SPOMINI STAREGA GOJZARJA- OGRAJE, ZAPLANKANOST

Ker je letos zaradi poškodbe hrbtenice odpadlo res veliko pohodov, ter poti, ... se je k temu še priružila , ja kdo drugi kot korona. ..KI pa je nama dodatno pobrala še tisti košček kondicije, ki sva jo zmogla da sva se podala na krajše ravninske pori po naši dolini. A čas daje in jemlje oziroma jemlje in tudo vrača, le potrpežljivi moramo biti...

Po dobrih dveh mesecih mirovanja zaradi okrevanja hrbtenice, zaradi padca  in slab mesec po okužbi z virusom Covida 19 , ki sva ga fasala kar oba z možem , sva potrebovala res veliko medsebojnega vspodbujanja, trme zavedajoč se da če se ne bova pobrala je to začetek konca.

Seveda pa ne samo pohajanje v naravo, letošnji poletni dogodki so nama vzeli veliko več. Kot je praznovanje njegove osemdesetletnice, ki smo jo praznovali tako na obroke.. Nekaj zaradi obveznosti, ki jih imajo družinski člani, veliko pa zaradi zdravstvenih težav enih in drugih. Ja kljub vsemu smo spravili pod streho njegovo okroglo praznovanje, na tak in drugačen način, a vseeno mi je nekako ostal grenak priukus, ter zavedanje, da nikoli ne smemo ne vem kako načrtovati, kajti že moja mama je dejala :In bila je modra žena:

"Da človek obrača  Bog pa obrne"A SAMA NE DAM VELIKO KAJ NA STARE PREEGOVORE, ČEPRAV SE JE VELIKOKRAT POKAZALO DA JE NEKAJ NA TEM... 

No september se je iztekel in počasi počasi se je okrevanje nadaljevalo ...Končno se je zdravstveno stanje toliko izboljšalo da sva lahko se spet vsaj malo podala na stara pota.Zaželela sva si  Pohorskih planjav.

Gor se počutiš svobodnega, si kot bi bil pod nebom samo ti modrina neba širne planjave barvitega borovničevja in rahel vetrič , ki ti boža lase ter energija ki te napolni z zdravjem in dobro voljo in optimizmom. Vsega sva bila potrebna , kot Sahara vode.

Zapeljala sva iz barvite Šaleške  doline  skozi Mislinjsko dolino mimo cerkvice sv. Ahaca v Šentilju in z velikim pričakovanjem na lepoto Pohorja. Ja rada imam ta del Pohorja. "NO VSAJ IMELA SEM GA" Zelo veliko poletij, jeseni smo preživeli z otroki na njihovih valovitih planjavah..A žal sva zadnji dve leti zanemarila ta del poti iz smeri   Grmovškovega doma do Črnega vrha, oziroma do Ribniškega jetzera. Lani sva poleti šla kot že kar nekaj let doslej od Rogle do Ribniške koče in nazaj.

Ker sva lani vzela veliko novih poti in tudi letos, sva zanemarila ta del. Na Črnem vrhu sva bila enkrat    med drugim-Spodnje slike prikazujejo utrinke tega solsticija  seveda  decembra ,ko sva neizmerno uživala nad morjem megle nad Mislinjsko, Šaleško dolino ko se je megla spreminjala v vrelo vročo lavo  zimski solsticij. Kako čarobno je bilo  sončni zahod, tik preden je sonce zatonilo za Urššljo goro..Vse okoli naju je spremenilo barve, počutila sva se kot začarana da nama je bilo dano videti  in doživeti ta trenutek čarobnega solsticija....Še dolgo zatem ko je svetloba ugašala sva sezavedala, kako malo je včasih treba , da si srečen , hvaležen, skratka to so dobci mozaikov ki nam polepšajo spomine in nam spet vrnejo tisti občutek sreče, ki ga vsak človek tu in tam potrebuje...

No dosti o tem navdušenju, ki me je sedaj ob spominu preplavilo.

Torej se  vrnimo  v prejšnji teden, ko sva prispela do Grmovškovega, naju je presenetilo pravo gradbišče,  stare koče nikjer ne več duha ne sluha.No taka je bila še 2020, pa že tukaj daleč od prvinske koče... Imam nekj eslike bi jih morala poiskati... Aha sva dejala: Veliko se spreminja, postavljajo nove kapacitete za smučarsko sezono..

. No ja bilo nekoč in nikdar več, in se nostalgično spominjala veliko poletij in prijazne oskrbnice, ki je kuhala tako slastne jedi , ja res veliko poletij spominov je poosebljala stara koča. A ker veva da pač vse dotraja in življenje napredek, ter seveda stremenje za zaslužkom gre naprej sva samo hitro poslikala gradbišče ter se že vzpenjala po prvem klancu. Sonce je  osvetljevalo zrelo travo med drevjem  

Potem pa sva naletela na ograje, sicer čudovite , zelo estetske  izdelave, asva bila tako presenečena da sva samo nadaljevala pot brez besed. 

Zelo so mi všeč ograje, a moram takoj povedati , da ograje pač ne sodijo na prostrane planine- Bolj ko sva se bližala Črnemu vrhu , je moj dejal, "Sedaj še samo to manjka , da naredijo še ograjo na drugo stran  ceste pa  se bomo počutili , kot da hodiva kot govedo, ki ga peljejo v klavnico ....Res pa je da je pot oziroma cesta z nekoč globokimi   kanjoni lepo urejena poravnana steptana..

 so že prej bile ograje , a tako neopazne, prav ujemale so se v to okolje...Takrat je bilo še to pravo planinsko vzdušje. Saj razumem, če  so ti predeli privatni, pač hočejo lastniki več iztržiti iz njih, s pašo, ...To popolnoma razumem, a nekako mi ne gre v račun da je dobrih 70 let delovalo brez plotov in ovir. Če se jim gre zato da se ne bi hodilo čez planjave, ali ni dovolj da postavijo oznake, pa saj smo pismeni in znamo to prebrati, kot pač na primer planinske oznake..

Ali pa smo postali res že tako zaplankani tudi v glavah ... Kakor koli kaor mi je bil ta del Pohorja všeč je izgubilo vso lepoto ob takih posegih ljudi v naravo.. 

To pa tako vemo, kamor poseže človeška roka in si želi vse spremeniti ostane navadno za njo opustelo okolje...

Pa ni samo tukaj tako tudi na Uršlji gori so ograje... Se moram prav pozanimati čemu  in komu so so namenjene..

Na Črnem vrhu sva bila kar kratko časa. Kajti sonce se je skrilo za oblake, ki je vedno pogosteje zakrivalo modrino neba..

Seveda sva se slikala da ostane  tudi na naju ne samo na ograje

Vhodi

Ja tudi počivala sva, kondicija še zdaleč ni tako , kot bi morala biti

Ko nastaja nov SKI center

Dobra stran vsega tega pa je obnavljanje ceste na GRmovškov dom...

Sonce je in ni, a naju ni motilo sva vsako klopco preizkusila res sva bila vesela da so tukaj..

Z globokimi  debli da vode ne bo odnašalo peska s ceste

Ta del so lepo uredili cesta je res enkratna

Vesela biila vsakega sončnega žarka

Hitela sva nazaj

vedno temneje je postajalo

To je to, tak da se ve--- Vse lepo in prav ne kondicija, ampak je spreminjanje  tega  dela Pohorja naju odvrnila od naslednjih obiskov Grmovškovega doma. Še dobro da je Pohorje tako veliko...

p-p-

Tudi to je življenje:

 Prevzetnost in ponižnost.

V letošnjih zadnjih poletnih dneh, ko sem bila,in sem še,  primorana počivati zaradi poškodbe padca, sem imela zelo veliko časa za premišljevanje , o tem in onem o veselju in žalosti nasploh o človeških čustvih, o življenju smrti, katere zadnje čase veliko kdo prezre oziroma se ne govori o njih. Včasih imam vtis, da so nekatere teme tabu... Postali smo tako prevzetni, samozavestni, češ to se lahko zgodi samo drugim ne nam... 

Sedaj ko se je stanje malo izboljšalo sem tudi malo več brskala po spletu, tako sem ugotovila da smo ljudje pravzaprav čudna bitja. Sprašujem pa se zakaj se nekaterim temam tako radi izogibamo, seveda so izjeme razni portal....ali nas je strah da če se bomo poglobili v to, da bomo bolj dojemljivi za temnejši senčno stran življenja ,ki pa vsaj enkrat, če ne večkrat v življenju,doleti  vsakega izmed nas..

Kot če nekoga doleti smrtonosna  bolezen,  nesreča, nekateri ljudje, ki so bili prej priljubljeni so imeli velik krog prijateljev, a  s časom se  počasi njihov krog  vedno bolj redči zožuje, zanimanje zanje postopoma ugaša samo tu in tam jih še kdo mimogrede omeni.. res je da mora vsak posameznik svoje počutje nesrečo preživljati , oziroma nositi sam a še kako je neprecenljivo če imaš takrat ko ti je najhuje prijatelja ob sebi  , takrat se zavemo , kako neprecenljivo je dejstvo , da imaš ob sebi iskrenega prijatelja,ki mu je vseeno ali si poskočen,kot gams,ali pa nebogljen kot dvoletni otrok.

Včasih je neprecenljiv že samo klic nekoga,obisk ali  stisk roke ,ali toplo izrečena misel. Ljudje smo pač socialna bitja mi smo ustvarjeni za druženje...

Tudi na spletu se vidi na socialnih medijih kako večina objavlja se hvali s tem in onim pa naj bodo še ti dosežki včasih tako banalni , če se ne hvalijo sami jih pohvalijo razni časopisi kako ima neka ženska lepe noge sanjsko postavo in tako dalje... nobeden ,ali pa malo kdo , pa si ne upa pokazati tudi svoje ne čokoladne strani obraza... Ali smo res postali že tako prevzetni, da s tem drugim hočemo vzbujati neko več  vrednost, nelagodje ,skratka imam vtis , da je splet postal še samo podlaga za tekmovanje kdo več doseže kdor se pokaže v lepši luči pa čeprav je morda v veliko primerih samo 10 procentov resnice... Kot že rečeno papir televizije in računalnik oziroma splet prenesejo vse.. seveda pa je treba pri tem ločiti tisto iskreno navdušujoče veselje kakega posameznika enostavno samo zato objavi stvar ali kak dosežek , ker mu je srce polno veselja in s tem hoče pokazati drugim kako lepo je življenje.. Je pa seveda od nas posameznikov odvisno, da ločimo zrno od plev, ter se ne obremenjujemo s tem.... A žal se veliko mladih deklet obremenjuje s tem v tem potrošniško tekmovalnem svetu...

Pa sem se nekako zalotila v mislih ali niso tudi moje objave  prevzetnost , pohodov ki jih narediva sicer za svojo dušo, zdravje, neke vrste  hvala, češ koliko še lahko prehodiva .On že  s svojim 8 križem, ki si ga je pred dnevi naložil,...

Jaz malo manj a ne veliko...

Skoraj me je postalo sram ampak sem se  takoj potem  spomnila vseh tistih mojih prijateljev pa tudi bralcev ki morda ne morejo več hoditi ne morejo več premagovati strmin skratka ki lahko od mojih zapisih mojih fotografijah obujajo spomine na nekdanje poti in jim  morda s tem polepšam dan.

Takrat moja prevzetnost izpuhti, pravzaprav je nikoli ni bilo ...Se ponižno, hvaležno nasmehnem , kako sem lahko srečno,da imam to srečo, da je nama bilo dano v teh letih prehoditi veliki del naše sanjsko lepe deželice.. kajti zavedam se kako krhko in kratko je življenje, da prav nič ni trajno. Upam da bom spet lahko kmalu na kakem vrhu.

Življenje teče mirno dalje, tudi meni se stanje izboljšuje sicer še veliko manjka do popolnega okrevanj, a se ne dam. ..

.Volja in optimizem se vrača kondicija vsekakor malo počasneje... Ali kako naj rečem :Duh je močan,a telo je  slabo.

p.p.

Spomini Starega Gojzarja-Avgustovska potepanja...

Koroška

 

Po nekaj dnevnem počitku oziroma opravkih doma , ter sprehodih po naši dolini, sva se odpravila na Koroško, mimo romantične cerkvice svetega Ahaca v Šentilju pri Mislinju..

Pa skozi Mislinjsko dolino in nato navkreber do  cerkvice svetega Roka na Selah,pri Slovenj Gradcu, kjer se vedno spomnim svojih otroških let, res veliko spominov je povezano s to cerkvico in sploh s tem krajem,kjer je služboval župnik in pisatelj Franc Ksaver Meško ki je nam otrokom približal lepoto slovenskega jezika in pisane besede... Kar nekaj mojih sovrstnikov je ostalo navdušeno nad branjem knjig in lepoto slovenskega blago zvenečega jezika...

Malo više sem občudovala cvetove vrtnic ki pa žal letos niso tako lepe tudi nje  je prizadela suša..

A že je nas pot vodila skozi gozd ob robu s kapelico

Od koder smo iz ptičje perspektive opazovali čez travnik, cerkev sv Roka pogled je zaplaval, tudi na drugo stran Mislinjske doline Pohorja 

Res imam rada podeželje čeprav že več kot 50 let živim v mestu ,me vedno razveseli pogled na tihožitje podeželja

Bil je zelo vroč dan zato je bila senca še kako zelo dobrodošla

S Sel sva se  do izhodišča, nato sva občudovala jelene, ki so se skrivali v senci , ter se  navzdol mimo Starega Trga,pri Slovenj Gradcu  naprej skozi slikovito dolino,  spet napotila po ozki soteski dolinoi Suhodolnice  kamor zahajava velikokrat ..Če greva s te strani na najino goro ...

Tu zavijeva na desno kadar greva čez Graško goro, kjer ob vznožju poteka gradnja hitre ceste na Koroško 

kjer smo občudovali kužna znamenja ob cesti ter 

Čudovite lipe v razborju me vedno znova navdušijo... Ne morem si pomagati všeč so mi drevesa posebno tako mogočna in častitljiva... kajti vem koliko stvari so doživele in si vedno predstavljam v  svoje bujni domišljiji , kako bi bilo čudovito , ko bi lahko povedale  svojo zgodbo od takrat ko so jih posadili do sedaj..

Kužno znamenje obdano s streho hleva obkroženo z balami sena

 Pa čudovito izrezljana kapelica, me vedno očara kadar se peljemo mimo ali na Uršljo goro ali pa na obisk k  v Razborju,

 

 smo bili tudi sedaj..Ko sva se vračala nazaj ,sva opazovala, čez mogočna drevesa lip  nasprotne vrhove  lepi skrivnostni so ti kraji...Ob cesti na Mislinjskem  sva se oba nasmejala skrivnostnim krogom  na travniku, katere sem na hitro ujela v objektiv  sva se oba nasmejala, ja morda pa so skrivnostna znamenja naredili vesoljci ha ha haA že malo kasneje  se je pooblačilo pred nama pa se je v vsej svoji lepoti pokazala narava v ozkem pramenu žarkov ki so dodali poseben čar pozno poletnemu dnevu...

p.p.