SANJE

Spet prišel si v moje sanje

Vse povsod tišina , prazna ob meni je blazina
Zaspala sem z mislijo na tebe.
Morda pa želja le privede te......
Spet prihajaš v moje sanje
V ta moj mali tihi svet
Nočem več verjeti vanje
A ti požvižgaš se na vse
Tvoj nasmeh mi vse pove....

Samo dotik je bil dovolj,
Da obudil si spet v življenje,
Kar bilo je skrito na dnu srca
Vse prav vse si spet predramil
Si s poljubi me omamil...

Spet sem se ti vsa predala
Veš,da nate sem čakala
celo večnost te iskala...
Vsa spoznanja,
ki sem ob tebi jih spet zaznala,
ko sebe , tebi sem dajala...
Vso strast, ljubezen in obljube.
Vračal z ognjem in strastjo.
V vrtincu čustev dvigala in padala na dno.

Prihajal noč si za nočjo
Spet in spet v moje sanje
Bila presrečna sem .
Spet pričela sem verjeti vanje

Ljubila sva se vsepovsod
Ob svečah, na travnikih,
pod zvezdami in temi.
Ljubila od poletja do jeseni....

Potem prišla je zima mraz.
Z njo izginjal tvoj obraz..
Oh ljubi, počakaj.
Ne odhajaj,
 ne želim se prebuditi .
Hočem s tabo se ljubiti.
Izkoristiva ta čas,

Kajti vem, ko zjutraj bom se prebudila
za vedno bom te izgubila...
Zadnjič  prišel si še v moje sanje
Dovoli mi , da
še samo nocoj verjamem vanje....

In res,zjutraj sem  se prebudila,
prazna ob meni je blazina
takrat zavem se,
da bil si sen, le iluzija!
tebe pokriva hladna
že gomila!!
p.p.

 SPOMINI STAREGA GOJZERJA-JULIJCI-2.DEL

RJAVINA.
Že lepo jasno jutro je dalo slutiti,da bo tudi lep krasen dan, kakršnega si planinci, kateri se podajo v gore vedno žele.Vstali smo razmeroma hitro.čeprav smo prejšnji dan prehodili res veliko, pa otroka sta bila za svoja leta res kondicijsko dobro pripravljena in navdušena za hojo.Malo pred šesto uro zjutraj smo se odpravili iz Staničeve koče proti Rjavini (2532m). Na naš do sedaj najvišji vrh med dolinama Kotom in Krmo.
Rjavina je gora z dvema izrazitima vrhovoma.Z veseljem smo krenili v jasno jutro.
Pot je speljana mimo Dovških vratc in potem v strmih zavojih na greben Rjavine. Bilo je lepo a tako hladno jutro, nekakšen hladen veter je pihal kot bi vlekel kak gorski velikan sapo skozi zobe. Skoraj nismo mogli verjeti, da je bilo konec julija mrzlo pa tako, da, ko smo prišli do klinov smo nekako z odporom prijeli za jeklene vrvi.Pa še otrokoma je bilo težko dopovedati, da bo bolje samo ven iz te sence moramo priti.( rokavic seveda nismo imeli).No nekaj časa sta še godrnjala a potem sta pozornost usmerila na kline in vrvi, korak za korakom smo se dvigali, .Ker smo bili prvič tu smo seveda mislili, da je vrh, ki je bil pred nam najvišji . Saj tudi je visok 2475 m. Otroka sta se spet veselila, kako bosta krstila naju z možem. Ko pa smo prispeli na prvi vrh so nas ob robu razveselile prve planike, katere smo mi trije videli prvič v življenju. Ko smo ugotovili, da je pred nami še en vrh..Prvi hip je razočaranje se pokazalo na vseh obrazih. Takrat smo na robu drugega vrha zagledali gamse. Bil je čudovit pogled. Vsi smo pozabili napor, slabo voljo in razočaranje, da še nismo na vrhu. Te živali so nam dale tak elan, da smo z veseljem nadaljevali pot.Tudi topleje je postajalo, sonce je počasi pridobivalo na moči, Prvo se je bilo treba spustiti pa spet dvigniti ter spustiti navpično po klinih, kar je bilo meni osebno zelo všeč. Tudi otroka sta bila navdušena nad klini. Res sva morala zelo paziti vsak na svojega a, ker sta sledila navodilom sploh ni bilo težko . Ko smo se spet pričeli dvigovati in smo končno prišli na vrh smo bili vsi tako veseli. Da smo pričeli vriskati od veselja.Nato smo "štempljali "naše knjižice ter seveda obvezen planinski krst. Po kratkem počitku usmerili korake nazaj.in si na povratku utrgali samo eno očnico, katero mimogrede še sedaj imam pod steklom..
Ko smo se vračali smo srečali samo enega osamelega pohodnika. No Rjavina takrat ni bila tako obiskana kot Triglav čeprav se tudi Triglav proti sedanjem navalu turistov ne da primerjati.Ob povratku smo na Staničevi koči sedli za mizo in zajeli iz velike sklede polno koruznih žgancev in kave.
Potem smo se poslovili od oskrbnika našega starega znanca, ki smo ga spoznali na Valvazorjevem domu pod Stolom in njegovo ženo. Ja bila sta oskrbnika z veliko začetnico. Znala sta postreči in prisluhniti željam obiskovalcem.
Pot od Staničeve koče proti Kredarici ni bila naporna ... počasi smo se vzpenjali malo po snegu malo po melišču. Po poti ki se je imenovala Rež če se prav spominjam.Vseskozi je bil prečudovit pogled na Triglav obsijan s soncem. Kar hitro nam je minila pot in že smo bili pri najvišji koči naše domovine... Kako smo bili ponosni. Kot purana sta se otroka šopirila, da sta heroja, ker sta zmogla tako pot in še sedaj mi ni jasno kako živahna sta bila . Okoli koče ju je bilo povsod polno meni pa se je že poznala utrujenost. Sicer nič kritičnega . A vseeno da bi še tekala? Oroci se pač hitreje regenerirajo.
Prvo smo se odpočili. Obvezen čaj. Nato sva z možem malo pregledala okolico . Malo stran od koče smo si našli prostor za počitek in sončenje. Ja izkoristili smo vsak trenutek, he he sajj takrat je bil moto: Zdravo je rjavo. Ja pa za na morje smo morali dobiti malo podlage.Tisto leto smo bili taki, kot malo preveč pečeni čevapčiči.
Torej smo bili preostali del dneva zunaj tudi malicali smo v naravi. Ker za večerjo ni bilo prostora in niti nismo bili lačni smo se spravili spat, kajti moža se je pričela lotevati angina..Otroka sta takoj zaspala tudi mene je kar kmalu zmanjkalo a sem se zbudila ob obračanju in stokanju moža.
Bila je zelo zanimiva noč, med spanjem , pričakovanjem pohoda na Triglav in strahom, kako se bo angina razvila.
Torej naslednje jutro so nas še skoraj v temi prebudili prvi planinci, ki so zapuščali kočo. Kar hitro za njimi smo se tudi mi odpravili, ter se kmalu spoprijeli z prvimi klini, ter potjo ki pelje na mali Triglav.
Bili smo kot v transu, kajti vedeli smo, da bomo danes, če bo šlo vse posreči na najvišjem vrhu naše domovine. Na malem Triglavu smo se odpočili in malicali, ker pač prazna vreča ne stoji pokonci je treba jesti in si nabrati moči za nadaljnjo pot.S sabo smo imeli tudi domačo slivovko, .Pa kako je bilo dobro, da smo jo imeli.Ker drugače bi se najbrž angina razbohotila že prej..Vedeli smo da bomo na tesnem s časom , a kljub temu smo varno in previdno nadaljevali po robu ob klinih in jekleni vrvi pot.Ob pol deveti uri 29. julija 1975 leta sem stopila prvič na Triglav ( 2863m ) Ja ,še sedaj občutim ta ponos veselje, da je uspelo.Bilo je zelo naporno a v življenju je že tako kar osvojiš teže, se ti dotakne srca in pusti spomin, katerega tudi času ne uspe povsem izbrisati.
 
Dosegli smo svoj cilj, kakor mnogi drugi, ki so že bili tu na vrhu nekateri so se že vračali.Malo smo se razgledali in seveda krst... katerega je spremljala skupina veselih planincev, ki so še podžigali mala dva da morata, močno zamahniti in zategniti. Tega krsta se spominjam kot enega bolj bolečih, ker so vsi trije hoteli prispevati svoj delež. A ker je nas čakala še dolga pot smo počasi krenili nazaj do Malega Triglava, kjer se je pot odcepila na dom Planika, (2408) katera je bila naš naslednji cilj.skoraj celo pot smo jo lahko videli globoko pod sabo.Hodili smo še po snegu, kar se nam je zdelo zelo zanimivo a bilo je tudi nemogoče iti počasi tako smo se bolj peljali, kot stopali proti koči, ki je bila najstarejša triglavska postojanka. Tu smo se pošteno odžejali, dali pečate v knjižico, kupili značko in odrinili naprej, kajti čakala nas je še dolga ,dolga pot proti Tržaški koči in naprej v Vrata.
Od Planike proti Doliču pot speljana v glavnem po ravnem. Vsi smo uživali v poti in seveda ob pogledu na Triglav, katerega smo še vedno spremljali s pogledom.A tudi to je minilo in vedno bolj se nam je oddaljeval.Dvakrat smo se malo odpočili, a dolgo se nismo upali, ker je postalo zelo soparno. Ker smo imeli že slabe izkušnje iz Kamniških Alp smo se raje podvizali h koči. Zelo je nam ugajala od daleč je bila kot pravljična hišica .Na novo je bila urejena. Res lepa je bila. Av tej koči smo bili najkrajši čas. Postrežba je bila nična.. neprijazna oskrbnika. na hitro smo pojedli ričet in krenili naprej. Čeprav smo sprva mislili tu prespati. A ker je angina od moža že presegla prvi stadij, potem pa še neprijaznost skoraj zadirčnost, oskrbnika, smo odšli naprej.Pa si nismo hoteli pokvariti dneva in lepih vtisov in vzdušja ki je vladalo med nami. Krenili smo naprej. Sprva je bilo v načrtu, da gremo še na Kanjavec. A soparno vreme, ki je dalo slutiti, da bo še dež nas je na ciljal proti Aljaževemu domu v Vratih.Spuščali smo se po poti, katero so gradili Italijani za časa vojne.To je pot, ki krene v Trento.
Navzdol je še kar šlo. A mene je vedno bolj skrbelo mož je postajal vedno tišji in nekako je otekel a pred nami je bila še dolga pot. Sonce je žgalo, da bi lahko na skali spekel jajce, kot v peklu je bilo. Otroka sta lepo brez težav hodila. Ko smo se odcepili proti Luknji je mož pričel hropsti in znoj je curkoma lil z njega
Malo smo se odpočili ko smo prišli na to stran Luknje so lepo jasno nebo prekrili oblaki. Res nas je skrbelo, bali smo se da bo nas ujela nevihta, kajti slišalo se je grmenje nekje iznad nas.Malo pred Aljaževim Domom v Vratih so nas ujele deževne kaplje. treskalo je in grmelo tako, da smo do avta prišli mokri kot miši. Nato smo se preoblekli , povečerjali,in zaspali v prijetni atmosferi planinskega doma. Zjutraj pa naravnost v Mojstrano k zdravniku po antibiotike, nato pa čez Vršič na morje, kjer smo potem deset dni uživali še ob morju in obujali prelepe spomine na naš prvi vzpon na naš najvišji vrh Triglav...

p.p.

- JULIJCI - PRVI VZPON- 1 del

Moji spomini sežejo daleč nazaj do

27.julija 1975...

Vsa družina je težko pričakovala ta datum. Takrat smo izkoristili naš dopust, za pohod v gore in potem naprej na morje. Naš novi avto Wartburg smo naložili z vsem mogočo in nemogočo prtljago. Nekaj za v hribe in nekaj za na morje.

Hčerki je bilo devet let sinu sedem. A bila sta dobre kondicije, ker smo si veliko nabirali moči po nižjih pogorjih in planinah in tudi kak tisočak je padel. kakor je pač treba, korak za korakom , da otroke vzpodbudiš in jih , opogumiš, zaseješ seme , da vzljubijo naravo, planine in gore.

Torej kakor že rečeno smo se sedem in dvajsetega julija spravili v jutru ob enih v avto in v temi odpeljali proti Gorenjski. Otroka sta na zadnjih sedežih nadaljevala prej prekinjeno spanje, midva pa sva se pogovarjala o našem načrtu ker smo v hribih nameravali prebiti tri dni in nato nadaljevati pot čez Vršič na morje, kjer je nas že pričakovala rezervacija v Bašaniji, kjer je rudnik imel svoj dom. .

V Vrata smo prišli po luknjasti makadamski poti okoli treh. Bilo je še temno , a prej da sva prebudila otroka in jih spravila v svet realnosti, no malo je pomagal tudi sveži gorski zrak, tako da sta kar hitro bila pripravljena za pohod.
Seveda je bilo za otroka in za mene prvikrat, da stopim na vrh našega očaka. Mož je bil pa že večkrat gor in nasploh je pravi ljubitelj gora in je še nas navdušil in okužil z ljubeznijo, ki je postajala z vsakim vzponom vse močnejša in lepša.

Kmalu smo krenili proti Tominškovi poti. Navadno smo šli tako: Prvo sin katerega sem čuvala jaz, za mano hčerka, katero je imel na skrbi mož. A šlo je brez problemov. Že od malega sva učila otroke, da mora biti vsak korak sto odstoten, ker gora ne odpušča napak in objestnosti. Ko smo se približali robu triglavske stene in je nas sprejel hlad in klini ter jeklene vrvi, je za mene bilo kot da sem vstopila v nov čaroben svet. Čeprav se nisem srečala prvič s klini je tu bilo čisto nekaj drugega. To se ne da popisati. To moraš doživeti. Objela me je skrivnostna tišina in z vsakim klinom in prijemom jeklene vrvi mi je bilo, kot da stopam v raj, to je dopolnil še svetel sij na Triglavu zdelo se mi je tako svečano kot da sem v cerkvi, samo še bolj doživeto.
Korak za korakom smo se približali studencu, kjer je bil podstavljena posodica za vodo. Vsak je poskusil malo tako za krst. Čeprav smo imeli s sabo pijačo je ta voda bila nekaj posebnega. Kot darilo gore nam, zdelo se mi je kot dobrodošlica, kakor v hišah kjer ti ponudijo kruh in sol.
Naprej smo se res hitro vzpenjali, tako da so nas malo pod Staničevo kočo obsijali prvi sončni žarki že pred 40 leti  smo bili ljubitelji zgodnjega odhajanja v gore...

Dom na Staničevi koči (2332)m. se mi je zdel kar lep. Še lepše pa je bilo, ko smo vstopili v kočo in je nas pozdravil oskrbnik koče, naš stari znanec z Valvazorjevega doma. Tako je nam bilo kot da smo prišli domov.

ker smo bili kar zgodnji smo se namenili obiskati še nekaj visokih vrhov ki so se dvigali v okolici doma.. Prvi je bil na vrsti Vrbanov vrh (2408) m.Pot na vrh je bila zelo lepo speljana, da smo se kar začudili. Človek pač pričakuje v visokem pogorju da so samo strme stene a le ni tako. bili smo res hitro na vrhu vmes smo se še malo spočili ter zadremali in sončili, he he takrat je bil zakon čim bolj rjav si zdrav ...  pač še nismo bili tako ozaveščeni kot sedaj.. Na vrhu smo bili poplačani s prekrasnim razgledom.. veliko je prispevalo tudi sonce ki je bilo ravno pod takim kotom , da smo Triglav videli v najboljši izdaji--- njegovi lepoti.- Lepo sta se videla Vrbanovemu vrhu najbližja vrhova Cmir in Rjavina. prelep pogled. Videla se je pa tudi ena izmed treh znamenitih dolin, ki se razprostirajo izpod Triglava in sicer dolina Kot..
Povratek nazaj je bil hiter in večkrat smo se ozrli nazaj na Vrbanov Vrh, ki smo ga kot prvega osvojili v Julijskih Alpah.

Še prvi dan, ki smo ga preživeli v Julijskih Alpah smo se odločili še za vzpon na nepoznan vrh Cmir (2393) (2393)m. ker pač še nismo bili preveč utrujeni. Priznam, da je bila pot na Cmir težja in tudi zahtevnejša, kot pa po Tominškovi poti v severni steni. Klini so bili zelo na gosto, kar je bilo v veliko veselje otrokoma . mene je skrbelo kako bo na vrhu, res ni veliko prostora a toliko je le bilo , da smo vsi dobili planinski krst. To je šele bilo otrokoma všeč oba sta hotela na nama preizkusiti svojo moč in spretnost.. Bili smo tu prvič in seveda obvezen poljub ki, je nama dal moči še za naprej ter polepšal že tako lep dan.. Še pogled v na dolino Vrat z Aljaževim domom. Vrnili smo se nazaj po isti poti in sicer skozi Begunjska vratca pod begunjskim vrhom. Precej utrujeni od poti in vročega sonca, toda srečni, zadovoljni smo se proti večeru Vrnili nazaj na Staničev dom, kjer je nas že čakala enolončnica, z velikim tekom smo jo pojedli in še pred popolno temo zaspali kot hrčki zasluženo spanje...........
.se nadaljuje.

V pozdrav poletju

21.6.2015- Kresna noč...

Kot že nekaj let doslej, enaindvajsetega junija ko se pomlad poslovi  ob  solticiju  sva sklenila, da greva občudovat

  sončni zahod  na mojo goro Uršljo goro...da prenočiva ostaneva na vrhu, ali pa na pobočje in tisto najkrajšo noč v letu preživiva v dobri družbi.... Vedno sva imela srečo , da je bilo zelo  toplo in kolikor toliko jasno vreme. vedno je vel nežen topel veter, ki je hladil razgreta čela... A tokrat je po deževnem hladnem petku in soboti se  je v nedeljo proti popoldnevu le razjasnilo, oblaki so se razpršili, le tu in tam so tvorili čudne podobe na nebu. A prevladovala je še vedno modrina. Tako sva proti peti uri,popoldan  polna pričakovanja krenila iz Šaleške doline proti Zavodnjam in mimo  Slemena in Križana  do priklenjene mize nad travnikom.. občudovala malega metulja  ki mu žal ne vem imena,kako se je sladkal z medičino 

ter  frfotal v večernem soncu........Nato sva na parkirišču
 pripravila teren za povratek z gore za tisto uro, ali dve, ko se bova spet vrnila na vrh, da ujameva še sončni vzhod prvega poletnega dne..Pogledala sva na uro, ja točno osemnajst minut čez osemnajsto uro  se je pričelo poletje.Bilo je sveže nič kaj poletno,.. Zato sva se v opravi, ki je bila skoraj bolj primerna  za marec, april, kot pa za prvi poletni dan  napot
 ila počasi na vrh. Imela sva čas, kajti sonce bo zašlo šele malo pred deveto uro...Bilo je prijetno opazovati  pobočja polna

 raznovrstnih cvetlic ob poti.Hodila sva v obujanju spominov, kako je bilo lani in predlanskim. Sva  počasi  napredovala proti vrhu..Pobočja ob poti so bila posejana s cvetočo preprogo cvetja- Med praprotjoso se bleščale modre orlice
 

in  zlatice so žarele ob poti  nebo se je vedno bolj temnilo, pohitela sva, kajti hortela sva ujeti vsaj kak sončni žarek na vrhu, ko sva dospela do kapelice se nama je zableščalo, od sonca, ki pa  ga je nekaj trenutkov zatem  zakril velik oblak.In sonce je ugasnilo, kot bi ga nekdo ugasnil.

 ..Po senci sva  nadaljevala  pot na vrh in grede občudovala prelep razgled na Šaleško dolino. Celo Celje se je v ozadju bleščalo v  večernem soncu...

 A Uršlja je bila v senci. Smrekovec se je bleščal v soncu.Uživala sva, a bilo je tako hladno, pihalo je a sva vseeno zdržala in uživala v večerni tišini in prekrasnem razgledu.

na razgledni ploščadi sva se ustavila in opazovala Mežiško dolino, ki se je pogrezala v večerni pol mrak ....

Nadaljeva sva pot in mimo cerkve pohitela  na vrh... ter čakala da se oblaki razkadijo. A nič od tega. Slike povedo kako se je odvijalo  naprej. Slikala sva se za spomin. Povonjala murke, ki so omano dišale. Pogačice so odcvetale

 nebo je postajalo vedno bolj oblačno, le tam  nad Svinjsko  planino  v Avstriji se je prikazal trak zlate svetlobe

a to je bilo že tudi vse. Nad Pohorjem je bilo jasno na zahodu pa jekleno sivo nebo. Čakala sva do devete ure in ko sva videla da ne bova dočakala  drugega, kot temo sva petnajst minut čez deveto lepo počasi odšla nazaj

 Nad Košuto je zažarelo  nebo ...

Vračala sva se mimo srčastega znaka in takrat jepričelo deževati..Tako sva namesto  tabornjenja, kot prejšnja leta odšla nazaj in se odpeljala. Domov prišla malo pred polnočkjer sva nadaljevala s praznovanjem solticija.... Ni bilo  v zahajajočem soncupod bleščečim obodom zvezd 

 A  kakor  v življenju ne moremo vedno vplivati na gotove dogodke, tako tudi na vreme ne. A   bila je nova,  izkušnja obarvana malo drugače, glavno je da je človek kljub vsemu dobre volje.. Morda bo pa naslednje leto malo topleje in brez dežja...

KAČJI GRAD NAD DOBRNO

KAČJI GRAD..

Plesala sem v grajski dvorani!!!

Bilo je nekega jesenskega dne...
Ura je dve popoldan a zunaj so oblaki prekrili nebo da je zavladal mrak nad zemljo. Takoj so mi misli pohitele na včerajšnji dan. Skoraj ne morem verjeti kako prečudovit dan je bil včeraj. Ker je bilo napovedanoa se bo vreme poslabšalo sem izkoristila še ta dan za uživanje v naravi.
Ker sem zadnje čase v fazi obiskovanju gradov oziroma njihovih razvalin sva se odločila da obiščeva razvaline gradu, ki se vidijo z ceste, ki pelje iz Črnove proti Dobrni.
Pod klancem sva zavila levo proti kraju Lokovina, kjer sva tudi pustila avto ob cesti in se z pohodnimi palicami korajžno in z velikim navdušenjem napotila po cesti od koder sva na hribu nad nama videla razvalino gradu Nisem vedela imena a tako magična se mi je zdela
Kot dve škrbini sta molela proti modremu nebu ostanka stolpa. Bolj ko sva se dvigala, lepši razgled sva imela . Na levo proti zahodu se je odprl čudovit pogled na Kamniške planine
ki so se bleščale v soncu.
Nato sva čez nekaj časa  dospela  do podnožja hriba, kjer je bil zelo lep vodnjakin hriba na katerem so štrleli v zrak ostanki nekoč ,kar mogočnega gradu. Nikjer nobenega smerokaza.


Pa sva jo ubrala kar počez. Bilo je strmo,a mehko in potem ta trava, više sva se vzpenjala bolj je pihalo in trava je

valovila kot zrelo žito.

Jaz pa sem bila šele na sredi hriba. Pogumno sem se oprla na palice in z dolgimi koraki kmalu prehitela počivajočega moža ter dosegla podnožje gradu. Videla sem da si je tudi on privoščil počitek. tudi naša kužka Mery se je grela na jesenskem soncu

Enkraten pogled, pogled za dušo. Stojiš sredi strmine, objame te nepopisna sreča, ko te božajo nežni dotiki vetra, kot topli poljubi. Ni mi bilo, da bi nadaljevala pot. Usedla sem se med visoko travo poleg bodeče neže in uživala v občutku svobode, ko mi je veter kuštral lase. Ko sem se naužila toplote, kajti sonce je prav prijetno grelo, kljub vetru sem končno pogledala proti najinemu cilju in videla da je mož že prišel do majhne kajžice .

Porasel z bršljanom na sredi na obeh straneh so se bleščali beli kamni v soncu. Ko sem ga skoraj obkrožila sem našla shojeno stezico,

ki je vodila na vrh. Moža še ni bilo jaz pa sem pohitela na vrh, kjer me je pričakala ravnina in razgled, ki bi mi ga zavidali celo bogovi. Torej to je to grad, a kako se imenuje...

Pogled proti vzhodu mi je zaplaval čez rahlo zaobljene griče proti Boču, ki se je dvigal na skrajnem koncu . Potem Kamniške, celo Šoštanjska elektrarna, no prav za prav njen dim se je dvigoval med holmi.

V dolini sem zagledala dva majhna jezerca, v katerem je odsevalo modro nebo bila sta kot majhni radovedni očesci.
Ker je zelo pihalo sem se spravila v zavetje zidu na toplem soncu..

Bil je fantastičen občutek stati na sredi ravnine in zamislila sem si da stojim na sredi plesne dvorane …Zaprla sem oči in pri moji bujni domišljiji me je zaneslo. Zagledala sem se kako stojimo sredi plesne dvorane v ozadju igra prijetna glasba mandolin in piščal. Nato je pristopil k meni visokorasel vitek moški zelenih oči in svetlih kodravih las. Globoko se je priklonil mi podal roko , me objel okoli ( takrat še zelo vitkega) pasu se mi nasmehnil in me pogledal v oči. Pa zaplešiva , je vabeče dejal in mi stisnil roko .Zaljubljeno sem ga pogledala, kajti njegov pogled je prebudil v meni pravi vihar, Vsa sem se mu predala. Kot na krilih vetra sva zaplesala po s svečami osvetljeni dvorani. Takrat me nežen dotik na licu povrne v resničnost. Glasba je utihnila, bil je jasen sončen dan pred mano je stal moški ne več tako vitek, no tudi lasje so bili že skoraj zgodovina ,a njegove oči in njegov pogled, ja ta je bil še vedno isti. Nasmehnila sem se, on pa je dejal:
»Si zadremala malo na soncu. Sedaj greva malo više tam je klopca se bova malo odpočila.«  A na vrhu je tako pihalo , da je nama sapo jemalo  tako, da sva samo na hitro spila topel čaj si malo ogledala okolico, potem pa sva se spravila v zavetje.

Kjer sva se predala soncu kot dva martinčka, katerih kosti so potrebne veliko toplote.

Ko sva se naužila lepot, ki nama jih je nudil ta kraj ki ga pa , z zelo zanimivim imenom, takrat še nisva vedela. sva se odpravila, Vračala sva se nazaj po levi strani, kjer sva videla kažipot-- Kačji grad--.

In seveda jaz ne bi bila jaz, če ne bi hotela izvedeti zakaj se grad tako imenuje.
"Ja po kačah." Je lakonično pripomnil mož "Najbrž jih kar mrgoli gor. Imava srečo da je tak letni čas , ko so šle že spat oz. prezimovat."
" Ne , ne to ne bo držalo"
počakaj grem vprašat k tisti kmetiji.« In sem šla. A kot zakleto nikjer nikogar. Le pes me je oblajal a se kmalu pomiril.Ko sem ga pohvalila, kako priden čuvaj, da je...
Nato se napotim k drugi kmetiji , ki je stala ob prečudoviti kapelici tam je starejši kmet zlagal drva. Ko ga povprašam od kod ime gradu mi razloži:

»Ta zadnji lastnik gradu se je pisal Kačnik , od tod to ime. Ljudje mislijo, da je tu gor pravo leglo kač !Ali pa da je tu kaka kačja kraljica kač A jih ni nič več in nič manj, kot po drugih krajih, kjer je veliko kamenja in skal. Je pa ta grad zelo obiskan, čeprav so samo razvaline, a je razgled prekrasen«. Zahvalila sem se mu za razlago in se strinjala z njegovim zadnjim stavkom….Razgled je prekrasen, ja na vrhu se da sanjariti ali meditirati in uživati…Ko sedaj pogledam skozi okno in vidim to sivino, se me ne dotakne prav nič, kajti v meni je polno  svetlobe, lepote, pokrajine ki se koplje v soncu. Nebesne modrine in ne nazadnje radosti, kajti plesala sem v grajski dvorani z moškim , ki mi je bil takrat drag in katerega obožujem še danes. Včasih se sanje in realnost srečata in združita v neprecenljivo doživetje 
p.p.