BOHOR.-PETROVA SKALA-

 Bohor - Petrova Skala

11.5.2024

3.cilj- P etrova skala.

Sva dejala, če sva že tukaj še pa obiščeva grede še Petrovo skalo 

 Nekaj časa po cesti  nato pa sva zavila  na senčno ozko pot ki se je nama še kako prrilegla

hitela sva po stezici in že od daleč slišala glasove. Resje bila tam skupina mladine

Navadno se tu nekaj časa zadrživa, ker je prekrasnpo gled na Javornik, posebnov tem času..a je nastala taka gneča, pa še prihajali so navzgor, da sem poprosila mladeniča , da naju slika, rade volje je ustregel

Midva pa sva pohitela nazaj ,  še prej pa sem ošinila drevo nad potjo in se spomnila prvega iskanja pred leti Petrove skale. Sem mislila da je to zelo velika skala ne pa dve drobceni skalici na vrhu ob robu. Takrat sva krenila kar navzdol , naprej po poti in že kar nekaj časa hodla, ko sta naju srečala dva pohodnika, ki sta naju napotila nazaj. No takrat sem tudi videla , da ta skala iz sprednje strani sploh ni tako mala, oz. nedolžna, je kar velik masivni kolos...

Odhitela sva nazaj smeh in govor otrok se je vedno bolj oddaljeval midva, sva pa pohitela do drevesa. Kjer je bilkažipot in nato pohitela navzdol k OKNU... A o tem v naslednjem  zapisu..

p-p-

Bohor-Veliki Koprivnik,

 11.5 2024-BOHOR 
2.cilj -Veliki Koprivnik-Veliki Koprivnik

Kolaž zadovoljstva inn veselja 

Kot že rečeno v prejšnjem zapisu  sva pohitela preko ceste in se pričela vzpenjati navkreber. Kar hitro je nama šlo, a kar kmalu se je ravnina, čudežno pričela postavljati pokonci. A ker sva velika optimista pač vzameva to za dejstvo, da ni nič več tako, kot je pred desetletjem , ali več bilo. A naju to prav nič ne moti, pač malo upočasniš korak pa si ogledaš oklico, ja neverjetno kaj vse lahko vidiš in opaziš, ja je že tako gledat in videti je treba. Pa sva mimogrede šrišla na ta vrh Koprivnika, ki ga imam bolj v slabem spominu, kajti vedno so me po krožni  poti proti vzhodu  opekle kropive ,letos pa me je, kot za slovo Kopribvnik obdaril s čudovitomodrino spominčic.

ob tako lepih motivih in ptičjem petju takoj pozabiš na ves napor, pa tudi bolečine od osteoporoze, hm mi je nekdo dejal da osteopooza ne boli... Hm nisem privoščljiva, a samo enkrat naj bi čutil   počutje ob spremembi vremena... No saj ni tako hudo,se da zdržat , boli tudi  če si doma, kjer se človek smili samemu sebi. Tu pa se zamotiš, vzameš tableto si nadeneš  oporo za hrbtenico, malo pojamraš,pogledš po stvarstvu Matere Narave in kar čutiš, kako se ti vrača energija, počakaš da je najhujše mimo, potem pa kot raketa pohitim za njim  

Pa sva prispela na prvo malo jasico nato pa kmalu na vrh. Kjer sem se vpisala v aplikacijo Planinc, ter se nato podala  do razmajane klopce, ki se nama je veliko bolj prilegla, kot pa ona masivna na Velkemu Javorniku... 

Poslikala sva se in se malo okrepčala, prav za prav je bila že malica... Saj se ve , da prazen žakelj ne stoji pokonci. Hi hi..

Tudi tukaj gor je bilo nekaj spominčic pa rosike, pa še

gorske rumenke., kakor pravi Google, ki vse ve ha ha, potem bo že držalo..

Nazdravila sva, in se v mislihspomnila vseh obiskov, ki sva jih tu gor preživela, nato pa sva krenila po krožnipoti navzdol na najini naslednji cilj Petrova Skala..

Tukaj dol je za spremebo vse v zelenju cvetju čemaža, ko sem njemu to dejala, je dejal;Počakaj malo da prideva na ravnino bo imela kar dosti zelenja od kopriv.

A še prej se

je bilo treba tu  in tam ustaviti ujeti trenutek in občudovati ujeto svetlobo prosojnosti v bukovih listih oziroma veji, ki je tik nad potjo zastirala pogled ..

toliko cvetja in ptičjega petja naokoli naju je bila dodana vrednost veselja, da se  lahko še vedno potepava po teh čudovitih krajih...

TSpet sva prišla med čemaž , nato pa se je na levi starni namesto, pričakovanih kopriv raztezalo morje spominčic, joj kako  lep pogledOd kopriv pa nikjer ne duha ne sluha. JUhu sem dejala njemu in se vsa vesela napotila skozi tunel zelenja, ki je naju kmalu pripeljal na makadamsko cestoCesta je obnovljena, no saj lani nisva šla h koči, ker sva bila kljub balerini premočena do kože, kajti dež z vetrom vetrom, ni najboljši kombinacija, sva se preoblekla in se po vrnitvi z Velikega Javornika odpravila nazaj domov... 

Tokrat pa sva sklenila da obiščeva vse kotičke, tukaj gor ... Napotila sva se naprej po cesti, ko sta prijahala čez travnik  dva jahača,

Prav prijeten prijazen par...

s katerimi smo pokramljali Povprašala sem ju, ali sta del Bohorske Konjenice, sta se zasmejala in dejala, da to rano ne... Da pač jahata za zabavonaokoli. Sem dejala da sem prebrala nižje tablo, kjer piše Bohorska konjenica.  Je hitro dejal a na Fledermausu, hm , ne vem kako se tam imenuje , a  sem pomislila, a tako se imenuje tam. Netopir bi bilo po nemško..Še nekaj akrobacije nato sta ona dva odjahala na kočo, midva pa h Skali  z zanimivim sveto pisemskim imenom..

 Saj se ve, če se ne motim da je bog rekel sv. Petru na to skalo bom sezidal svojo cerkev...No tak nekako, ja kdo pa ve natančno, ko je pa že vse  tako daleč nazaj  ha ha 

No pogledala sem še na travnik, če slučajno je že kje kak cvet od kranjske lilije, ni ga bilo. No sva bila le prezgodnja..., nič ne de bodo pa kje drugje... ..

p.p.

P.P 

Bohor-Veliki Javornik.. spomini starega gojzarja..

 11.5..20

24-Bohor -1.Cilj ☝️ Veliki Javornik 1021m

Kot vsako leto, že osemkrat  zaporedoma doslej, sva se tudi letos odpravila na Bohor.. tri krat iz Lesičnega . Enkrat od žage. In štirikrat sva se pripeljala do križa.. čeprav sem si tudi letos želela da bi šla mimo Šentvida v kraj Lesično in od tam gor enostavno mi je tista pot zelo všeč, tako krasna drevesa, ter jase , a žal eno je teorija drugo praksa .

Lepota pobočij Velikega Javornika 

Res sva  uživala, tako da se nisva mogla upreti skušnjavi in sva se ovekovečila sredi dišečih opojnih cvetov

Malo više pa  sva srečala dve brhki mladenki iz Brestanice, lepo je če vidiš neznani ,znani obraz, kajti z njima smo se lansko leto srečala skoraj na istem mestu oziroma so one dve naju prehitele , nato pasta naju na vrhu še slikali.. sedaj pa smo se smejali na ta na račun kajti lani je naju oziroma nas vse dež tako pral...

Ob poti stoji štor obkrožen in zelenjem, na njega sem postavila moj nahrbtnik z Ata Smrkom, in se ob tem spomnila naše psičke ki je naju vedno spremljala, vedno je skočila na ta. štor in naju čakala kdaj odrinemo..

Malo kamnite ceste

 Malo lepe makadamske ceste 

Letos je za razliko od lani bilo sveže lepo sončno jutro...

Zelo mi je všeč tale dolina, tako čarobno pravljično deluje, nekaj k temu prispeva tudi zelo lepa gladka cesta..

Bliževa se Planini 

Čudovita jutranja svetloba je   čarobno, osvetlila panoramo pod nama

Sva dejala ,da bo najbrž letos zadnji poslovilni pohod ,zato sva kar nekaj kotičkov obredla ,kjer je nama zelo všeč.. začela sva z Velikim Javornikom, kjer je naju lani tako pralo, sva pa zato letos tem bolj uživala, še posebno ob srečanju pohodnic iz Brestanice ,ki smo se srečali skoraj na istem mestu kot lani...

Letos vas je res vzela čas to da sva uživala na vrhu Javornika..

Šla sva do razgledne točke, kjer še nikoli nisva bila niti nisva vedela da je tam klopca..

Sva se pa šalila na ta račun in se režala, posebno je zanimivo ko on prične pripovedovati  šale..

Občudovala sva pokrajino pod sabo čisto  na desni strani, se je videla lisca z belo kupolo na vrhu..

Sicer bolj slabo ker vidljivost ni bila preveč dobra vseeno dovolj, da sva obujala spomine na več , kot četrt stoletja, ko sva z otrokoma šla iz Kumrovca do Zidanega mosta..

Neprecenljivi spomini,

Cvetje z Bohorja 

Toplo oziroma vroče ravno ni bilo zmrznila pa tudi nisva..

bolj se je jutro spreminjalo v dan, bolj so pričeli okoli naju frfotati metulji.. ujela sem samo enega lastovičarja, kadar je lepo vreme je tu gor polno metuljev..kot Apolon, dnevni pavlinček, cekinčki, modrini, navadni koprivar, skratka ni da ni.. letos pa je bilo še prehladno pa tudi zgodnja sva bila..

Nekaj časa sva se predajala čaru tega vrha..
Lepo je tu gor trenutno ni bilo nobenega ko sva odhajala..

Pogled malo globje v gozd je naju napolnil z dobro voljo in energijo ob taki lepoti moraš enostavno biti vesel

opazila sva tudi novo prežo ,se slikala  za spomin..

dirigirala vetru,kot vedno kadar sem tu gor, no razen lani, ko je lilo , kot iz škafa.. ki je tu in tam zapihal.. 

To čudovito klopco na razgledni točki, bom shranila v album kjer imam shranjene najine klopce to so klopi kjer se počutiva dobro in uživava.. ob pogledu na njih kasneje si vedno osveživa spomin, na te trenutke ki sva jih preživela v naravi...

Odhitela sva nazaj, mednežno zelenečimi krošnjami, kar veliko mladine naju je sreče srečevalo,

Midva pa sva ob prijetni hladni senci

Ter med špalirjen cvetočega čemaža hitela navzdol izhodišča, ter nato krenila navzgor proti najinemu drugemu cilju Velikemu Koprivniku.. a ob tem  v naslednjem zapisu.

P.P.