Kje in kako se da brati-
Že v prejšjšnjem zapisu o ljubezni do knjig me je vzpodbudilo malo bolj v poglabljanje ,kam te vse lahko pripelje ljubezen do branja.
Brala sem rada kar pomnim in to že zelo zgodaj, malo čez štiri leta mi je bilo, kot sem enkrat že omenila v zapisu tukaj, ko sem na pogrebu soseda, se dolgočasila in na sosedovem spomeniku, med govorom, gospoda župnika, oddaljila od mame, ter glasno pričela prebirati, da tukaj počiva ta in ta. Pa da je gospod župnik utihnil in prav vsi so se obrnili proti meni. Ma jaz namesto da bi utihnila sem še bolj vneto prebirala epitaf na spomeniku. Mami je bilo zelo nerodno, meni seveda ne, hitela je šepetati pšt pšt, , ter me vleči stran, .Jaz pa sem bila zelo ponosna da lahko tudi mene poslušajo ne samo g. župnika. Še čez desetletja, ko sem se vračala domov me je sosed večkrat vprašal , se pošalil, ali še vedno tako rada berem?
"Itak da, samo ne več spomenikov"
Oba sva se režala ob tem , ampak takrat mi je postalo nerodno...
Čas je mineval in vedno več zgodb sem prebrala , joj kako bogat je nbil moj otroški svet v tem smislu. Meni so se vedno bolj odstirala obzorja krajev spoznavanja oseb in zgodb, ki jih piše življenje, In katere so bile v nekaterih knjigah tako čudovito opisane. Naš župnik, pisatelj Franc Ksaver Meško , mi je podaril svojo knjigo 
Mladim srcem.Ta knjiga je že zelo stara, a mi je ljub spomin posebno njegovo posvetilo na notranji strani, ki ga je napisal s tresočp roko. Že takrat je bolj slabo videl, :Če se samo spomnim pisem in kartic ,ki jih je pošiljal v sosednjo državo, kjer sem bila v šoli pri častiti šolskih sestrah samostanu . Poznal je vse ,saj je včasih tudi služboval tam v bližini . In župnik od tam je bil njegov sošolec v semenišču. Kartice s skoraj nečitljivo pisavo tako , da sva potem z mamo doma dežifrirali njegova pisma, ko sem se vrnila domov pisma, ki so bila pač najbolj namenjena temu, naj vzdržim, ker sem mami pisala, ona pa je povedala njemu ,je vedel kako veliko domotožje sem imela po naši lepi domači zemlji. ker takrat leta 1962 , pač niso bile meje tako odprte kot so danes . Pa še zavest, da je onkraj Uršlje gore in Pece , ki se je lepo videla, če sem se povzpela v drugo ndstropje, da je tam moj dom mi je včasih bilo hudo da bi lahko kričala tja pod nebo. .
No drugače je bilo z branjem poleti , ko je bila šola. Velikokrat sem se izmuznila sosedovim fantom, s katerimi smo zjutraj vedno šli skupaj v šolo, nazaj grede pa sem navadno krenila, kar po drugi poti in se potopila v čarobnost zgodb.Sicer je moja pot trajala malo bolj dolgo kot običajno.
Ko sem že postala malo starejša tam okoli desetih enajstih let , sem pa pričela skrivoma si izposojati knjige iz očetove knjižne omare. Prvič sem ga prosila če mi posodi, kako knjigo za branje . Je odvrnil da sem še premala , da ne bi razumela vsebine, pač da te knjige niso za otroke. Zelo sem bila razočarana, kako da niso za otroke, ali so preresne. Zakaj pa se potem mama tako smeji, ko prebira Don Kihota .. Nekaj časa mi je pokušal dopovedati, da pač je pretežka vsebina za otroke moje starosti. -
Hm pa sem si mislila bom raziskala sama. Res sem. Pričela sem kar od spodnje vrste, kjer je imel zbirko zbranih del Cankarja. Da se ni videlo, da manjka ena knjiga sem pač druge malo bolj narazen razvrstila. Pa itak nikoli ni kontroliral knjig, jih je imel dve omari eno zaklenjeno in eno tako ko se je odpirala samo z dva steklenim ploščama. In ja lahko bi zapisala
"Stvarnica vse ti ponudi, od nje jemat ne zamudi"
Ja in sedaj res priznam, no že pred veliko leti sem to dojela, da je imel kar prav. Kajti Cankarja sem prebrala mislim da pet knjig ter potem odnehala, in ja bila sem skoraj , ma ne skoraj dokaj zmedena . Tako da sem včasih prav premlevala njegove vrstice.A veliko kaj pač nisem razumela, je že tako, da vsaka stvar ima svoj čas. Saj Cankar je še za bolj odrasle osebe težak, poln nekega pesimistilnega dojemanja, no takrat se mi je to vsekakor tako zdelo, res takrat sem vse to tako dojela. Ampak odkrito povedano , samo to lahko zapišem,da Cankar ni moj najljubši pisatelj. Imam pa vsa njegova zbrana dela, ki mi jih je oče podaril, poleg precej ostalih knig malo pred njegovim odhodom tja onkraj večnosti, rekoč
"Vzemi jih , ti imaš rada knjige. In sem jih. So mi drag spomin na njega. Seveda sem jih z veseljem vzela, a sem imela nekako občutek da je to kazen, ker ga nisem ubogala, čeprav on zato sploh ni vedel.
No ni se vse nehalo s Cankarjem se spomnim , sem vzela iz omare ,Cervantesovega Don Kihota in še in še.
Res veliko knjig je že takrat šlo skozi moje roke. Domača knjižnica, kjer so poleg drugih manj dostopnih knjig bile vse Mohorjeve večernice, pa knjige slovenskih pisateljev šolska knjižnica . Mestna knjižnica .
No to je bilo doma, vmes se je veliko spremenilo a to morda v kakem drugem zapisu nekoč...
Kakor koli -
Potem sem odkrila, da imata tudi brata na podstrešju vsak svojo skrinjo, brata nista bila doma, eden je bil pri vojakih drugi na delu , se je vsak konec tedna vračal domov. Skrinji sta bili pod ključem. Je že tako. kar je skrito je še bolj vabljivo , kako sem oprezala , kako bi se dalo priti do vsebine v skrinji. A tu niti nisem poskušala vprašati koga za dovoljenje ,kajti izučilo me je, da pač vse ni za otroke moje starosti. A sem bila ja že velika ,sem premišljevala in opravičevala mojo vedoželjnost , enkrat sem v ponedeljek zjutraj odkrila , da ključ tiči v ključavnici. HURA.
"Sezam odpri se"
Ko odprem skrinjo se mi prikaže spodaj nekaj drugih stvari in nekaj knjig , a teh se ne spomnim , a na vrhu broširani zvezki in to dvanajst knjižic od Karla Maya. Sužnji , pa 12 knjižic isto broširanih Vinetu - Joj kolikokrat sem še pozneje prebrala njegove knjige imam jih seveda tudi v domači knjižnici poleg drugih ha ha manj pustolovskih knjig.Kot jastreb sem se vrgla na nje. Jih prebirala skrivaj, saj nobeden ni smel vedeti ,da sem spet popustila svoji radovednosti. A tu je bil še večji problem, kje brati . Jemala sem jih na pašo , Vzela sem s sabo nahrbtnik in odgovorila na mamino vprašanje, kako to, da sedaj nosiš s sabo nahrbtnik, ja brala bom in se učila. No saj se nisem zlagala . Ker sem že kot otrok bila zelo resnicoljubna,, no tudi sedaj sem in ja včasih te lahko resnica tepe , ti škodi.. Ampak zakaj bi se človek lagal , res sem se učila o protranstvih stepe, savane in afriških sužnjih.Njihovih seribah ..
Ker sem pač tam najlažje in v miru brala, ampak ni bilo tako enostavno.
Takrat nismo imeli elekrtričnega pastirja, smo kar lepo ga mi otroci nadomeščali, In krave so bile zelo živahne, posebno takrat, ko so se že po večini napasle so pač bile tudi iznajdljive , in so velikokrat odšle , meni nič tebi noč v škodo. Imeli smo vodilno kravo,ki je bila zelo pohlevna,prav za prav razvajena , spravili so jo gor po steklenički pa sem zlezla na njo, ko popeljala do kakega štora se spravila na njo, bila je močna kar velika krava, jaz pa bolj suhljate sorte in ja takrat sploh ni bilo več problema. Se skoraj neverjetno sliši ampak ja iznajdljivost včasih ne pozna meja, če je pač povod za to pravi. Kako sem uživala v teh zgodbah ja poistovetila sem se z vsemi dobrimi liki v knjigah . Zlobneži pa so mi bili prav odvratni.
Pa tudi drugače sem izkoristila vsak prosti trenutek , ali pa tudi med delom. Takrat je bila navada na kmetih, da se je vsako soboto pospravilo generalno hišo , pa poribalo lesena tla v spalnici, oziroma, kot smo pravili v "hiši" pa kuhinjo in vežo, ali "lopo".
Navdnoje to delo opravila mama , ampak ko sem postala malo starejša , je mama to delo prepustila meni, sem bila kar pridna ha ha , a samo ena napaka je bila ,ko sem poribala en prostor šla zamenjat vodo, sem se spomnila, -Da imam še nekaj strani knjige za prebrati.-
"No samo par listov bom prebrala" sem se prepričevala in že sem se potopila v branje, šele ropot cokel ki jih je mama sezula na pragu me je prebudil, da sem kot strela planila pokonci polila kar precej vode iz vedra, da je zgledalo, da sem že skoraj gotova. Seveda mame ni bilo lahko preslepiti in prepričati.
" Še vedno nisi gotova?
"Ja saj bom kmalu," potem pa sem ribala s sirkovo krtačo sem in tja, da so bila tla še lepša in čistejša, kot pa če bi jih prej dokončala.
Še zadnja dogodivščina v zvezi z mojim branjem. Ko sem bila stara 14 let ravno sem dokončala osnovno šolo sem nekega septemberskega dne gnala živino domov In kot vedno sem imela tudi tokrat ne v nahrbtniku, ampak za pasom krila skrito knjigo, ne vem ne naslova , ampak če se le prav spomnim je bil naslov Dušica , pisatelja pa ne , ampak vsebino pa ja itak! Šlo je za angleškega lorda ki je v času francoske revolucije , reševač ljudi in jih je prevažal čez Rokavski preliv. Tri knjige so bile Brala sem zadnjo in jo grede, ko sem peljala živino piti h potoku v koritu, ki je tekel mimo hiše , sem še hitro skočila na skedenj skrila knjigo med steno in robom od zunaj, saj sem mislila ,da bom itak potem šla po njo, ter pohitela h tropu živine, ki se je že vračala proti štali oziroma hlevu. A glej ga zlomka mlada junica je namesto, da bi se vrnila z drugimi nazaj proti hlevu, , stekla naprej mimo ute proti preši, kjer je bilo pripravljeno sadje za prvi mošt- Pohitela sem za njo, a je ona se podrgnila ob rezalni stroj , za rezanje srpja in stvari ki smo jih kuhali v kotlu, za svinje za krmo ki je bil ob uti in je kosa z rezilom navzgor obrnjena pričakala name. Seveda je nisem videla, z vso močjo sem skočila na njo prerezala mi je desno nogo z vso širino kose. Obrnila sem se in po eni nogi odskakljala do hiše kjer je bila zunaj miza , sem se naslonila na njo in kričala , kot jesihar, mama, mama. Krvavela sem da je pod mano bila kar velika luža. Ko je mama prehitela iz hiše , je prvo, ko je zvedela kaj je, stekla tja in pobrala koso. Prihiteli so ostali, so se ravno k malici spravljali in ja kaj pa sedaj? Ampak jaz sem že omedlela.Mama mi je dala kafro pod nos sem se spet zavedala Takrat ni bilo ne telefonov ne avtov. No mi ga še nismo imeli.Imel pa ga je sosed in to novega Volksvagna, pa so me kar na voz naložili in odpeljali do soseda, ki me je odpeljal v bolnico, v kateri sem bila , še sedaj ne morem verjeti celih 12 dni.Očeta je skrbelo koliko bo treba plačati bolnice, , pa ni bilo treba nič . Ko sem primariju to povedala, je dejal da moram biti dokler bodo sigurni , da mi bo noga služila da ne bom šepala. Dobila sem 14 šivov noga je bila prerezana kolikor je bila pač kosa široka. Se sedaj se mi lepo bodi venec šivov malo od pete nazaj. Kakor koli potem 3 tedne longeto c. A to kar tako mimogrede, mene je bolj kot noga skrbelo to da bi v teh dvanajstih dneh deževalo, kajti če bi bi dež zmočil knjigo in ja tega sem se bala bolj kot vsega tisti čas., Kaj bi oče dejal, če bi bila uničena tista knjiga. A k sreči ni deževalo vse se je dobro izteklo. Le velik rjav madež od krvi, kjer sem stala in klicala mamo je še nekaj časa me opominjal na ta tragični dogodek.in še tri tedne mavec. Noga je v redu, le nekaj časa nisem čutila malega prsta na nogi, a se je tudi to uredilo, ko sem nekega zimske dne obula cokle in mi je spodrsnilo in sem tam kjer je bila noge prerezana odarila ob tnalo za sekanje drv. Od takrat pa vse štima ha ha.
Ker sem bila vzgojena v veri da je za veliko kaj , če že ne za vse odvisno od božje volje, sem se takrat zaobljubila, da grem na Brezje k Mariji pomagaj. A kako se je ta zgodba , pustolovščina odvijala, pa morda drugič .
Skratka to je bilo nekaj utrinkov o tem, kako te lahko knjiga zasvoji, te obogati , ti podari toliko lepote , predvsem pa spodbudi domišljijo, ki se ne da primerjati prav z ničemer, tako da je tudi življenje veliko lažje ,premagješ težave , ter z večjim optimizmom greš naprej v lepši jutri. Dandanes pa so mladi mladi zasvojeni, z igricami s spletom , in tehnologijo. Seveda je dobro da je tehnologija vedno naprednejša, a žal nas siromaši na čustvenem področju..
p.p.
.čeprav sva že lani dejala da je poslednjič, a je že tako nikoli ne reci nikoli. košenjak je itak zelo čudovit vrh, gor se počutiš tako svobodno,čeprav imaš samo korak, pa si na Avstrijski
strani.Košenjak se po nemško imenuje Huner kogel.Hm sem razglabljala zakaj ima tako ime, ali so bile tu gor morda divje kure, seveda spetelini ha ha, ali kaj. No kakorkoli. Spokojnost in tista globoka hvaležnost da kljub odločitvi, da sva že lani rekla da je poslednjič a sva vzela vse kot dodatni bonus uživanja, Ja to je neprecenljiv občutek-
kjer sva se odžejala in nato krenila navzgor skozi globel proti valujoči travi in vrhu.
od veselja in sreče, ja tu prevrejo vsa čustva na dan. Hvaležna , do neba in nazaj, da je nama še dano se objemati na taki višini. Ja v naravi se enostavno v tebi kar pretaka radost nad življenjem in srečo. Potem sva se poslikala od spred in zad, HA HA SE VE,
skočila v sosednjo državo ha ha , 
Je že čisto oguljen tako ga božajo.jpg)
Samo še s to želji da bi bila zdrava in gibljiva še nekaj časa , da bi nama bilo prilika videti še na drugih planinskih poteh lepo označene poti, da ne hodiš nekaj časa potem pa ugotoviš ,da bi moral na levo ti pa si šel po malo bolj shojeni poti naravnost. Ja še ni dolgo tega ko sva se zašla.
