Spomini starega gojzarja.... Drevesce z zgodbo

Vsako leto okrasimo stanovanje v vsaki sobi je pridih nekaj prazničnega.okrasja. Navadno imam v vazi sveže cvetje češenj, ali kutine, ali forsitije. Pa nekaj božičnih zvezd  te dodajo temu času še posebno praznično

včasih smo postavili veliko božično drevo, ki se je skoraj dotikalo stropa, In naj obesili veliko  utripajočih lučk , ki so nam polepšale večere. Ogromno svetlečih lučk in blestečih čokoladnih okraskov , stekleničk je bilo na njem. Posebno so bile kroglice, ki so se nihale na vejah všeč našim muckam , tako da smo  morali  obeske prestaviti šele v drugo vrsto vej. Potem je bil mir. Lani sva čuvala v decembrskih dneh kužka od prijateljev. Njemu so pa bili všeč čokoladni okraski na božičnem drevesu, tako da so skrivnostno izginjali , in ko jih niže ni bilo več, sem možu dejala, ali si te že ti snel in pojedel. Ko je zanikal, sva pričela opazovati naše živalce, za katere je bilo  božično drevo pravi  magnet. In takrat sva videla kako lepo in previdno je odgriznil čokoladno stekleničko, ter jo pogoltnil ne da bi razvil papirja ha ha ha. No tako je bila potem smrekca čisto prazna,  :D  Kako zabavno je bilo, . Seveda sva umaknila tiste male stekleničke napolnjene z likerjem, , kajti nisva hotela, da bi kuža imel novoletnega mačka, pa še škodilo bi mu.

Letos pa sva za spremembo naredila čisto drugačno božično drevesce. Zadnjič sem na Tv videla, kako lepo okrašen aranžma iz suhih vej Ko sva bila v nedeljo na Uršlji gori sem opazila ob poti   suh macesen porasel  z mahom . Odlomila sva vejo in  jo odnesla s seboj. Na tej poti sva  obujala spomine na vsa , ali skoraj vsa drevesca  v teh enainpetdesetih letih najinega zakona. . Spominjala sva se , kako smo z otrokoma okraševali drevesce, nepozabni so bili ti večeri, in skrivnostnega prihoda božička ter radostne oči otrok ko sta ugledala darila pod drevescem.Kako sem potem čez nekaj let z vnukom krasila majhno drevesce, ki se je  vnelo , kako kako smo gasili, a ker je bilo majhno in na dobrem zavarovanem prostoru ni bilo panike, da bi kaj zgorelo, razen seveda drevesca. In vnukovih  začudenih oči .in vprašanja, "ja kje bomo pa sedaj okrasili drevesce. Pa smo hitro dobili novega in vse je bilo kot mora biti. Ostal pa je prelep spomin . Neprecenljivo spomini... Letos  sem potem doma  okrasila drevesce , malo skromno, kot običajno .  Veje sem lepo zataknila v zemljo  v loncu in jo poškropila z umetnim snegom, (ko že  naravnega ni od zunaj ). Dodala girlande, lučke in vrvico na kateri so obešene oblekice od  Miklavža ; kapa, suknjič srajca, šal , škornji plašč .

Vse v lepo pisanih barvah, dodala sem  angela na vrh z liro v rokah ,lučke  in blesteče kroglice, letos naša muca Liza ni razpoložena za igranje z njimi tako lahko brez skrbi odidem iz sobe, ne da bi se bala da jo bom ugledala kje  med vejami. Kakor koli čeprav je majhno drevo sila preprosto ima za mene v sebi veliko več, ima  spomine petdesetih let , potem pot z moje gore obujanje spominov  je kot kolaž nekega časa , ki se prepleta in mi lepša te zadnje dneve leta 2016, Ki je letos bilo sicer zelo lepo polno čudovitih nepozabnih poti, a tudi toliko  neprijetnih doživetij, poslavljanj meni ljubih ljudi in za konec leta si želim samo to, da bi naslednje leto bilo bolj milostno  z nami.

IZ ZBIRKE TUDI TO JE ŽIVLJENJE- Spreminjanje- spoznanje -

Kot svila je koža.
kot svila je voda,
kot svila tkanina
kot svila nebo,
 kot svila nasmeh-


Koža za božanje,
voda za plavanje,
blago za ovijanje
nebo za  letenje.
 ter nasmeh za
radost.

Z božanjem vzbudiš telo,
z vodo umiriš strast
z blagom prikriješ  jok,
ko te ponese pod nebo
posuto  z zvezdami
voda izgublja svilnati lesk.
 smeh postane priučen .

 Naučiš se božanja ,
plavanja, oblačenja in smejanja.
in letenja v neskončnost.

Božanje postane krepak prijem
voda se umaže od pregreh
tkanina  razpade , od slanosti solz,.
 ker ne moreš doseči neba.

S časom postane koža uvela
 a voda kristalna  čista  ,
oblačenje izgubi svoj namen
Z nasmehom dosežeš nebo.
In vse naokoli postane vse svilnato.

 p.p.

IZ ZBIRKE: TUDI TO JE ŽIVLJENEJE- POSLAVLJANJA

Preliva se svetloba v  ta hladen  zimski dan.
Skozi solze , kot meglice vidim sence pred menoj.
Tiho se je tam z zvonika zadnji navček oglasil,
kot potrditev, kot resnico da si preminil.

Odhajaš  v mogočnem spremstvu,
 tja na pot na drugo stran,
vsi smo v mislih  ta trenutek s tabo,
 a ti odhajaš , tako sam.

Tople besede  tebi ob  slovesu bi ogrele  še beton,
a ti spiš , ne prebudi te niti mrtvaški zvon, ki odzvanja
vedno znova  da poglablja  bolečino,
ki,odnaša veter jo tja pod nebo .
Nato zaslišim še Tišino, ki zapoje čez pokrajino.
v tih obarvan predvečer .se od tebe v vrsti poslovimo.

Opažam , da ob teh slovesih ,
sem vedno  bliže prvi vrsti,
ki stopa tiho za dragimi  v krsti.
Prešinemisel , gotovost  me,
da  kmalu bodo me molče,
kot danes tebe spremljali tja.
kamor prej, ko slej  nas vseh vodijo  steze.
Odšel si proti večernim zarjam zadnjič se zaiskrilo je nebo
 verjamemo, da tam kjer sedaj si jasno modro je nebo.
Verjamem , da ti je lepo
p.p.

IZ ZBIRKE-TUDI TO JE ŽIVLJENJE.-Moj spomin na enega prvih božičkovih obiskov

Pred dnevi sem bila na  obisku pri prijateljici, ki ima vnukinjo ,staro nekaj čez  pet let , ki je vsa zadihana pripovedovala, in kazala  v zraku na prste obeh rok , kolikokrat še mora iti spat , da bo prišel božiček in kaj ji bo vse prinesel. Oziroma za kaj ga je vse prosila mu pisala.Poleg vsega drugega si je najbolj želela punčko, tako ki govori, veliko , da jo bo lahko preoblačila .  Vsi smo se smejali njeni vnetosti in zardelim ličkom , ki so kar žarela od nestrpnosti. Kot mali angelček se mi je zdela.
Takrat sem se spomnila , kakšen je bil eden mojih  prvih božičnih večerov , oziroma obiskov božička.kar sem se zavedala.Seveda se je veliko razlikoval od sedaj, a kljub temu še po tolikih letih  imam pred očmi ve dan pred božičem.
 Takrat okoli petdesetega leta prejšnjega stoletja je zapadlo veliko snega.  Vem , da sem se kar izgubila v snegu ko sem šla po ozki gazi ko sta brata prinesla malo smrekico, šla sem njima nasproti ko sem ju ugledala skozi okno, ko sta se vračala.po ozki gazi ki je bila narejena do konca dvorišča.Popoldne sva jo z mamo  okrasile. Ni bilo teh svetlečih kroglic, kot sedaj, le keksi doma pečeni , ki sva jih obešali na veje. pa  srebrni trakovi, ki  jih je mama narezala  na zelo ozke trakove so se bleščali  in rahlo premikali ob vsakem mimohodu. .Potem smo postavljali jaslice .Bile so lesene z izrezljanimi figuricami ob vsaki figurici je mama povedala kako zgodbo.  Mah smo nabrale že kar nekaj časa pred božičem. Mama ga je dala na vlažno da je bil prav tak kot takrat, ko smo ga prinesle iz gozda.  Posejala je pšenico v začetku decembra da je bilo prav vse zeleno okoli jaslic.  Seveda  sem tudi jaz bila vsa nestrpna, kaj mi bo prinesel božiček. . Spomnim se, da sem leto prej dobila punčko narejeno doma z velikimi našitimi  očmi in temnimi kitkami, ter predpasnikom ki je imel dva žepka . To leto sem si želela  pravo punčko , ki sem jo videla v knjigi iz katere sta mi brala  pravljice in male skodelice, da bi lahko pile čaj z mojo punčko. A sem nekako vedela, da tega ne bom dobila. Mama mi je kar lepo povedala, da je veliko otrok na svetu, ki so zelo revni, lačni,da mora prvo njim prinesti darila, potem šele ostalim. Ker mi nismo bili  tako  zelo revni  bili smo kmetje , sem se nekako sprijaznila, da pač karkoli dobim bom zadovoljna samo da bo prišel. Naskrivaj sem tudi upala, da ga bom videla. Prav za prav sem si naj bolj želela tega.
Kar hitro  je napočil božični večer. Spominjam se ko so zvečer šli  oče in brata s kadilom po dvorišču  vsej hiši po kašči in hlevu še sedaj slišim očeta, ko je odprl vrata v kuhinjo in glasno pozdravil " "Hvaljen Jezus in midve  z mamo sva odgovorile  "Na vekomaj amen". Kako je dišalo po (žegnanem) blagoslovljenem lesu , navadno je to bilo iz  velikonočne butare ,pušpan in dren in še malo vrbe.Ta duh se mi je usidral v spomin  , kot začetek božičnih praznikov. Še pozneje, ko smo mi kadili sem vedno obudila spomin na tisti večer  in , ko mi kje zadiši  ta duh se mi spomini osvežijo, kot bi bilo včeraj na dneve, ki so bili pred davnimi leti. Nato smo večerjali in skupaj pomolili rožni venec. Takrat sem bila še premajhna , da bi šla k polnočnicam.Spominjam se da  je oče bral mama je igrala harmonij brata sta   pomagala peti. Kajti oba sta pela na koru.Po hiši je dišalo po potici , rumovemu čaju in pecivu.
 Spominjam se , da sem venomer spraševala, kdaj bo prišel božiček, ter, ali mi ga bo uspelo videti. A ker sem bila zelo živahen otrok me je utrujenost premagala in sem kmalu . zaspala,
Zjutraj sem se prebudila in prvo stekla k jaslicam, ali je božiček že hodil. In takrat sem zagledala  temno modre čevlje, vse mehke iz tankega usnja. Takrat  smo nosili okovane čevlje iz debelega svinjskega usnja, velikokrat z lesenimi podplati. Ti pa so bili tako čudoviti, da sem jih s strahospoštovanjem prijela v roke in pogledala na podplate, ki so bili gladki brez vsakega žeblja. Spomnim se, ko sem spraševala zakaj so tako gladki, pa mi je mama odgovorila da zato, ker je Jezušček plesal z njimi.da jih je preizkusil .da moram paziti nanje . Bili so lahki visoki čevlji, šele leta kasneje sem izvedela da jih je dala teta , ki je bila bogata gostilničarka. A takrat je bilo za mene to tako veliko  razkošje, da sem jih stisnila k sebi v naročje , kot , da bi se bala da mi jih kdo vzame.  Nato sem zagledala še malo škatlico v kateri so bile  tri male keramične skodelice. z malimi krožniki. Spominjam se da so bile rdečkaste barve od zunaj pa ročno poslikane z belim vzorcem , ki se je okoli in okoli spuščal od vrha proti dnu skodelic. Vzela sem  skodelice se usedla na tla in za mene je bil to vrhunec vsega božičnega veselja. Še kar nekaj let sem se igrala s temi skodelicami , dokler se ena ni okrušila in sem si ranila ustnico, slavnostno  sem pila čaj s punčko, iz cunj, ki pa jo je naslednje leto zamenjala punčka z porcelanasto glavo in rokami ter nogami. Telo pa je bilo mehko narejeno iz blaga. Tudi tisto punčko je poklonila teta , bila sem je sicer zelo vesela, spomnim se da je čez nekaj časa razpokala po obrazu , rada sem jo imela, a še vedno ne tako kot čevljev v katerih je plesal sam Jezušček. No ker sem že od zelo mladih let poslušala pravljice ,tudi brala sem že, ko mi je bilo štiri leta , tako da sem se kar lahko poistovetila s povedanim. . Skratka Takrat je bila kriza povojnih let in še sedaj sem hvaležna staršem da so mi kljub vsemu omogočili srečno otroštvo.
p.p.

Tudi to je življenje-Izgubljene sanje-2. del

Spet je bil mesec maj spet  je cvetel  španski bezeg in širili svoj omamen vonj okoli sebe.

Nakazovalo se je dolgo vroče poletje. Mali sinek je pričel hoditi v vrtec, oče in mati sta pomagala na sinovi kmetiji po svojih močeh. 

Nekega dne so postali pozorni, ko je mali sinek pričel pripovedovati , da mora vedno z očetom moliti na kolenih in prositi boga naj odžene duhove.. In ugotovitev je bila ta da je prenehal jemati zdravila..

Prvo so  ga  vsi domači milo prosili:

»Daj ,le jemlji zdravila bolje ti bo.«  Včasih so bile prošnje uslišane drugič spet ne. Vedno pogosteje  so  ga videli kako se je umaknil iz njihovega sveta in potonil v svoje temne z modrino obarvane svetove.. 

Poletje je bilo za vse kot del neke srhljivke. Popolnoma nepripravljeni so se soočili z blodnjami človeka , ki je bil prej najboljši človek, mož, oče, sin kar so si  ga lahko želeli. 

Vse je hotel prepričati da vidi ekrane  na nebu  . Da se po električni napeljavi plazijo modre kače, da mu ovijajo telo, da ne more dihati, da je zavit v plastične povoje, da se duši. Pričel je uničevati vse kar je bilo  narejeno iz plastike, Nato je bilo nekaj tednov mir. Njegove poti so bile svetlobne ceste po katerih je tudi peljal z avtom .Pripovedoval je o prekrasni svetlobi in cesti, da  je pravi užitek voziti po njej, potopiš se v  njeno svetlobo katera te posrka vase in si nepopisno srečen. Tako je uničil tri avtomobile, ker se je svetlobna cesta navadno končala kje v kakšnem betonskem stebru ali drevesu. Pričele so se motnje spanca. Cele noči je hodil po gozdovih ali  pa se potopil v branje kake knjige, ki jo je potem recitiral na glas. Govoril  si je, da ne rabi spanca v zvezek si je zapisoval ure katere je prebedel. Seveda je vse to zahtevalo svoj davek.

Propadal je dnevno . Njegov tako lep nasmeh ki je očaral toliko ljudi, je postal rezgetajoč raskav, zvenel je  zastrašujoče. Najbolj so po smehu vedeli kadar je spet zapadel v krizo.  

Večkrat je napadel ženo , a potem  je v svojih jasnih trenutkih , ki so bili vedno redkejši,  videl, da ni v redu, da ni več gospodar svojega duha in telesa  se podal spet  na kliniko. Tam je bil  nekaj časa  obiskovali so ga redno, kajti želja da bi se izvlekel iz krize je bila velikanska. Vsi so hoteli pomagati sprva niso vedeli kako a učili so se. Strah se je zalezel v njihove kosti, kaj pa če ne bo bolje. A vsi so si dopovedovali, kakorkoli bo še vedno bo isti človek bomo že nekako. Kar dolgo je bil odsoten .Ob obiskih se je zanimal kako je doma, kako gre malemu sinku v vrtcu. Njegove oči so izgubile tisti prodorni raziskujoči in kljub temu tako odsoten pogled. Njegov smeh je postal spet normalno zveneč ko se je vrnil domov.  Pričakovali soda je stanje tokrat resnično izboljšalo. Vsi so bili tako nestrpni, kaj ,kako  bo stanje ob povratku. Mrzlično so ga pričakovali, ko ga je žena pripeljala domov. V vseh je bilo tako veliko upanje, taka velika želja da bo, da je vse v redu. Sinek je ves vesel hodil okoli njega in komaj čakal da ga  vzame v naročje. Smejala sta se in bilo je spet vse kot  takrat ko še sploh niso vedeli, da ta bolezen sploh obstaja. Vsak dan je bil kot nalašč ustvarjen samo za njih. Tisto zadnje leto je bilo vse samo eno veliko uživanje. Hodili so v hribe na morje . Povsod so uživali in se veselili vsakega dne posebej. Živeli so kot da bo to večno trajalo, ali pa kot da je zadnji dan ki ga je treba izkoristiti do zadnjega diha. Veliko je bilo upanje preveliko.. Vsi so bili, kot v nekem vakuumu kot da bi si ogrnili plašč, da bi postali nevidni za bolezen , da bi se obvarovali pred njo ki je že načela življenje in bit vseh prisotnih. Upanje je bilo , da bo bolje da se je  vse gorje končalo.

A se ni.

 Dokler je jemal zdravila je bilo v redu potem je nekega dne po prihodu od zdravnika jasno in glasno napovedal, da je sedaj vse v redu ne potrebuje več zdravil, ker te  mu samo zmanjšujejo možnost koncentracije  da postaja rastlina, da  postaja bebec, se ne zaveda jasno svoje okolice in sebe. Življenje ,da gre mimo  njega . Da se mu moti, da bi samo spal, da je  njegov libido odšel vragom žvižgat. Da hoče biti moški, hoče ljubiti in biti ljubljen , kot  moški ne pa da bo imel vedno občutek, da je ljubljen iz usmiljenja. Ni pomagalo nobeno prepričevanje, da mora nadaljevati z terapijo. 

Vse je bilo zastonj vse prošnje žene, prigovarjanje matere očeta in redkih prijateljev, ki so sploh še ostali. Kajti ob izbruhu bolezni so se vsi tako imenovani prijatelji udrli v zemljo. Ostal je samo eden a še ta se je v zadnjih mesecih razblinil na prafaktorje. … Ostala je žena z sinom ter oče in mati .

Pričel je uničevati. Vso elektriko je odklopil poruval žice iz stene. Nato pa pričel uničevati posodo. Najhuje je bilo takrat, ko je bil v prepričanju, da je bog.

Tri leta so bila kot da jih preživljajo v peklu. Njegove nore ideje... Šel je peš iz enega konca Slovenije na drugi konec. Brez denarja brez vsega. Nato so ga izmenično čakali z avtom da bi ga pripeljali domov. Ni pomagalo ni hotel v avto. Žena je poklicala policijo, a so lepo odgovorili: Dokler ne ovira prometa mu ne morejo nič. Poklicala je reševalce naj ga odpeljejo  na psihiatrijo. Ni hotel  vstopiti celo rekel jim je da so nori, da smo svobodna dežela , da lahko  pešači in da mu nič ne morejo...Zdravnik pa, da ga ne more prisiliti, da se zdravi, če se sam noče..

Tako sta naslednji dan spet oče in mati se odpeljala proti središču Slovenije in vprašala tam patruljo policistov, ki so prežali na grešnike v prometu, če so slučajno videli moškega v rumenem varovalnem brezrokavniku, da je kje hodil ob cesti. In res sta imela srečo, kajti nekdo je javil da hodi preveč po sredini ceste in da mora biti, kje med dvema krajema. A čudilo ju je to, kajti onadva sta se pripeljala iz te smeri. Zahvalila sta se za pomoč in se odpeljala nazaj. Takrat sta ga zagledala, ko je prihajal iz pod mostu, kjer si je hladil ranjene ožuljene noge v Savi. Malo naprej sta ustavila avto  mati je odšla do njega in mu dejala. Prišla sva po tebe. Pogledal jo je in , kot da je ni slišal ,pokleknil na mokra  tla sklenil roke ter prosil: 

"Prosim peljita me domov."  ..Mati mu je slekla premočena oblačila ga zavila v odejo legel je na zadnji sedež in zaspal. Med tem je mati poslala SMS snahi in ji povedala da ga pelje domov. Ji je odgovorila naj jo pelje, k zdravniku, da mu bo dal zdravila. Ko je pripeljala pred ambulanto je snaha z  zdravnikom  že čakala , a ni hotel vstopiti.  Tako da ga je potem žena peljala domov. ...

 Nato se je životarjenje nadaljevalo. Ni se hotel ne zdraviti ne hoditi na vsako mesečne  obiske zdravnika. In po še dveh mučnih letih, polni gorja nasilja in izpadov  Je zdravnica rekla ženi naj poskrbi za sina in sebe, kajti če on  ne bo jemal zdravil. Mora misliti na sebe. .. Tako se je po dobrih treh letih bolezni odselila in še čez dve leti zahtevala ločitev. Kmetija je počasi propadala .izgubil je službo, kajti bolezenski znaki so  se pokazali tudi v službi.  Mati in oče sta vztrajala še tri leta ob njem, sta pomagala, kolikor sta pač še zmogla , sledilo je gorje, ki se ne da opisati. Nekega dne je izginil. Tako sta ga starša razglasila za pogrešanega. Iskala ga je policija potem so ga po dobrem tednu odkrili v glavnem mestu med zdomci.... Čez tri mesece se je vrnil ..En teden je bilo stanje znosno. Bil je pri njima na hrani a drugače je živel v svojem svetu. Nato je čez poletje spet izginil. Tokrat v gore. Kako ju je skrbelo, kje je . Toda tokrat jima je neki znanec povedal , da  ga je srečal, da je rekel da gre v planine...Po treh tednih se je vrnil , ves shujšan porjavel od sonca , na koncu svojih moči. Mati ga je negovala, bil je priseben, ko si je opomogel, je nekega jutra spet izginil , tokrat na morje.  Bil je na morju do meseca oktobra, ko je telefoniral naj prideta po njega, ker je brez denarja in bolan. Šla sta po njega in nekaj dni je bilo stanje znosno nato je postal  popadljiv in zelo nesramen do njiju. Grozil njima je , da ju bo sežgal , ponoči, ko bosta spala , da njima bo  zastrupil vodo, da naj odideta, ker mu odjedata zrak. Kričal je včasih da se je slišalo daleč v dolino. Ponoči je navijal glasbo,  da se je slišalo, kot bi bili na koncertu., tako je odmevalo ..Nobena prošnja ni pomagala, da bi šel k zdravniku. Nekega dne se ju je fizično lotil  postalo je prenevarno za njun obstoj in zdravje sta se odselila  in na hitro  odšla.

Bila sta  strta ,uničena . Vse kar sta investirala v  hišico  je bilo zaman, a to njima  niti  ni bilo hudo, da bi le bolezen sina se izboljšala. A bolj ko se je oddaljevalo prvo zdravljenje huje je bilo.   Odselila sta se na drugi konec države , kjer sta preživljala dneve in mesece, kot  v nekem brezčasju. .Nista hodila med ljudi  samo drug drugemu sta bila v oporo, dokler se nekega dne nista zavedela  , če se ne bosta odločila za drugi način življenja , in bosta nadaljevala s tem, ju bo potegnilo na dno. Pričela sta hoditi med ljudi in počasi, počasi so srhljive sence te uničujoče bolezni pričele  bledeti. A vsi so plačali zelo velik davek te bolezni.  Žena se je s sinom preselila  k svojim staršem v drugi  kraj si ustvarila topel dom. A poročila se ni več.  Sin je končal šolanje  se poročil in življenje se je  skoraj po dvajsetih letih vrnilo v  vsakdanji krog dogodkov.

Spet je bil mesec maj  , pet in dvajset let pozneje Starša sta obiskala spet tisti kraj , s prijatelji, šla  sta mimo kmetije , ki je bila vsa zaraščena  s srobotom in robidami. Ustavili so se pri sosedu, ki so njima povedali, da je kmetija prodana , a  nobeden ne živi tam, le ves les so posekali in ga odpeljali ,da prejšnjega lastnika ni več na spregled, da je  nekje v večjem mestu da je zaživel popolnoma na novo,in da nima nobenega stika ne z družino ali prebivalci teh krajev  Kot je bolezen uničila sanje o sreči , blagostanju, in srečnemu življenju, tako je sedaj  tukaj vse zapuščeno  in prepuščeno zaraščanju. Skoraj se ne vidi več hiša, kajti bršljan je ovil  pred dvajsetimi leti popolnoma obnovljeno poslopje in samo veter še veje skozi goste veje bršljana  in pripoveduje žalostno zgodbo o bolezni , zgodbo o srečni družini in izgubljenih sanjah in strtih srcih.

p.p.

Tudi to je življenje. ...Izgubljene sanje-1- del

Pomlad je prihajala v deželo sonce je pridobivalo na moči  , dnevi so se daljšali , po nasprotni strani pobočja  so se majhni potočki,  hudourniki od zadnjega deževja spuščali v dolino, kot razpenjeno mleko . Pogled je bil enkraten. Na tej strani pobočja  sta stala moški  sredi tridesetih  let  in njegova žena. Oba visokorasla lepega obraza in dobre volje. Sprehajala sta se  po gozdni cesti ob sebi sta imela dva  velika psa. Za katerima se je podil pet leten fantič. Sveži spomladanski zrak je nakazoval, da bo prva odjuga vzela še tiste zadnje zaplate snega. Pomlad je z velikimi koraki prihajala v deželo.

 Delala sta načrte za bodočnost.  Nameravala sta odpreti  podjetje. Vse sta imela zastavljeno tudi finančnih težav ni bilo .... Pozabljen je bil  ves trud varčevanje , vse težave so bile pozabljene ... Bila sta polna sanj, novih načrtov , polna veselja in poguma ter volje, da izpeljeta kar sta se namenila...

Pogovarjala sta se o  srečanju  sorodnikov in prijateljev , ki naj bi bilo čez dva meseca. Oba sta  se veselila in delala načrte. Na to sta zavila k majhni hišici, kjer sta stanovala starša,  Sledila je vsakodnevna kavica, vnuk je takoj zlezel k babici na kolena in hotel da mu pokaže igrico z vrtavko. Potem je povedal da pride naslednje jutro spet k njima, da gresta mami in ati  v službo . Da bo pomagal pri delu , bil je zelo prijeten otrok. Vsem je bil v veliko veselje . Radi so bili tako skupaj, vsak je prispeval svoj košček truda in veselje je bilo popolno.

Nekaj dni zatem je sin pričel pripovedovati, da je bil v bližnjem mestu, da mu ga je nekdo zasledoval, da je videl na strehi občine velik ekran in tako videl vse kaj se dogaja v mestu. Vsi so mu sprva še verjeli, ker so mislili, da je pač kak ekran na pročelju hiše, da bo kakšna prireditev. Celo smejali so se na ta račun in celo popoldne je bilo zabavno radi tega. Čez nekaj dni je povedal da, bi moral iti nekam v tujino, da ga je klical bivši šef. Ko je mati vprašala snaho kdaj odide, jo je ta začudeno pogledala ter odvrnila :

»Nič ne vem o tem«. Nato je življenje nekaj tednov teklo po starem tiru ...Pomlad je prišla v deželo  s hitrimi koraki. Trava je ozelenela, čez noč, kot bi zamahnil z čarobno palico je povsod po  obronkih gozda vzcvetelo prvo cvetje. Dela je bilo dovolj in vse je bilo tako kot mora biti.

Bil je prekrasen majski dan.

V zraku je bilo čutiti vonj  španskega bezga  in bližino prihajajočega poletja. Na vrtu blizu velikega ribnika  je bila zbrana večja družba, ki je proslavljala občasna srečanja  vseh sorodnikov.

Bilo je prav zabavno, Prvo je bilo pozdravljanje vseh prisotnih potem  še spoznavanje z  novimi prišleki v družino. Ja leta hitro teko ,  mladina je pričela cveteti in seveda so pripeljali pokazati svoje izvoljence in izvoljenke. Po obveznem  slikanju, ker proti koncu dneva je navadno kateri prej odšel ali pa enostavno omagal. Vsi so se veselili in v pričakovanju jedi z žara so se počasi pomikali proti veliki mizi ki je s stala v senci mogočne pergole.

Veselje je bilo na višku, ko je nenadoma eden od mladih moških vstal od mize ter  pričel hoditi okoli  ribnika in se mahajoč z rokami  prepirati  s samim seboj. Vse je potihnilo vsi so ga z začudenjem in rahlo grozo spremljali s pogledom. Dokler ni njegova žena stopila k njemu in   ga  z vprašujočim pogledom vprašala:

 "Kaj je narobe  kaj ti je?"

 Pogledal jo je z lesketajočimi očmi in ji rekel s hripavim glasom.

 »Moram, moram  hoditi tu okoli« mi je rekel glas , in pokazal   na svojo glavo  in potem je pobral  pesek s poti in ga dal v usta vso nesnago moram očistiti iz sebe .

»Kakšen glas?« Je vprašala !

»Pa saj veš,« sem ti ja pravil

»Ne, ne vem nič, to si domišljaš,« prijela  ga je za roko pa jo je odrinil z vso močjo.

 »Pojdi vstran ,«  jo je  spet odrinil , da je padla.

»Pa kaj ti je?« Je zajokala !

 Ni  je poslušal temveč je nadaljeval pot vedno hitreje in hitreje tu in tam se je sklonil pobral kak kamenček ali odtrgal list z grmovja ki je raslo v bližini ga dal v usta in grozeče mahal v zrak kot bi odganjal brenčeče sršene od sebe.

Le kaj mu je so vpraševali vsi povprek. Žena je z solznimi očmi samo skomignila z rameni:" Ne vem in groza me je."

Takrat je  prišla iz hiše mati od njega se vprašujoče zagledala v sina, ki je skoraj dirjal okoli ribnika.

Kaj pa je njega prijelo, ste stavili kakšen čas bo dosegel je  vprašala ostale . Vsi so jo pogledali in nobeden ji ni odgovoril. Stopila je proti sinu mu prečkala pot in vprašala:

»Tone , ja kaj pa ti je?«

Pogledal jo je kot tujca, jo odrinil in rekel pusti me,

 »Kdo pa  si ti .«

"Kaj pa govoriš, "sem ja tvoja mama.

"Nikoli te še nisem videl ne poznam te" , spet in spet je nekaj  zamrmral ter jo odrinil proti ribniku da je skoraj padla v vodo.

Z grozo ga je pogledala, kot prej žena  se pobrala in  jokajoč  stekla    v hišo.

On pa je hodil, hodil celo uro in še več, ni hotel jesti ni hotel piti samo hodil je. Potem je nekaj njegovih bratrancev stopilo k njemu  hoteli so mu pomagati in ga prepričati, da naj neha s  tem početjem... Sploh jih ni poslušal rekel je celo naj ga pustijo na miru. Nekaj časa so mu še dopovedovali, a ko so videli da je vse brez smisla so se vrnili k mizi  ter še od tam spremljali  njegovo hojo njegove sunkovite gibe nato pa so se sprijaznili, da nobenega noče poslušati . Pričeli  so jesti in se pogovarjati. Kakor se ljudje vedno hitro navadijo nenavadnih stvari in dogodkov so se menili in smejali ter glasno govorili vse povprek. Le tu in tam se je kdo vprašujoče in kradoma pogledal proti moškemu, ki je vztrajno  prepirajoč s sabo vedno hitreje korakal dokler se ni sesedel kot prazna vreča a še vedno mrmral predse. Dva moška njegova kolega sta vstala ga prijela pod rokami ga dvignila in napol odnesla k mizi. 

 Hotel ju je odriniti  , a mu ni uspelo saj sta bila prava korenjaka.

Ni hotel sesti zato se je žena odločila, naj ga dasta v avto, da ga odpelje k dežurnemu zdravniku . Ko sta ga dvignila so mu od napora spet  odpovedale noge . Žena se je poslovila od  gostov in se odpeljala , sploh se ni zavedal takoj je ves izčrpan zaspal 

 Peljala ga je k zdravniku ki ga je napotil  v  psihiatrično kliniko tam so ji rekli, da mora priti z napotnico, ker je nedelja sprejemajo samo nujne primere.

"Pa saj je nujno!"

Je dejala.  "Je nasilen, ogroža vas ali sebe."

Pogledala ga je spečega na sedežu in dejala :

»Ne spi.«

 "Jutri v ponedeljek pojdite k zdravniku  po napotnico  nato ga pripeljite."

 Naslednji dan je prostovoljno šel z njo k zdravniku kjer je dobil napotnico,  za psihiatrično kliniko.

 Kjer je ostal dva meseca.. in se kakor ozdravljen vrnil domov.

Doma so ga sprejeli s strahom z olajšanjem in velikim  pričakovanjem. Pri kosilu ki je bilo bolj slavnostno je razlagal kako je bilo v kliniki in kakšne tragedije so doletele katere bolnike sem imel srečo, da jaz nisem tak težak primer. Hudo je bilo a če se bom držal navodil  in bom jemal zdravila redno ne bo  problema.

 Treba bo jemati tablete vsak dan , celo življenje : je dejal, ali veste kaj mi je, odkimali so

 "Shizofrenija!"

Vsi so ga  vprašujoče gledali. "Kaj je  zdaj to za ena bolezen, še nobeden ni slišal za to?"

Nabavili so si knjig in posvetovali  pri  zdravstvenem osebju  in počasi so se poglabljali v to bolezen, njeno razsežnost  in njeno spremenljivost katera lahko uniči človeka, ga spremeni in razčloveči da ni niti senca samega sebe . Postane tujec sebi svojim bližnjim, prijateljem, Pa še to , da ni ozdravljiva, ampak se lahko samo za-zdravi ob redni uporabi zdravil, se življenje normalno odvija naprej. Oddahnili so si, če bo jemal zdravila in verjeli so, da jih bo in da bo spet vse v redu. 

On je jemal zdravila in življenje se je vrnilo v normalen vsakodnevni krogotok.. Hodil je v službo, kjer je z veseljem opravljal svoje delo se vračal k družini domov kjer se je posvečal ženi in svojemu petletnemu sinu, ter delu na kmetiji. Tako je tekel čas vsak mesec enkrat je obiskal zdravnika in ta mu je čez nekaj časa  dejal, da mu dobro kaže in če bo šlo tako naprej bo lahko zmanjšal dozo zdravil.

Poletje se je prevesilo v jesen z svojo družinico  je  užival na morju, hodili so v hribe, na izlete, skratka življenje se je normaliziralo. Dogodki pomladi so bili pozabljeni sreča je bila popolna vsi so bili presrečni. Žena, mati, oče vse je nakazovalo da je ta nočna mora za vedno za  njimi. A žal  se je vse obrnilo drugače.

Konec prvega dela

p,p,

IZ ZBIRKE , TUDI TO JE ŽIVLJENJE- NAKLJUČJA , USODA, ALI BOŽJA VOLJA???

 Navadno v decembru naredim inventuro preteklega leta in mesecev. Toliko  stvari dogodkov se je odvijalo v tem  času, da se mi včasih dozdeva, , da sem v nekem velikem bobnu, ki ga nekdo vrti včasih hitreje in včasih malo počasneje,kakor se mu pač ljubi. Pa se sprašujem :
”Ali je to usoda, ali naključje usoda, ali božja volja.” 
Spomnim se daleč nazaj. še v otroška leta ,  ko je moja mama vedno dejala, če se je kaj zgodilo ne glede na to, ali je za to bil odgovoren človek ali nesreča, naprimer, ko je pogorel skedenj z vsem senom in žitom , ki je bilo na njem. “Taka je božja volja.”  Jaz kot radoveden otrok sem vedno vprašala, zakaj je taka božja volja? Ali Bog hoče da ostane živina brez hrane, da se bomo morali zadolžiti ,ter prodati nekaj živine, da bomo preživeli. “Ja to je preizkušnja za nas ljudi, da vidi, koliko se bomo znašli, koliko je v nas energije, da bomo preživeli in preživeli bomo !!” Je pribila na koncu in me resno pogledala. Z mešanimi občutki sem takrat sprejemala  njeno zagotovilo, ker nekako že takrat nisem mogla dojeti in sprejeti, da bi nekdo nalašč  naredil nekaj zato, da bi preizkušal ljudi in njihovo iznajdljivost. Pa če je tudi Bog. Nisem bogokletna , daleč od tega , vzgojena sem bila v strogem krščansko bogaboječem duhu, a morda ravno zaradi tega , ker sem realist in sem vedno razmišljala s svojo glavo vem, da smo za večino stvari in dogodkov odgovorni samo mi osebno, ali osebe, ki včasih v dobri meri odločajo, ali hočejo odločati namesto nas. To je kot domino efekt , ki se vedno  na koncu maščuje povzročitelju. ; Ali kot če metulj   nežno zamahne s krili na južni polobli se učinek pokaže na severni, kot vihar
 Veliko stvari nisem mogla dojeti niti takrat niti jih ne  sedaj, zakaj zbolijo in umrejo mladi ljudje, ko so  na vrhuncu svojih ustvarjanj in moči pa odidejo in zapustijo svoje nedorasle otroke , ki se bodo vedno spraševali in jih pogrešali.  Pa sprejemanje naravnih katastrof , pozebe, toče , suše, o uničevanju našega planeta zaradi pohlepa in hlastanja multinacionalk po dobički,  da ne govorim o vojnah o otrocih, sirotah , ki jih ugrabljajo, ki preživljajo svoje dneve, namesto ob igranju v ubijanju, ali , kot živi zid pred napadalci mest.  Pa tisočerih beguncev in njihovih negotovih večina pogubnih usodah. Pa še toliko se je v tem letu nabralo, da če se poglobim v razmišljanje  o vsem tem sem prišla, do zaključka, da ne Bog  ne usoda, ne naključja in ne vem kaj se še lahko imenujejo tisti, ki imajo vajeti  v rokah. Za to so krivi samo ljudje in še to samo peščica ljudi in ni je sile, ki bi jim to preprečila, dokler bo   denar sveta vladar. Pa se sprašujem sedaj samo to, kake bodo generacije za nami , ki bodo odraščale samo v mišljenju na dobiček in denar .V takem vzdušju, kako prihodnost imajo ???Takrat ne bo pomagala ne vdanost v usodo  v božjo voljo , takrat bo že prepozno za vse ne bo pet minut do dvanajste, ampak  že veliko čez, 
Bo začetek konca-
p.p.