Spomini starega gojzarja- STROPNICA-880m

Stropnik860m vrh nad Velenjem .

Po praznovanju rojstnega dne, v ožji družini , se je nama še kako prilegel obisk v naravi,malo, da porabiš kalorije, ki so se nabrale ob preobilno obloženi mizi, nekaj pa zato da spet začutiš  dotik  narave. 


Odločila sva se za Stropnico, 880m  oz. Stropnik 868m pač razpotegnjen hrib nad Velenjem.-

Mimo gradbišča avtoceste na Koroško ob Škalskem jezeru,kjer kar dobro napredujejo z delom. Seveda za Korošce prepočasi.

Lepo speljana pot. Na ta hrib zelo rada zahajava, včasih sva šla peš iz Velenja preko Šenbrica in Šmarških Cirkovc. Tokrat pa sva se odpravila gor , mimo Škalskega jezera ,Hrastovca, 

Ter Škalskih Cirkovc ...Po ozki dolini, kjer je še veliko kje bila senca in močna slanaMalo više pa so na moje veselje še žareli vrhovi macesnov. Avto  sva pustila ob cesti 

ter se po označeni potki napotila med jesensko obarvan gozd --- Pot je res lepo speljana.

Zelo lepa makadamska cesta, za katero sva zvedela šele januarja 2022, ko sva šla gor na Stropnico iz Šmarških cirkovc, je bilo toliko snega da sem se jaz skoraj , do treh črk pogrezala v sneg, sva srečala pohodnika , ki je nama svetoval, da je lepša pot pod Stropnico, če potem zavijeva po spluženi  cesti naokoli.  Je dejal, da   ena gospa iz Cirkovc vsak dan gre gor...In ja res sva storila tako. Cesta je bila res splužena, a kje tako ledena ,tiste stezice ki bi vodila navzdol pa nisva našla, tako sva šla pač naokoli.a sva kljub temu varno prišla do izhodišča. Ni pa nama povedal kako dolga je pot do izhodišča . Sva potrebovala malo manj kot 5 km da sva prišla do najinega   jeklenega konjička.A kljub temu je nama ta cesta, dolina bila tako všeč, da sva si obljubila da bova se pripeljala do kmetije in potem nadaljevala pot na vrh.Od takrat vedno hodiva samo iz te smeri.Kar hitro sva prispela na vrh kjer stoji mali kamniti možic nato pa sva se ob energijskem krogu malo razhodila , ha ha sem dejala, da me ne bodo več noge bolele , ker si bom nabrala dovolj energije.in  se potem povzpela na vrh prvega vrha Stropnice, Seveda sva se slikala saj je bilo tako zanimivo, ob sedenju na tako špičastih kamnih ha ha ha

-nekje piše Stropnica, nekje pa Stropnik?

nadaljevala sva pot na drugi hrib , res lepa pot polna dobre energije

Sva se  pogrela ob  plamenu na Stropnci

Vesela sva bila , da ni pihalo,velikokrat rado tu piha, a sedaj je bilo vse tako prijetno spokojno .

Pot je res lepa,poleti še bolj, ker je takrat ob poti polno cvetja in posledično metuljev

Ko sva se vračala. so se po sončnem bregu pasle ovčke,




Od tukaj sva včasih šla na Stropnico, in na drug strani na Skalni vrh. Sedaj hodiva drugod, a spomini so še vedno živi na prehojene poti. Ti vrhovi niso visoki, a kje kar strmi, so pa za naju zelo koristni za vzdrževanje kondicije tudi pozimi.

Lepa dolina proti Cirkovcam


Še zadnji pogled na cerkev V Šenbricu in že sva se napotila navzdol proti Škalam in  domu 

p-p-

SPOMINI STAREGA GOJZARJA. Po Šaleški dolini. Vista

 Šaleška dolina 

Sprehod ob Jezerih.. Škalsko jezero, Velenjsko jezero. Vista, Stara vas.. 

Čudovito sobotno jutro je naju zvabilo na obisk Šaleških jezer. Skozi sončni park in mimo Škalskega jezera 

Mozirske planine ,ter  pogled na...

na Uršljo goro

Peca

Gore in vrhovi so žareli v skoraj nenaravnih mističnih  barvah jutranjega sonca.. 

Kar hitro sva prišla do jezera  

Drstišča ter se še na hitro ozrla čez Škalsko jezero na Paški Kozjak, a midva sva že hitela naprej in kmalu srečala prvega laboda. 

Voda v jezeru se je lahno kodrala. Vse je bilo tako spokojno.

Ko sva prišla do velenjskega jezera sva opazila celo floto labodov kako hitijo proti bregu.. Lepo jih je bilo videti. 

No potem pa sva kmalu ugotovila vzrok njihove naglice kajti prispela sta dva pohodnika ki vedno skrbita za njih oziroma jih krmita s koruzo

Lepo jih je bilo videti.

Čudovito osvetljene vrbe. Pod vikendaškim naseljem Kinta Kunte ob velenjskem jezeru.

Vhod na Stolp Vista  je ograjen je prepovedan vstop  zaradi spolzke površine na vrh. 

Ja lepo je tukaj, Prekrasen pogled na pomol

s kormorani

Ter valujočo gladino nad katero se v ozadju dvigajo vrhovi okoli Šaleške doline

in Velenjsko jezero. Z Rudarskimi škodami v ozadju. 

Pohitela sva naprej mimo industrijske cone in Stare vasi domov. Vesela sva da lahko  obiščeva tudi malo ožjo  okolico mesta, da vidiva koliko se je spremenilo.Naša dolina se tudi razpidno spreminja. Pomniva še kako je bilo tukaj, kjer sva danes hodila še polje in vrtovi. Ampak to je bilo pred desetletji. Mi pa gremo naprej in uživamo tudi v spremembah. Lepa je naša dolina. 

P. P. 

Bukovica 559m..SPOMINI STAREGA GOJZARJA..

 Kar nekaj časa sedaj nisem pisala, dobesedno ni bilo časa, pa tudi počutje ni bilo tako kot  bi moralo biti..

Ja tudi stari Gojzar se "znuca" , kot radi rečemo pri nas na Koroškem..

A kljub temu nisva mirovala, hodila sva  vso poletje in jesen.. A spomin je še svež poleg tega pa so številne fotografije, foto zapisi najinega potepanja po naši prelepi deželici... 

Bukovica 559m! 

Vsako leto jo obiščeva v vsakem letnem času. Pozimi, pomladi poleti jeseni

Torej nabralo se je res veliko spominov in ja rada zapišem potem lahko v turobnih časih, ki se nehote priplazijo tu in tam polepšajo najin vsak dan..

To bom skušala sedaj predelati nadoknaditi v teh jesensko zimskih dneh, ko bo kljub vsemu malo več premorov med pohodi. 

Pa naj pričnem kar z današjim dnevom..potem pač obratni smeri vse do zapisa ko sva bila na Bohorju

Včeraj sva se sprehodila ob naših jezerih no, a o tem pozneje. A zadnje čase mi hoja po asfaltu dela težave.  Po obisku ortopeda in  blokadah, je ugotovitev da največ lahko prispevam sama s telovadbo hojo in vajami za sklepe. Kolena so pač poglavje zase.Veliko bolj jim koristi hoja v strmini in po mehkih gozdnih poteh kot pa asfalt. Že včeraj sem rekla, če bo tako hudo, bom kar doma. A potem je pomagala masaža, ter obloge s smolo pa tema saj bo šlo in res je .. in ja danes sva krenila proti lepi Savinjski dolini na najin tradicionalen jesenski pohod na Bukovico 559m. To je hrib nad Migojnico pri Žalcu.

Parkirala sva za barom Maček, ter se napotila po ozkem prehodu 

Po asfaltni cesti in se kmalu usmerila po ozki dokaj blatni stezi v gozd. Prehitevali so naju pohodniki, midva pa sva se šalila, no saj hrib še bo vedno stal, ko bova pricapljala na vrh. 

A je bilo vsaj mehko ha ha. 

Tudi lepo oblikovani korenin je tukaj

Sva mislila, da bo več snega, a ga je tako, kot pri nas že precej pobralo so bila pa tla mehka razmočena skratka blatna ..

Na prvem hlodu sva se odpočila, je on dejal do ene ure bova sigurno prišla gor. Pa sva bila pol ure prej.. 

Po mestnem vrvežu, se še kako prileže gozdna jesenska idila.

Bila sva v globoki senci postalo je topleje a že sva slišala veter kako je tulil v vrhovih bukovih dreves. 

Lepo utrjena pot. 

Na prvem vrhu pri odcepu kjer gre ena pot naokoli, ena pa naravnost navzgor  sva  se malo oddahnila, ja Emšo je  pač  treba spoštovati in ne izzivati in divjati kot mladeniča rosnih let.. A midva to vzameva stoično brez vsake obremenitve in oziranja na druge, ki so brzeli navzgor in navzdol mimo naju. 

Nato pa sva šla po strmini navzgor, kjer sva očarana  bila nad svetlečim   krasnim božjim drevcem sredi strmine

On je kljub  82 letom bil  kar krepko pred menoj,  potem pa me počaka, ko pa je toliko zanimivosti bilo ob poti ja zame je pot cilj. 

A kar hitro sva prispela po   strmini na malo bolj položno pot

Tukaj je res  zelo močno pihalo

Počakal me je... nato  sva skupaj odšla do koče , kjer je naju za spomin slikala pohodnica

V koči je bilo  skoraj vse polno

A sva se našla mizo in naročila, ko sta prisedla se dva pohodnika iz Migojnice s katerima sva se zapletla v dolg pogovor. Res dobra družba, pa tudi oskrbnik  zasluži vso pohvalo. Prijazna, hitra postrežba dobra slastna hrana. Skratka bilo je vzdušje, ki sva ga bila navajena v planinskih kočah v prejšnjih desetletjih. Sedaj ta domačnost prijaznost izginja Ja tudi planinstvo ni več to kar je nekoč bilo. Z množični mi obiski se je veliko kaj spremenilo. Tako da so potem take redke  koče in oskrbniki, bolj  izjeme ki potrjujejo pravilo.. Tu gor se še vsekakor bova vračala. 

Lepa je ta planinska  koča

Ob pogovoru in smehu je nam še prehitro minil čas

Pravijo, če ne slikaš nisi jedel haha 

Vrnila pa sva se naokoli po položni poti 

Pa sva spet v mehkem ha ha ha 

Zmajeva noga

Migojnoca 

Žalec 

Velenje, ki pa se je zlatilo v... 

Pojemajocih sončnih žarkih

.. A midva sva bila. Polna Energije, hvaležnosti da sva lahko se za letos poslovila od Bukovce. Pozimi pa spet nasvidenje

P. P.