SPOMINI STAREGA GOJZARJJA --Čez rudarske škode

 Ta teden nas narava razvaja s sončnim sicer hladnim vremenom.Kar škoda bi bilo, da bi človek ostal med štirimi stenami-- Cilj je bil: Malo jezerce, brez imena  med drevesi skrito jaz ga imenujem Zelenočrno jezero

.  Tokrat sva se odločila da greva mimo Škalskega jezera in Velenjskega jezera, kjer sva na njegovi desni strai videla travnik in del poti po kateri bova šla  mimo Škal  ter čez polja in  skozi gozd na malo jezero skrito tam sredi rudarskih škod, kot pravimo tem predelu, kjer je pod zemljo rudnik. 

Mimo vrbovega nasada navzgor . ter na desno proti Škalam kjer je na  robu gozda mala cerkvica svetega Jožefa, ki je bila zgrajena kot nadomestna cerkev mogočne cerkve svetega Jurija, ki pa se je pogreznila zaradi rudarjenja...Tu mimo smo pred davnimi leti pogosto hodli, tu je bila še trgovina. Je pa od tukaj zelo lep razgled. Na Mozirske planine, na Smrekovec, ter na Uršljo goro. Ob poti je kar nekaj kozolcev. Všeč so mi!

Pogled na Boskovec in na Konečko planino 

Naša peč za Šaleško dolino, ki postaja iz meseca v mesec dražja- Letos je za sedemdeset evrov dražje, kot lani ta čas--- Ja ni kaj včasih smo imeli malo cenejšo ogrevanje, ker je pač bil popust zaradi onesnaževanja doline, sedaj pa ni važno več to.... Kje bomo jemali pa je drugo vprašanje. Me kar zanima, koliko še bo dražje naslednji mesec, kajti navadno je bila najvišji znesek ravno za januar , ker je pač najhladnejše,...Decembra lani pa tako ni bilo preveč hladno...

Ob cesti je v soncu žarel kisovec

Kar hitro sva nadaljevala pot po asfaltni cesti do odcepa, kjer sva ob potočku z majhnim slapom

Zelo močno je šumel pod nama

Ta del poti pa je zaledenel

Kar hitro sva prišla na delu travnika kjer sva ga na drugi strani velenjskega jezera prej opazovala

Sredi polja sva zabeležila tudi midva

Proti kapelici a poledenelo

Prostrana s šaleške doline pod graško goro

Ja tudi nekaj ledu sva opazila nad potokom

Nato pa navzgor

Ter navzdol pot je lepa

Zelo mi je všeč ta predel lepa pot z zelenim mahom

Nato sva se spustila nižje

Kjer je bil časih prehod pot je bila okoli velenjskega jezera

To je precej valovita pot preden prideš navzgor na utrjeno cesto

Na levi strani je je plitva malo širše jezerce

Nato pa po lepi široki utrjeni cesti navzgor

Pogled na pot po kateri se bova potem vračala

Med borovci se že bližava najinemu cilju

Preža ob cesti še vedno stoji lepa je

Jezero se vidi tam med grmovjem

Ko odložiš nahrbtnik z maskoto in se pripraviš na uživanje

Jaz sem malo pohitela, a tudi on je kmalu prišel za mano---Sem pa tam na drugi strani jezera odkrila čapljo

Ki se je nekaj časa sončila in spet ujela kak priboljšek vsaj mislim 

Jezero je vedno drugačne barve včasih je rjavo včasih zeleno včasih silvo odvisno pač od veliko dejavnikov če rjavo je navadno v tega ker se je prst s hriba spirala v vodo če je bilo navadno oblačno modro kadar je jasno no sedaj neopredeljene barve jaz vedno pravim da je črno jezero črno zeleno jezero je tu sredi divjine ukrajino všeč mi je rada se vrača v a se vsako leto sicer je zadnje čase dostop do njega malo težje pa tudi obrasel ob grmovjem kot je včasih bil

Pa še trenutki zabave

Čez nekaj časa sva potem odšla a tokrat navzgor

Kjer se navadno vedno vrača v a na vrh hriba

Pred odhodom pa sem seveda še nekajkrat poslikala jezero

Kakorkoli obračam všeč mi je, to jezerce, a ga  moraš kar poiskati da ga najdeš

Krenila sva v gor po poti ki jo uporabljajo tudi kolesarji navadno je blatna a sedaj je bilo z mrzlo tako da je bela pomrznjena pot

Je bolj navzgor kot zgleda tako, da ne moreš teče navzgor

Še malo pa bova na vrhu

Tako na vrhu sva sedaj pa samo še navzdol

Tudi tu je včasih bela pot po česa je opuščena

Če zadnja globača

Prekrasni okraski iz maha po robovih ceste

Je vidna svetloba na koncu poti zaključila bova ,ter se priključila prejšnji cesti kjer sva prej

To so sedaj pripravljeni stebri najbrž bodo spet ogradili kakšen predel

 tale mogočna buče vedno prevzame no poleti ko je polna listja sedaj slabo zgleda

Kar nekaj stebrov je pripravljenih ko se bo otoplilo bodo najbrž pričeli z delom

Še zadnji poti ,skozi gozd zadnji del, kjer se bomo potem odcepila in spet zaokrožilo pot

Veliko kje se še ugreza, a so ceste in poti kar lepo utrjene. Moraš pač iti tam , kjer je pot in ne po brezpotjih... Veliko poti je že izginilo, kjer smo se še pred desetimi leti lahko sprehajali. Veliko poti pa je nastalo na novo, ja urejujejo ta predel in morda bo v daljni prihodnosti naša dolina spet dobila novo podobo, morda čez kakih sto, dvesto let... A vsak cilj se prične s prvim korakom...

Pa sva spet prišla na travnik do polja in sedaj bova krenila navzgor

Mimo čudovitega kozolca

Kjer se pred nama odpre pogled na del škal ter lubelo nad njimi

Bo treba spet iti pogledat gor tako prijetno toplo in prijetno zgleda

Na desno pa se nam ponudi pogled čez polje velenjsko jezero na gradišče in jakec nad velenjem

nemi delu Škal... 

Proti vzhod

... prej pa še čez most

Mimo šumečega slapa

Spet sva se vračala mimo Škalske cerkvice , ki se je bleščala v soncu

pa mimo konjev, ki so uživali na soncu 

Pogled na vrh hriba, kjer stoji steber, ki jih je veliko kje, nameščenih..Točno ne vem kaj pomenijo, So na Lubeli ob Škalskem jezeru, Na Pustem gradu in najbrž še kje, ali so oznake, za vrtine, ali pa kaj bolj zapletenega 👱

Ja Škalsko jezero je tudi pozimi lepo

Pogled iz Sončnega parka na Razbor...

Pa na vrh Uršlje gore

Pa malo bolj od daleč, ja tako vabijo hribi in gore okoli naše doline

Nato pa še zadnji konec poti po asfaltu

Pa še zadnji pogled na skorno peš ter družmirsko jezero pod njim. 

Nato pa navzdol mimo zmaja kjer kjer se lahko splazi v njegovo notranjost

Škalsko jezero v ledeni ploskvi

Škalsko jezero sicer ni povsem zaledenelo tu in tam je še voda vmes

Proti soncu malo pred drugo uro vrnila domov

Spet sva izpolnila najino željo, da sva prehodila 10 km
Enkrat na teden to nama tudi uspe. Drugače pa se suče tam okoli. 5 do 6 km. Z pozimi je kar dovolj. Sva zadovoljna , vesela, srečna, da še lahko hodiva po teh prostranostih naše lepe doline..to pa je glavna stvar... 

P. P. 

Spomini starega gojzarja- Zimski obisk gore Oljke

 Navadno greva na Goro Oljko konec meseca januarja,a ker je sedaj tako lepo sončn vreme, (sicer kar mrzlo) a s tem se tudi okrepiš, je treba ta čas izkoristiti...  Prejšnji petek sva sicer prvo nameravala iti na Rudarske Škode, k  jezeru, ki je skrito med drevjem, .A potem je padlo še nekaj predlogov, no on je predlagal Goro oljko..... Pa še tako je, da sva si prav zaželela malo više, zaradi razgleda.Če je jasno vidiš res daleč, posebno še s poti, če greš na Brezovec, kamor pa midva tokrat nisva šla

Kakor koli že Tokrat sva se pripeljala do lepo urejenega parkirnega prostora,

ter nekaj časa krenila po cesti naokoli. 

Gora Oljka je hrib, ki se vidi res z vseh hribov in dolin v bližini.Sicer ni visok hrib, 733 metrov, a kot marsikje mere ,višina  ni najvažnejša.... Še nikoli nisva bila razočarana  gor- Tu gor smo v prejšnjem stoletju vsako poletje hodili bosi iz Pesja pri Velenju. Sedem km poti, po asfaltu, makadamu , gozdnih poteh, ja včasih je bilo res zanimivo in pestro. Bilo je veliko smeha in dobre volje... Ja tudi  naša družina je rada obiskovala ta vrh...Res lepi spomini

Bilo je res hladno, a sva se kmalu ogrela s hojo ...Pa tudi ves čas sva šla proti soncu.Celo šalila sva se na ta račun, da vedno hodiva proti soncu, da morava nekaj te sončne svetlobe, in veselja predvsem pa D vitamina obdržati tudi v sebi...Pa sva kot realista dejala, da sedaj je zima , da bova morala že sama poskrbeti  za veselje in ostalo.::Moj se je šalil, da najbrž se me je nekaj že prijelo, ker sem postala rdečih lic...

S ceste se je lepo videl Šentandraž nad POlzelo, a ker nisem imela starega fotoaparata s seboj sem ga ujela bolj od daleč

Lepa označba za poi

Ko sva prispela do kmetije pod Goro Oljko, se nama je pridružil  mali kužek, kije naju potem spremljal do ovinka , a ko sva se vračala je spet bil na svojem mestu ob hiši...Kar postavil se je poleg njega in nato stekel naprej , kot bi naju vodil

.Ja lani se je še naša Mery družila z njim..

Kar nekaj pohodnikov naju je srečalo, oziroma dohitelo, pa čeprav je bil delavniik. Ja gora Oljka je res prijeten cilj za skok v naravo in sveži zrak...

 in krenila naokoli po cesti. Kajti zadnje čase imava srečo da sva redno naletela na ledene poti. Tako pa greš lahko malo hitreje  in seveda lažje opazuješ okolico. Za naju je to še osebno važno, kajti poti so postale tudi cilj

Tako sva nekaj časa šla po cesti zadnji del, pa je že klasika, da greva vedno na levo mimo kapelice , Tu pa  .se vedno rada ustaviva ob tej kapelici v gozdunato nadaljujeva navzgor, vedno uživava ko zagledava cerkev pred nama na koncu poti iz gozda

Mogočna je cerkev Sv. Križa , spodnji del cerkve tokrat ni bil odprt

 obožujem sproščanje na soncu v miru

Portal cerkve  je že bolj "bogi"

Uživala sva v pogledu  čez streho koče, na Kamniške Alpe, ki so se dvigale  tam  v daljavi 

Včasih, če je pdprta greva v spodnji del cerkve, kjer sta dva oltarjain zelo lep strop...

Nazaj grede Zelo nama je všeč tu gor, lagala bi če bi dejala da samo zaradi poti. Lepo je tu gor mogočna cekev svetega Križa krasi vrh, tudi  planinski dom ob njej s prijazno postrežbosva šla kar od koče po cesti naokoli

Lepa je ta pot polna mahovnitih parobkov, nazaj pa sva večji del šla že po senci 

Ja  kar nekaj časa sva uživala na soncu, nato pa mimo leskovih grmov, ki so že nakazovali, da je blizu , no sicer ne takoj jutri, ampak da vseeno počasi gremo proti daljšim dnevom ter pomladi in toplotipomladnih dni...Lep dan sva spet preživela ... Dan, ko  lahko izklopiš vse slabe misli, ter te stanje, ki ga sedaj povzroča ta virus se te ne dotakne več tako močno, kot pa se te v dolini, kjer vsak trenutek poslušaš samo to, kako smo utesnjeni ovire na vseh krajih in koncih. Ja narava pa  pomeni svobodo....

p.p.