SPOMINI STAREGA GOJZARJA-PUSTI GRAD NAD ŠOŠTANJEM.

 Namen je sicer bil , da ostaneva to nedeljo doma-

A ker imava danes druge obveznosti sva dejala, bi šla malo kam, a ne predaleč ,sprva je bil predlog da bi šla okoli Šaleških jezer, a nekako zato morava biti malo bolj odpočita, kar tokrat nisva. Je pot dolga tam 16 km , sva dejala greva pa na Pusti grad nad Šoštanjem, da ga odkljukava, kajti še kar nekaj vrhov je tu okoli  naše doline, ki še čakajo na najin obisk. 

Pusti grad nad Šoštanjem je navadno vedno na vrsti za obisk meseca februarja, a letos je vse nekako z zamikom. Včasih vreme , pa tudi počutje in neodložljivi opravki večkrat prikrojijo, načrte.

Mimo stare elektrarne, ki dobiva novo podobo. A  samo od znotraj, kajti ostali so še samo zunanji zidovi, kar hitro sva bila v sosednjem mestu , ki je vso posvečeno in  v znamenju,  pesnika Karla  Destovnika Kajuha.. Od pesmi 

imena šol hotelov parka
itd. Ja si je zaslužil, dal je največ kar je lahko za svobodo mir... ŽIVLJENJE.
Čez most reke Pake mimo krasne tržnice 

Mimo spomenika žrtvam talcev, ki jih je  napisanih toliko, da ti kar zastane korak ob pogledu na ploščad. Ja v spomin in opomin.

a že sva prišla na trg kjer je sedaj peš cona, včasih pred pol stoletja smo parkirali tukaj,  s trga  kjer sva že videla najin cilj  nad mestom.
skozi ozki prehod 

sva kmalu prišla do stopnic, ki se jih nisem prav nič razveselila. Ja ne maram jih , prav tako kot ne asfalta. a pot ki je včasih šla tik pod stopicami je zarasla.

A sem kar kmalu pozabila na napor, ko sem ob poti opazila pomladanske cvetlice, kot so pljučnik , jetrnik , tevje in trobentice.

Torej se je res pričela pomlad, čeprav samo  meteorološka pomlad 

Celo metulja sem ujela v objektiv ko si je grel mrzlo kri na listju.

Kar hitro sva potem ko je zmanjkalo stopnic prišla do ceste in že sva videla ostanke gradu , oziroma stolp nad nama.

Še prej pa odcep steze, Trške poti , kjer sva tudi že nekajkrat šla   to pot.

Lepo opisano.Tako, da se ve kako in kaj je bilo 

ko sva prišla na vrh ni bilo nobenega pred nama. Tako sva lahko izbirala klop jih je kar nekaj, a midva sva zbrala klopco prijateljstva

Od koder sva imela krasen pogled na Šoštanj in skoraj vso Šaleško dolino  kot na dlani pod nama.. Uživala sva ,  zavedala sva se kako je lepo, če lahko uživaš v naročju matere Narave .


Na del Šoštanja in Rudarske škode


Na Družmirsko jezero in del Velenjskega jezera. A vidljivost ni bila ne vem kako dobra.
Nazdravila sva prvemu obisku  letos  tega kraja.

Klopi so se kmalu pričele polniti .

Čez nekaj časa sva se odpravila navzdol nazaj , lahko ni šla naokoli po cesti, a sem vseeno raje izbrala stopnice kot asfalt

Greva na levo 

še zadnji pogled na Grad 

tik preden sva prispela spet na ravnino sva občudovala trato posejano s samimi zvončki 

Preživela sva krasen  sončen nedeljski dopoldan. A ko sva prišla  do avta je sonce izginilo. Ampak naju ni motilo , ko sva se vrnila domov naju je pričakalo že napol pripravljeno kosilo, potem pa sva uživala v smučarskih skokih. Ja vsega po malem. Samo da je lepo izkoriščen dan

p-p-

SPOMINI STAREGA GOJZARJA SKORNO-721 m

 Vasica nad Šoštanjem. 

  Zanimanje za ta kraj Skorno , mi je vzbudil že pred leti video, z naslovom 

 Vas mojega dekleta Skorno

ki mi ga je poslal prijatelj s spleta s pripombo, to pa je v tvoji bližini. Si že bila tu gor?

https://youtube.com/watch?v=vZPPprvHvsQ&feature=shared

Je res je  blizu , seveda sem slišala za ta kraj, ampak obiskala ga še nisem

Torej sva ga z možem obiskala zadnji dan v februarju. Tako lep dan je bil in škoda bi ga bilo prebiti med štirimi stenami. Pa tudi tako je, da navadno v začetku leta obiščeva vrhove okoli naše doline. Potem pa pričneva tudi z drugimi cilji. No samo Lisca je izjema. 

Lepa raztegnjeno redko poseljena vas na razgledni planoti ,od koder se vidi vsa Šaleška dolina, Peca Mozirske, Uršlja gora. In še kar neka vrhov  tam na vzhodni strani. Od Menine planine itd. 

Od takrat sva bila že res velikokrat tu gor. Zelo prijazni ljudje so se dodana vrednost tega lepega kraja. Spomladi jeseni zgodaj spomladi. Vedno je užitek se sprehoditi skozi ta kraj. Parkirava navadno pri avtobusni postaji. Zanimiva lesena hišica ki ji je čas že precej pobrusil tisti prvotno barvo

A se nisva dolgo zadrževala tukaj kar hitro sva krenila naprej  po široki asfaltni cesti ,to  je bolj na novo, navzgor 

Ja tukaj sva hodila že ko je bil še makadam. Meni osebno je bil makadam  všeč ha ha zaradi kolen. No pa grem ob strani, se prilagajam.

Dve muci  pod cesto sta naju   radovedno opazovale, ko sva se ustavila, ter se čez valovito planjavo zazrla tja na vrhove Menine planine in ostalih vrhov.

A že sva prispela v kontrastno  gozd

Z velikimi cvetovi teloha ob poti

Tu on tam se je nama med vrzeli gozda pokazal kot kažipot dim iz TEŠ a

A že sva prispela do kapelice, s klopco, kjer sva se tudi prvič malo oddahnila

Vedno rečeva, da  morava izkoristiti te prikupne klopce ki so res dobrodošle na najinih poteh

A že sva hitela naprej proti najinemu prvemu cilju cerkvi sv. Antona v Skornem

mimo zanimivih detajlov ob poti. Včasih jih je bilo še več.

ko prispeš na  vrh se ti odpre razgled, na vrh Skorna najinega drugega cilja, ter na Uršljo goro,

Proti cerkvi ,kjer sva si vzela kar nekaj časa uživala na soncu, 

Tukaj sva po spustu po stopnicah 

 

si na hitro pogledala še na severno stran

ter se potem napotila po valoviti planjavi proti vrhu Skorna.

Mimo obeležja iz druge svetovne vojne. Ja naj bi bilo to v spomin, pa seveda v opomin, da se brezmiselne krute vojne ne bi nikoli več dogajale, , ki prinašajo samo gorje , a kot se v sedanjem času zdi  in doživljamo v našo bližini ,se iz zgodovine nismo prav nič naučili. Ali  ljudje , tako radi pozabljamo , a stari umirajo, mlajši pa se pozabljajo in  se ne zavedajo, kako je neprecenljiva dobrina  je mir. 

Tukaj sva se ustavila nazaj grede.

Lepo urejen kraj .

A že sva hitela naprej 

Mimo čudovite kapelice. Ja kapelic je tu gor res veliko. Pa lepo skrbijo zanje.

Lepo se vidi tukaj na Konečko planino

Nato pa naprej skozi mali gozdiček kje so izkoristili brežino in naredili prireditveni prostor.

Prekrasni cvetovi teloha

Za vse je poskrbljeno.

A midva sva že hitela naprej, ter se kot vedno usedla na hlode pred zadnjim klancem na vrh Skorna.
Pogled na Boskovec

Kar kmalu sva prišla do tabel in klopi pod vrhom

A že sva slišala dva prijazna kužka ,

 ki sta nama izrekla dobrodošlici. Obožujeva živali, res nama polepšajo pot. .Res pogrešava naše hišne ljubljenčke , posebno Mery ki je  naju zadnja leta spremljala na vseh poteh.

Lepa vpisna skrinjica

in lep zapis na notranji strani.

Seveda sva se ovekovečila pri krasnem možicu. Vsa vesela in zadovoljna ,da sva spet tukaj. Kako lepo je, ko te majhne stvari osrečijo , da  bi najraje zaplesala ali objela ves svet. 

Vračala sva se po krožni poti nazaj 

Skozi gozd 

Navzdol


ter se nato po asfaltni cesti spet vrnila na izhodišče.  

Preživela sva krasen dopoldan v tem kraju , kamor se rada vračava vsaj dvakrat, ali trikrat na leto. Le poleti še nisva bila tu gor. Navadno jeseni in spomladi. A letos bova vsekakor prišla tudi poleti. Jeseni pa itak ko je vse v čarobnih barvah .

p.p.