva bila prvič sva kar nekajkrat iskala in nato nekako po občutku le našla pravo smer, da sva varno in srečno prišla na ta, sicer tako prijeten razgleden vrh, kjer se vidi  daleč naokoli po vrhovih Avstrije in naših vrhov.

Že to je bilo letos nenavadno,ko sva prispela je bil parkirni prostor

 že polno zaseden vedno, sva menda prvič tako v poznem času jutra oz. dneva tukaj. Navadno greva mimo koče še v mesečini, res v ranih jutranjih urah. Skozi prehode, kjr sva opazovala krave v prehodu na drugo stran ceste

Torej sva krenila od koče na Loki, ki jo obnavljajo   po desni strani,po stezici , kjer je bilo toliko cvetja

v lila...
v modrm ...
ter rumenem odtenku---
da sva prav počasi nadaljevala pot navzgor in potem na desno proti Lanežu... kajti tam  po strmini , naju srečal pohodnk , ki se je že vračal z Raduhe , midva pa sva dejala greva naokoli, da se ne bova preveč utrudila ... Ja in takrat se je pokazalo da pot, ki je bolj položna je veliko napornejša , kot pa bi šla po strmini navzgor. Nekaj časa sva šla po tej poti potem pa krenila kar naravnost navzgor, 

kajti videla sva že da sva blizu čistine,

Nisva še bila pri zajetjih vode, a kljub temu že krepko pod vrhom šistine
No po kratkem počitku, kati pehod skozi strnjeno ruševje je bila zelo zanimiva  izkušnja, ki sva se ji kasneje oba smejala, no šele potem , ko sva sedela na trati in uživala v pogledu na vrh Raduhe, ter po strmni opazovala dva pohodnika, kako jadrno se vzpenjata proti vrhu... 
Potem pa sva se le napotila naprej (moj je bil nasploh prepričan da je vrh čisto blizu, pač po pripovedih tistih pohodnikov pred nekaj časa) in kmalu prišla med dišečimi murkami in sploh je prevladovala roza vijoličasta barva..

do vode in kažipota. Ki pa je kazal vse druge cilje, le vrh Jelovca ne...



rahel vetrič je kodral vodo v velikem zajetju, midva pa sva se napotila naprej sprva po travnatem pobočju , s prevladajočim vijoličnimmi cvetovi


krenila sva med belimi skalami 
do platoja kjer sva se spet odpočila , kajti tukaj sva lahko uživala v brezvetrju



A potem sva nadaljevala.

med ostanki ogolelih vej, med ovčjimi kakci, ki pa so bili že tako posušeni, da jih je veter postavljal pokonci, ja kmalu jih bo čas spremenil v gnojilo travnatim površinam...Narava da, narava vzame.




Tu pa se nama je že odprl pogled na najin cilj,  vrh Jelovca..



Zelo sva bila presenečena, ko sva videla , da se že tudi velesa odpira ...Všeč so mi ti beli cvetovi, kot male zvezdice, ki se blešče v sončni svetlobi..



a naju je pot že vodila preko in mimo belih skal
grede pa sva opazovala na drugi strani proti Lanežu, enega planinca, ki se je tik  pod vrhom v skalah boril še z zadnjimi metri, da prispe na travnati vrh...


ja skalnate poti tokrat ni manjkalo... A sva vzela to kot za trening za naslednje vzpone. Če bo zdravje...

Vesela sva bila takih lepo vidnih poti,a  nekje so se povsem izgubile, potem sva vsak na eni strani on gor jaz dol iskala pravo smer in ja 
kdor išče ta najde

Potem se čudiš, ko gre pot nenadoma strmo navzdol, premišljuješ, kje si zgrešil pot?

A ker sva prej videla vrh sva predvidevala, ko sva si ogledala še gornjo stran, ki je na drugi strani prepadna, da pač pelje pot malo dol in malo gor,res je bilo tako, ne bi pa škodilo, če bi vsaj kje bila kaka rdeča packa, ali puščica za označenenje... 

No po tem sva kar hitro napredovala ,kajti vrh se je nama vedno bolj bližal

odprl se nama je tudi že pogled na prehojeno pot in na ravno  čistino, kjer sva prej počivala..Kar kmalu sva potem prispela na vrh. Ja vrh je zelo prijeten. Pot sicer slabo prehodna od te strani. A morda je iz druge boljše. Kakor koli vesela zadovojna predvsem pa hvaležna, da je nama uspela ta pot...

Zaplesala ravno nisva, pa bi kar lahko tako navdušena sva bila. Ampak sva si dala petki in še kaj..
seveda sva se tudi slikala na vse načine, da ostane še  realni spomin tudi v sliki...Pomalicala svam se ogledovala levo , desmo on vse naokrog. Vidljivist, sicer je bila malo boljša, kot pred dnevi na Košenjaku, a vseeno še ni bila tista prava..
Peca je bila v senci
par trenutkov tudi vrh Jelovca... 
Vrh Jelovca ---1808 metrov. To leto sva bila tokrat najvišje. Sicer se ne obremenjujeva s tem, kajti so vrhovi, ki so veliko pod dvema tisočakoma, pa so veliko bolj zahtevni kot dvatisočaki. Na primer Veliki Rogatec, Gozdnik, Srebotnik, in še bi se kaj našlo
Idila  skala in cvetje
Navadno zlezem na kako skalo,sva se šalila, prej je Mery vedno to storila, sedaj pa jaz ha ha..:  NE zato, amak si bliže nebu in oblakom...
Res je bil bama všeč ta vrh, skoraj bolj , kot vrh Raduhe,neobljuden, krasen razgled travnati vrh. pa še počutje je bilo enkratno, kar žal nama je bilo, da sva se morala posloviti. On je že odšel jaz pa se še s tiho hvaležnostjo ozrem nazaj in dahnem, "hvala da si naju tako lepo sprejel", nato pa grem za njim, ki me že čaka v senci, kajti sonce je prav močno pripekalo, kadar je posijalo...Tako sva zaključila s pohodi na Raduho. Sedaj lahk rečeva da sva jo kar prehodila precej in uivala na njenih pobočjih in poteh. Tudi kaj neprijetnega se je dogodilo, a to , kot je že klasika se pozabi. Ostanejo samo tiste lepe stvari v spominu , ki nama lepšajo jesenske dni življenja..
Nekaj časa sva hodila po senci 
On me čaka na vrhu, jaz počivam v sredini mi je tako vroče, ja  bo treba malo bolj aktivno iti še v kako strmino, čeprav nama teh v tem poletju ne manjka

pogled nazaj potem pa se razveselim cvetja v rumenih odtenkih  in napor je pozabljen...
Nato je posijalo sonce 
Vsa zadovoljna sva se vračala 


ter se na sedlu ob kodrajoči gladini spet zazrla proti Raduhi

Spustila sva se po strmini in občudovala pridnost delavcev, ki so s skupnimi moči odstranjevali zunanji opaž s sten koče. Uživala ob res slastni kavi, ja je nekaj koč, kjer je kava še res tista prava kava, ki ti zadiši, te dvigne in ti polepša trenutek že tako lepega dne... Koča pod Loki vsekakor spada med nje. Pa koča na Bohorju . Pa koča pod Kremžarjevim vrhom. Pa Uršlja gora, ko je bil še oskrbnik gor Duje in Marjana, pa še morda kje,  ... No kakor koli, odžejala sva se nazdravila slovesu Raduhe in se zahvalila za vse lepote, tiste čudovite dotike narave, ki so in bodo še v spominih nama polepšali dneve. 

Vsa nasmejana zadovoljna sva se odpravila v dolino do odcepa, kjer sva se zjutraj napotia navzgor,



Nato pa je naju vase posesal gost promet z vsemogočimi vozili, od avtov, motorjev,traktorjev  kolesarjev vseh vrst, nekaj starodobnih in nekaj novodobnih 

Danes je dan počitka  z željo da se naslednji teden spet napotiva, ne kot sedaj po neznanih, ampak  po  starih sledeh in novih poteh
p.p.














































1 komentar:

  1. Super fotke, super opis; srčna hvala Vama za virtualni izlet, draga Paulinči&CO!

    OdgovoriIzbriši

Spomini starega gojzarja:

 Vrholanov vrh 710 metrov Kot že v prejšnjem zapisu rečeno sva se s prevala odpravila naprej po čudoviti gozdni poti, ki je sicer razgibana ...