SPOMINI STAREGA GOJZARJA MOZIRSKA PLANINA.

 -BOSKOVEC 1587 m- poslovilni pohod 

Po dvodnevnem počitku obiska Menine planine ki sicer ni bil kak naporen pohod, ampak vseeno sva si letos v zadnjem času  zadala nov  režim. Namesto   vsak drugi dan na pohod  sva se odločila , da bova dva dni počivala , potem pa spet v naravo , kjer se počutiva pač najlepše. 

No ti dnevi si bili še posebej čudoviti. Od prijetnega  obiska najinih. najljubših oseb .pa do pospravljanje zelišč, ter pripravljanja  ekstraktov in likerje, da bodo pridobili tisto značilnost, žlahtnost šele šele s staranjem, oziroma zorenjem. 

 A je že tako, pride čas pride čas , ko gora pokliče in jaz oz , midva morava iti , ko ne zdržiš več doma. No imava vtis, kot da enostavno potrebujeva te obiske narave, pa saj ni važno kam.  A kam iti je te mesece postalo  še posebna dilema,kajti za kam višje še trenutno ni, še ni tiste moči in kondicije, kot bi morala biti. Ja starejši ko si, bolj dolgo potrebuješ da si spet na konju, ha ha no na krepkih nogah in poln moči in kondicije. V tej vročini pa sploh ne.  sicer sva imela v načrtu Kakšno planino, ali Travnik nad Ljubnem in Turnovko, ampak v teh vročih dneh bi bilo neumno da bi se izpostavljala kje na planotah. 

. Meni je v končno bilo vseeno  kam , a mož je predlagal; 

" Kaj pa če bi šla na Boskovec? .

Zasmejala sem se in dejala; Ali se nisva že lani poslovila od njega? Sem mislila da bova šla na Medvedjek in k trem plotom.

"Ja to že drži , a tam bi šla v jeseni, ampak tu je bilo  nama tako  všeč, če si zato  da  greva tu  gor, se pa še vedno lahko obrneva, če bo prenaporno za tebe?!" 

"Oh ne bo ,saj bova šla počasi pa tudi tako je do Javorce bova že prišla, če pa ne, se pa lahko še vedno vrneva, pa greva na kočo na kavo in eno pivo pa bo tudi dobro. Pa vseeno bova na svežem zraku in gozdni idili." 

Torej velja, pa  je bilo odločeno.

Pripeljala sva se po ovinkasti cesti, kjer se na veliko obnavlja in dela nove škarpe, sva bila kar vesela , da je sobota, ker drugače bi najbrž morala kar nekaj časa čakati da bi lahko prišla skozi. 

Parkirala sva ob Alpskem vrtu, kjer sva v preteklih letih zelo velikokrat posedela in pokramljala s prijaznim oskrbnikom in si vedno ogledala rožice v alpskem vrtu m kar žal  nama je bilo da je vse

tako zapuščeno, zaraščeno , -ŠKODA- ampak je že tako vse enkrat mine. 

A že sva nadaljevala mimo kapelice nad Mozirsko kočo  nato se povzpela po dokaj skalnati poti in med  tako gostimi drevesi , do razgledne točke, kjer sva malo uživala v razgledu , in nato po lepo speljani poti kalu prišla do Javorce 

Kjer sva še kar lepo videla na naša Šaleška jezera.

Tukaj je bilo še kar nekaj volnatoglavega osata, ki se je kje že lepo odprl in na njegovih cvetovih so se menjavale žuželke vseh vrst, od os, čmrljev itd.

Ja res ni bila  dobra vidljivost, kot nikjer sedaj v teh dneh.A je vetrič  pihljal in nama mahal z zastavo kot v pozdrav, ter nama dajal vtis , da je vedno bolj hladno , čeprav je postajalo topleje. A veter je vseeno rahlo pihljal.

Lepa klopca je kar vabila  da se spustiva  do nje in uživava v lepoti jutra in sonca.

Navadno sva grede na , ali z Boskovca nabirala zelišča, kot so šentjanžee rože, rman, ampak te sem že nabrala, tako da sva jih samo občudovala, Povsod drugod so že odcvetele.  kot je smetlika za utrujene oči, no letos sva bila prehitra ali prepozna, za njo. pa koprivovo seme,  lani  je bilo proti vrhu polno kopriv, letos pa so jih prerasle maline.  Skozi hladen gozd po  lepo speljani  gozdni cesti, sva krenila navzgor, kjer pa sva uživala ob prekrasnih metuljih, ter gozdni idili. Ja usedla sva se na velik podolgovat kamen  in se predala opazovanju metuljev in poslušala vsa prevzeta sredi tega zelenja, kako tišina šepeta svojo hvalnico Materi Naravi 

-Lepa gozdna pot kmalu pripelje na travnik pod Boskovcem

Kjer sva se skoraj morala preriniti skozi visoko travo in grmovje. No sva se šalila, če tokrat ne bova prinesla domov kakega potujočega klopa, potem je pa res sreča. In ga nisva , se vedno zelo paziva in pregledava, kajti moj je že imel neprijetno srečanje pred leti ko je na Matajurju ga vzel za šerpo en klop. Tako da je morak kar k zdravniku. No k sreči ni bilo kaj hujšega razen pordele noge.Ampak strah in pozornost  ostane.

No tu sva se vpisala se poslikala itak se ve  ha ha, pomalicala nazdravila vsem številnim obiskom tega vrha, ki ga lepo vidiva celo skozi okno spalnice .Ter se čez nekaj časa vrnila mimo velikih mravljišč in 

Pa papeških sveč in skozi idiličen gozd  še vedno poln , tistega hladu, ki se je z vsakim metrom ogreval  in miru. ki pa se  je bolj, ko sva s se spuščala navzdol proti koči







spreminjal v  pravi počitniški dopustniški utrip, poln smeha ter govorjenja v vseh jezikih , ja sezona je tudi tukaj gor na višku. Mimo cvetočih parobkov in tabel ter krasne 

skale z dobrodošlico

Čudovite cvetlice v vazi vis a vis 

sva se usedla na edina še prazna  visoka barska stola

 in  si privoščila nekaj mokrega, da sva se odžejala in kavico itak,, ter se potem grede še ustavila  Sem dejala da bi bilo dobro da se še malo v senci odpočijem na ležalniku pod drevesom, a ni najbolj uspelo, sem se pa zabavala je pa tudi nekaj vredno.Male stvari ki ti tudi naporen dan spremenijo v dan za spomine.

Ter se mimo forma vice  t

ter se mimo ovčke, ki je vabila na ovčarski praznik le prispela že pred poldnevom domov. domov. 

 p,p,

Spomini starega gojzarja. MENINA PLANINA- GOLI VRH -ŠAVNICE. 1426m-Ter BIBA ZAVETIŠČE.Poslovilni pohod. -Prvi del.

 Fotozapis  obiska Menine planine,

 prva dva cilja.

Sicer sva že lani rekla da je zadnjič da sva  obiskala Menino planino..

Najbolj zaradi slabe ceste. Ampak, ja načrt je eno ampak realnost pa je druga. Pa tu gor raste rman tako v izobilju da ga nabereš mimo grede. Ja je že tako da izkoristiva prijetno s koristnim. Sva nameravala sicer iti na Boskovec na Mozirski planini, a ker je tam kar precej skalnate poti, moja desna stran telesa  , po poškodbi sem sicer kar okrevala, no najlaže hodim, drugo pa s priagoditvami.

Tako  še nekako  nimam tiste  prave moči, kajti  se moraš kar opreti na pohodne palice. Ja je pač treba prisluhniti tudi svojemu telesu in se prilagoditi.. Ker pa sedaj zaradi tega hodim brez pohodnih palic, sem predlagala, da greva na Menino planino z upanjem, da je morda cesta od Motnika gor speljana boljša cesta brez lukenj od Okroga naprej ,ki jih naredi neurje, kot je bila lani.. Res je bila  veliko boljšem stanju , sva bila prijetno presenečena. Lepi so ti kraji urejeni , hiše polne rož , krasna dolinica ki se počasi zoži in zaključi ..

S prekrasno valovito planjavo , ki je bila v jutranji svetlobi prava paša za oči. 

Nato pa skozi tunele kontrastnega zelenja 

Nebo je obljubljalo sončen dan, ko sva se po številnih serpentinah, ter krasnem kontrastnem pobočju z barvitimi travami ob robu makadamske ceste.   in s pogledi na zamegljeno valovito panoramo pod nama.

Govedo se je izmenjavalo ob koritu z vodo. Kot bi bilo v kakem samopostrežnem gostišču, lepo eden za drugim.A midva sva se že pripeljala mimo kažipotov, ter vihrajoče zastave, ki je nama obetala tudi tokrat vetroven vrh. Ja planine so vetrovne, če samo pomislim kako je pred dvema dnevoma pihalo na Konečki, a raje imava veter, poleti je celo dobrodošel drugače je pozimi ko je oster , kot britev. Pa seveda bolje je veter, kot   da dežuje. 

Še kratek del po gozdu in že sva pripeljala do parkirišča.

Preden sva se preobula  za nama so se pripeljali skupina iz Šaleške doline, kar sem šele potem izvedela na Golem  vrhu..

Počasi sva krenila naprej, a kar hitro so naju  prehiteli, a so se ustavili v Biba zavetišču.A midva sva že prej sklenila da se ustaviva ob povratku ..Nad nami se je tu in tam pooblačilo,
ampak so se oblaki hitro odpeljali naprej proti zahodu.

midva pa sva počasi odšla mimo kapelice svetega Antona, 

ter počivajoče govedi 

krenila na desno, ter se po številnih prehodih, suhega zidu oziroma škarp, ter pod električnim pastirjem, preizkušala in testirala najino gibčnost, čez prehode, 

pa pod električnim pastirjem ,ja se je bilo treba kar pošteno pritisniti k tlom in odkotaliti pod žico.

 

Tudi pogled v nebo je bil zanimiv , nad nama je krožil zmajer, ter kmalu  izginil nad gozdom v smeri Golega vrha na Šavnicah.

Sedaj sicer ni ne vem koliko cvetja, nekaj srčne moči, pa volnatoglavega osata, in seveda rmana, tega pa je sedaj res v izobilju. Tu in tam se že razcvetajo svečniki, ki pa so bolj na jesen v najlepšem sijaju.

... Materina dušica in šentjanževka je pa večji del že odcvetela  ...

A če delaš to skozi zabavo .kar gre in s tem si popestriš pot.  

Skozi hladen gozd , kjer sva tik ob robu naletela  na kačjega pastirja, modri ploščec. Ja obožujem kačje pastirje in metulje. Pred leti sem jih vsako pomlad hodila fotografirat ob zatoku Velenjskega jezera, kjer sem kar nekajkrat bila priča njihove preobrazbe oziroma levitvi.  Za te lepotce, in metulje  , sta me navdušila prijatelj in prijateljica  , še iz portala Netlog, ki je žal propadel.Tako sem pričela spoznavati še čisto iz drugega zornega kota te  tako zanimiva bitja  , ki so stara vrsta več kot 300 milijonov let. Res me je presunilo ,kako zanimiva je njihova preobrazba, od ličinke ,ki se večkrat preobrazi traja do pet let , ko po levitvi   zlezejo na suho , pa  živijo še samo nekaj tednov. Sicer so zelo hitri , a ta se je šele ogreval na travi, prav žal mi je bilo , da ga nisem mogla bolj na čisto ujeti.

ampak sem tako uživala , da sem naredila res kar nekaj posnetkov.  Ja tu sva tudi pozajtrkovala, nato odhitela po planjavi navzgor  prispela mimo bajerja in navzgor   do  spomenika žrtvam druge  svetovne vojne. Spomin in opomin naj se ni nikoli ne pozabijo žrtve, ki so dale življenje, da sedaj mi živimo svobodi-Ja nič ni samoumevno tudi mir in svoboda ne. -.

Malo sva se ustavila ,ter si ogledala lepote zgornje Savinjske doline, ter vrhov nad njo. a že tukaj je kar pošteno pihalo ,no nimam nič proti če me frizira Mati Narava-.A kljub temu sva kar  odhitela  naprej skozi hladen gozd, ter se kmalu približala najinemu drugemu cilju Golemu vrhu na Šavnicah. 

Pohodniki s katerimi smo skoraj skupaj prispeli, a so prišli po drugi poti, so naju kmalu dohiteli, midva sva se vpisala v aplikacijo Planinc sicer  sem se morala pozneje, ker tukaj pač ne delajo povezave. Nato smo se posedli tik pod  vrhom, opazovali bele oblake , ki so se lovili tam nad obzorjem in ustvarjali zanimive podobe. si privoščili malico, okrepčilo, nekateri so nabirali tudi zdravilna zelišča. Nato pa sva midva odhitela nazaj do Bibe planine,grede pa sva še podprla skalo, kot je že najina klasika in se res zabavala , rekoč :Sedaj  sva še kolikor toliko pri močeh  ha ha ha,"ostali pa so krenili proti domu  na Menini planini. Na Bibi zavetišču sva se ustavila,  kjer sva si še zadnjič privoščila okusno kislo mleko, 

kavo in pivo, se je že "šikalo", kajti  vedela sva da sva tokrat  res zadnjič tu. Kjer  sva se vedno dobro  počutila. Na Menini planini sva midva bila, zelo zelo velikokrat še ko so bili otroci majhni, pa seveda potem sama. A je že tako, prideš čas ,ko je treba vzeti slovo, kajti čakajo naju še številnih hribi in planjave, da se posloviva od njih. res počasi sva se poslavljala ob lepih motivih 

In se odpeljala naprej. Sva se menila, da včasih sva prehodila vso planino tja in nazaj, sedaj pa sva vesela, da kljub najinim letom in oviram , težavam lahko prehodiva vsaj toliko. Predvsem pa da uživava v vsakem trenutku. In zato sva neizmerno hvaležna najini usodi , 


Krasne lesene ograje so še dodaten okras te planine.

Že  mimo odcepa ,za Šavnice in Oltarno peč, ter kala oz. bajerja , ob kateremu pa je počivala ob popoldanski siesti čreda krav-
Malo naprej sem ujela a sicer bolj slabo skoraj zamudila , avesela  vendarle orla, ki je bil prehiter za moj  objektiv ampak je bil občutek tako lep  

Nato pa sva šla do parkirišča se odpeljala do koče na Menini planini, kjer je bilo tisti hip res že zelo veliko pohodnikov, A  midva sva se že prej zmenila, da obiščeva prvo vrh Vidovnik 1508 m, ter se nato nazaj grede oglasiva tu .  A obisk Vidovnika in doma na Menini planini , to v naslednjem zapisu, kajti sedaj je čas za navijanje  Tadeja Pogačarja.

p.p.