SPOMINI STAREGA GOJZARJA-KRVAVICA

 Opažam da so vrhovi kamor se spravljala,da jih obiščeva  sama ne vem zakaj ? Včasih tudi leta, tako je bilo z vrhom Veliki Rogatec ,kjer je nama prvič preprečil vzpon,  požar na njem, naslednje leto je prišla zdravstvena težava, skratka do leta 2013  sva mislim da 5 let odlagala, da je nama končno uspel vzpon na njega...

Potem pa sva od 2013 do 2020 vsako leto ga obiskala... Ja bila je ljubezen na prvi pogled oziroma prvi dotik prvi pohod ali kakorkoli že kdo hoče...

No ravno tako se je dogajalo s Krvavico, kolikokrat sva jo ogledala iz avta ko sva se vozila po Savinjski dolini, ali ko sva bila na Čemšeniški planini pa sva obiskala Zajčevo kočo se vrnila nazaj pod njenim vznožjem rekoč tu gor morava iti.. a šele lani sva se prvič povzpela na njo.. nama prirasel k srcu.... Sicer kratka pot zelo strma na vrhu je  potrebna vsa pazljivost, s čudovitim razgledom skratka vrh ki je nama prirasel k srcu. S svojo zanimivo kupolasto obliko zvona...

Tudi letos sva  sredi avgusta odločila da se povzpnemo na vrh.. malo pred Zajčjevo  kočo sva parkirala, tam sem posnela čudovite fotografije

sončnega vzhoda,

 nato sva  se spustila do Zajčeve koče

Kjer me vedno razveseli potoček bistre vode, ki teče v korito. Vedno si jo natočim v stekleničko..

 zajček je miroval v kotu ,kjer je bilo še vse mirno kajti bila sva res zgodnja..A midva sva 

že hitela naprej

po valoviti potki gor in dol, med bujnim zelenjem , ter po makadamski cesti

sva kmalu  prispela do table in oznak, ter 

do velike mize, kjer so sedeli štirje kolesarji vsi zelo dobro razpoloženi, midva pa sva kmalu nadaljevala pot navzgor, kjer sva srečala prvega  pohodnika,ki se je že vračal midva, pa sva počasi tako kot je zadnje čase že klasika vzpenjala in se ob krasnih motivih 

 nekje tam sredi poti usedla  zeleno travo ter uživala v čarobnem jutro na pobočju Krvavice.  

Potem pa sva počasi pridobivala na višini

Vzela sva si čas se potopila v legendo o Krvavici-- ter si tik pod njo privoščila počitek kajti tako lep pogled se nama je nudil na Čemšeniško planino  

Sonce in sence so se kontrastno lovili na nebu in dodali čarobni pogled na pokrajino pod nama

Sedela sva na razgledni klopci in delala načrte, obujala spomine na prehojene pozti na drugi strani...

 Ko tako sedaj gledava te slike se šele zavedava, kako sva lahko vesela, hvaležna da obiščeva te krasne kotičke, ki so na dosego roke, le odločiti in iti je treba... Upava da bova ta vrh še lahko obiskala kdaj, čeprav sva dejala da je to bil poslovilni pohod. A kot je že rado se zgodi, da se zarečenega kruha veliko več poje, kot speče, kar sva letos dokazala s pohodom na Peco, kjer sva s eže lani poslovila, a sva jo letos spet obiskala. Je že tako kamor si želi srce tja tudi mu sledijo noge ,čeprav počasi, a saj imava čas vsega sveta na razpolago... Ha ha seveda samo da ne bova prehitro prekoračila limita...

Pozvonila sem za zdravje srečo ljubezen , strpnost in mir, kajti to so podlaga za vse človeštvo, za obstoj ...

Ja res je  ta vrh , kot je napisal :"Kratko a sladko", na vrhu pa lahko uživaš, saj se počutiš sproščenega, polnega energije in kar čutiš, kako te prevzema veselje do življenja...

Pogled čez strmino in prepadno steno proti Čemšeniški planini..

Tukaj je treba paziti kajti prodnata pot je kar zanimiva. A če se posvetiš poti ni panike...

Za trenutek je sonce izginilo vse se je obarvalo v tisto neopredeljivo barv

Nato pa sva  po valoviti poti  kjer  sva se zazrla v okrvavljene  skale ter številni martinčki ki so nama prečkali pot   še dodatno pa krasen pogled na pokrajino, na desni strani.. nato pa sva se povzpela oziroma splezala po kamniti poti do razgledne točke kjer sva se s preoblekla bila sva čisto preznojena, majice sva dala sušit sama pa sva se povzpela na vrh kjer sva pozvonila, takrat pa je  iz druge strani prispel pohodnik, kje je naju slikal, nato pa se je spustil do podnožja Krvavice od koder sva midva prišla do mize in dokler sva se midva na vrhu odjžejala pomalicalile se je on že vračal nazaj... 'Ja mladina sva se šalila, če bi bila midva 30 40 let mlajša,bi še hitreje prišla gor, ja teorija je eno a realnost je druga stvar,  se pa nasmejala, na ta račun kako bi bilo , če bi bilo ,ampak nikoli več ne bo...ha ha.

Kakorkoli potem sva se še samo poslikala iz vseh zornih kotov kajti ta vrh je res vreden da ga obdržiš v spominu vsak sleherni trenutek ki prebiješ na njegovem vrhu, posebno še v najnih letih..

No ko sva si dala duška, sva se počasi in previdno spustila navzdol do mize kjer sva seveda se spet odpočila nato pa se vrnila počasi , skozi zeleno vlažno podrastje do Zajčeve   koče kjer so naju pogostili, zelo je nama  na Zajčevi koči, ki je žal odprta, samo ob  sobotah in nedeljah , nimajo rednega oskrbnika ampak dežurajo planinci,MORAM  iskreno pohvaliti,  tako , kot so prijazni in gostoljubni  tukaj  so malo kje.. tudi če ne bomo več zmogla strmine na Krvavico, tu sem se še bova vrnila.. ampak tako ali tako že imava v načrtu pohod iz Prvin na Čemšeniško kočo ter preko Črnega vrha , do Zajčeve koče in nazaj po isti poti spet do Prvin... Je sicer bilo to v načrtu letos a te poti jaz žal še ne zmorem torej naslednjo pomlad...

Kar nekaj časa sva se zadržala tukaj, nato pa sva nadaljevala pot do izhodišča ter se mimo Loke 

 isti poti vrnila do Tabora v Savinjski dolini še enkrat ozrla na osvojen vrh , ter zadovoljna in srečna se mimo Šmatevža s prekrasno cerkvico 

 pozno popoldne prispela vsa srečna, da je nama uspelo končno osvojiti ta vrh , se vesela vrnila  nazaj domov...

P.P.

Spomini starega gojzarja -Boč

 

Preizkus moči ...

.Kot je že klasika vsako leto na jesen obiščeva, Boč nam se povzpnemo od lovskega doma, v Lovniku...

Čudovita je ta pot nekaj časa nas vodi cesti nekaj časa po grebenu nato prečkaš asfaltno cesto , kjer se prične pravzaprav pravi vzpon... Po učni poti kje so zapisi ter označbe raznih dreves res je nama všeč ta pot , čeprav je strma..

Tudi letos je bil seveda načrt da se povzpela in greva gor po učni poti.. a kot že rečeno so se zdravstvene težave še kar nadaljevale, zato sva malo spremenila načrt ter se zapeljala do parkirišča v gozdu tik ob travniku...

Postala je že klasika da kadar imava zdravstvene težave in premalo kondicije, da prvo preizkusiva to pot.

Nato pa sva počasi nadaljevala pot ob rastišču velikonočnic,( katere sva spomladi občudovala ko sva obiskala vrh Boča, čez Balunjača in 

po krožni poti nazaj...)

Tokrat pa sva na križišču kjer pelje  ena pot do koče Velikonočnice druga  pa do doma  pod Bočem, midva pa sva krenla  na desno proti Galki,ozrla sva se na oddajnik vrh Boča in skoraj obžalovala , da drevje ni malo močneje obarvano. A nič zato ..

Kajti tudi pogled proti domu na Boču , je bil prekrasen..

pod visečimi drevesipo krasni položni potki... 

med zelenim pobčjem sva nadaljevala pot

proti razgledni točki...

Najlepša je ta poti jeseni čeprav sva šla po njej že tudi spomladi in poleti...

Kar kmalu sva prispela na na klopco pod nama je bilo morje megle, midva pa v zavetju, na soncu vpijala sončne žarke in vitamin D, ter uživala v ptičjem petju in preletu vran, katero bo barvitosti pobočja pod nama...

Bil je čudovit sobotni dan , počasi sva nadaljevala jaz posebno previdno korak za korakom tu in tam sem obstala da sem lahko fotografirala čarobnih gozd in prekrasno pot ki pelje do klopce, ter morje megle pod nama...

Še zadnji pogled na klopco in prostor , ki naju je napolnil z dobrim počutjem in 

Kar dolgo sva ostala tukaj razkomotila sva se ,uživala bila srečna da je uspelo čeprav ne dolga pot ampak vedela sem čez morem to potem bo naslednja pot že malo daljša...

A kakor vse hitro mine, je tudi ta čas najinega uživanja prehitro minil.. daj mi la sva se počasi nazaj takrat pa so naju pričeli z srečevati pohodniki iz Vipave iz Ljubljane, ki so si prešernu in veseli kot midva uživala v čudovitem jesenskem dnevu...

pooblačilo se je, ja vreme je nama naklonjeno, bilo do sedaj

Še barvito razkošje na drugi strani

Pogled na razgledni stolp na Vrh Boča

Kljub temu , da ta sprehod ni tako dolgo trajal sem kljub temu bila tako izmučena ,ko sva pozno popoldne, se vrnila domov, sem takoj  zaspala in spala skoraj vso noč ter se napolnila še z dodatno energijo za naslednje dneve...

in res je tako... Volja vsekakor  je, le telo je še malo bolj slabo

p-p-

Tudi to je življenje -Zaplavala bi

 

Pride čas ...

...ko se zaveš da ni več daleč čas,  ko se svetloba spremeni v večni mrak...

Takrat te spoznanje objame , te močna želja prevzame ..

Zaželiš si , da bilo bi to dano , da se bi le morda lahko , prebujala na trenutke pod ožarjenim nebom, za hip se prebuditi tam, kjer se obzorje dotakne neba, kjer dolino prebuja gosta megla ... da zaslišiš morda tam pod krošnjami glas ruševca, ki kliče svoje družice, kjer gamsi hite na jutranjo pašo, kjer  spokojnost prekrije goro našo...

mirno zazreš se preko vrhov dežele naše  ja veš da so želje neuresničljive, ko v dolino zreš  na  požete njive , se zaveš  , da kot klas ki dozori , odslužil si svoje , da ne bo več pomladi tvoje   rodnih njiv ,  ter žarečih krošenj obarvanih macesnov bo še le morda zadnji spomin , preden zaspim in zasanjam te sanje, oh kako si želim , da bi se še potem vračala vanje... 

p.p.