ponedeljek, 27. december 2021

SPOMINI STAREGA GOJZARJA-- Novembrski krasno preživeti dan...Krožna pot-

20. 11 .2021 Velenje ,Konovo  ŠenBric, Skalni vrh, Hrastovec ,Škale  Škalsko jezero -

Danes sem med prebiranjem po svojih arhivu slik, ugotovila  da   že kar nekaj časa nisem nič napisala nekaj zaradi tega, ker sem bila brez očal. Zelo vesela sem, da spet lahko pišem, kajti zadnje tedne je bilo kar naporno in ja takrat je pisanje prava muka... 


Mimo čudovitih svetlikajočih se  dreves , nato pa mimo smrek ki so
ovita z bršljanom. Vedno se ozrem na nje...
Letošnja jesen je nas res razvajala s tako čudovitimi barvnimi niansami, da si včasih bil skoraj omamljen od vseh teh toplih barv ....tu in tam pa je kot v posmeh jeseni le še  bil  kak osamel, cvet vrtnice...  Tisto jutro sva prvo šla v sončni park z Mery, kajti nisva je mogla vzeti s seboj. Zadnje čase njeno zdravje ni več najbolj krepko.... Hitro se utrudi in , pri svojih desetih letih,ter s  težavami z hrbtenico, je še kar dobra ..


Nato pa mimo Konovega , kjer sva uživala v razgledu,na Paški Kozjak , kamnolom ter pod  njima, kraj Selo....
ter prispela do križišča , ter sledila znaku Šenbric
ter a mimo počivajočega  konjička nato pa Skozi Konovo  
nato pa skozi gozd čez nekaj časa , prišla na plano, kjer sva  že uzrla obronke Skalnega vrha in Vodemlje, njinega prvega cilja
Zabavala sva se ob spoznanju da kljub letom še vedno lahko korakala po asfaltni cesti kot kaka izgubljena legija ja včasih je treba popestriti pot in se znati šaliti tudi na svoj račun



Kmalu se nama je odkrila v Šenbrica cerkvica sv,Brikcija , Zabavno je bilo, ko sva obujala spomine, na pretekle poti , ki sva jih ubirala tu gor- ni jih bilo malo pozimi greva navadno januarja na Stropnico, marca na Skalni vrh in Vode Mijo, jeseni pa. V jeseni pa krožno pot, Konovo, Skalni vrh Vodemlja Hrastovec, Škalsko jezero, in to že kar nekaj let redno.. 
Nato pa sva krenila iz asfaltne ceste na Peš pot, ki vodi navzgor, sicer bolj strmo, a sva bila sita asfalta.
Prvo pa sva se oddahnila nad cerkvijo, na hlodih  ter  uživala v  modrini neba in razgledom na del Šaleške doline...



kmalu sva prispela na Skalni vrh, kjer pa se nisva zadržala dolgo. Prvič je bila senca, drugič pa je močno pihalo. Tako da sva se samo slikala.

ter pohitela navzdol na Vodemljo
 in se na razgledni točki , kjer sva si res vzela čas. Hvaležna vesela, da namaa je še vedno dano uživati na vrhovih , okoli naše doline.
Res je bil prekrasen razgled, potem pa so se iz Savinjske pričele plaziti prosojne meglice , tudi razgled , nibil več tako čudovit.... pričel 
A na soncu je bilo tako lepo toplo, kljub poznemu jesenskemu času.
Ter se nato po strmini in grebenu napotila navzdol do Hrastovca 
Lepo je tu gor, sončna stran s prekrasnim razgledom,


Izkoristila sva, čudovito sončno vreme , ter lep razgled, a potem sva se spustila po strmem pobočju ,kjer je bilo zelo spolzko a sva srečno prispela do čistine ter se nato , čez strmi rob spet na asfaltno cesto , ter se nato skozi Hrastovec 






ki je v jesenskih dneh še posebno lep ob barvitih drevesih mimo Škalskega jezera vrnila skozi Sončni park domov..


Navzdol poti Škalam 

 Sončna ura v sončnem parku je kazala že čez tretjo uro popoldan , ko sva utrujena, no saj sva prehodila kar nekaj km , pa še te tri četrt po asfaltu... a zelo zadovoljna, da je nama bilo dano v naravi preživeti, prekrasen dan, ki si ga bova shranila v spomine...

nedelja, 26. december 2021

Spomini starega gojzarja... Ko se ozremo naokrog . Smo zadovoljni?!

Moje današnje premišljevanje o samostojnosti naše lepe Slovenije-  o enotnosti

Kako lepi spomini na današnji dan,Še sedaj me prevzame , kako smo bili evforični srečni polni pričakovanja. Danes je dan neodvisnosti in enotnosti.. ..Kako lepo se to sliši, ali pa je res tako..

Smo dosegli vse o čemer smo sanjali 1990 leta, so se izpolnile, sanje, obljube, želje, , ali so se sanje izpolnile, ali pa se počasi prebujamo v realno resničnost sedanjosti, Ali smo postali druga Švica, kot so nam obljubljali , ali pa smo se namesto proti Švici pomaknili proti Balkanu in Afriki? Želje, ali smo si jih lahko izpolnili, ki smo si jih takrat zaželeli, ali pa so se razblinile v zrak, kot milni mehurčki , no morda so se izpolnile posameznikom , da so postali čez noč bogati, tajkuni , ostali pa samo z rahlo sklonjeno glavo sprejeli spremembe, ki so se dogajale v teh treh desetletjih , bile res upanja polne  a z grenkobo ugotovili da se je veliko spremenilo, a žal še vse , vse premalo na bolje.

Vedno me ob teh praznikih konec leta navdahnejo misli, s katerimi razčlenjujem dogodke okoli sebe. Je to moje mnenje, čeprav bi si morda kdo mislil , da so te misli dovoljene  , samo za  tiste z akademsko izobrazbo, sem vesela da mi je dano da naredim ,ali kot radi rečemo inventuro 2021. Čeprav sem po naravi velik optimist, a tudi realist ...
To Je moja analiza dogajanja pri nas ,pač kako gledam  na vse to 

Letos je to še posebno težko, kajti stanje v državi ni prav nič rožnato. Komaj se malokaj uredi že zapademo v še večjo žlavso. Od virusov, ki so žal vzele vse preveč življenj, do neživljenskih odločitev z vrha kjer se deli korenček in palica. Žal je letos več palice, kot korenčka, tako da smo se že navadili, na to,  koža je postala ustrojena kot bivolja,saj ne , da smo se sprijaznili s vsem tem z raznimi ukrepi, ki so seveda na mestu, če le niso preveč neživljenjski, to pa je v teh primerih kar velikokrat...  z virusom  Covidom19, potem Delta različica, sedaj je na obzorju, oziroma že tudi med nami Omikron, ja množi se , kot podganja zalega....A ta se da ukrotiti z deartizacijskimi posegi, proti virusom pa je rečeno, da pomaga samo cepljenje. Če že ne popolnama pomaga , pa vsaj umili posledice obolenja z virusom...

 A kaj pomaga, če  se pa  ljudje ne cepijo, ker smo pač prepričani da ima  škodljivost cepiv večje posledice, kot pa če zboliš za korono... Tako trdno smo prepričani v lastno pamet in seveda podcenjujemo znanje  znanstvenikov , ki pač raziskujejo, a če  pomaga mi jim ne  ne verjamemo...Celo tako daleč gremo, ko se že poslavljamo s  tega sveta še z zadnjimi močmi zašepetamo, ni virusa, samo prehlajen sem "dokazano ".. In potem z to zavestjo da smo imeli , dokazali svoj prav ,prestopimo prag večnosti...

Jaz sem že kar nekaj časa na tem svetu, se spomnim  , da so nas v prvem  razredu postavili v vrsto, in so nas cepili proti črnim kozam ,nihče ni vprašal,  nihče ni protestiral , tudi zboleli nismo, naredila se je na roki krasta, ki je pustila še do zdaj sled  dokaz, da smo se cepili... Ja pravimo, da je bilo včasih vse pod toliteralnim režimom... No ja saj se tudi sedaj obrača v to smer , prevzemajo se glavne inštitucije , vsaj želja je , če še trenutno ne, da bi se prevzele vse veje oblasti od sodstva , policije, vojske , tiska itd....

A ljudje smo zelo potrpežljiva bitja, ...Če nismo osebno prizadeti , imamo sicer svoje mnenje o tem , a to izrazimo bolj od daleč , sedaj so postala zelo priročna socialna omrežja, kjer se pluva po vseh , ki si slučajno upajo povedati svoje mnenje, in mišljenje. In to od takih , mlajših oseb ki zgodovino poznajo samo iz pripovedi starejših...Če pa ni to v skladu s prepričanjem drugega komentatorja, "gorje"se zliva po njih taka poplava grozilnih, poniževalnih, sramotilnih prostaških izjav, da človeku gredo kar dlake pokonci , ob spoznanju, kaj vse premore bitje, ki se imenuje človek izraziti in celo narediti....

Vse v imenu, lastnih prepričanj, politike, vere, spolnih nagnenj, rase, ja po vseh se zliva gnojnica če niso točno, tako kolupirani, kot sobesednik..Ni več strpnosti, ne spoštovanja do sočloveka...Seveda so izjeme in še dobro, da je tako kajti to je dokaz da je v nas še veliko dobrega, le v teh časih se zabrišejo vse meje... Težko je...

 Ja kam smo zabredli, kje je kultura, ljudi prijaznost, spoštovanje ,kam gremo?, Lahko bi se vprašala Kam plovemo, kot se je pred davnimi leti spraševal pisatelj Franc Ksaver Meško....Tako to je sedaj samo trenutno stanje , seveda je še veliko tega, kot so napovedane podražitve elektike, posledično pa seveda vsega od tehničnih artiklov, do prehrambenih izdelkov ...
Že tako veliki del prebivalstva živi na robu, ali pod pragom revščine. Ob tem času se zbirajo v raznih dobrodelnih prireditvah,Rdečega križa, Karitasa, Televizijskih , oddajah  donacije za revne družine, za brezdomce, za šolske potrebščne, za vse tiste, ki ne zmorejo pokriti stroškov vsakdanjega življenja..Veliko je takih ki živijo življenje  nevredno življenja .

Pa se zamislim in kar tesno mi je pri srcu, ko vidim, koliko bogastva, koliko pohlepa , razkošja, koliko odvžene hrane na eni starni, na drugi pa beda lakota  in revščina, brez dela je vedno več ljudi, a ne po svoji krivdi,životarjenje,   ki se vedno bolj širi. Ob vsem tem napredku, znanosti,skratka z eno besedo lahko vse to imenujem BLIŠČ IN BEDA ČLOVEŠTVA..

Včasih ni bilo tako pa naj  reče kdor kar hoče. Seveda je bilo marsikaj narobe, a sedaj govorim o socialnih stvareh Tu in tam je bil kak berač , tu in tam je živel kdo od socialne pomoči....A se je pomagalo ... Otroci so lahko hodili na morje , hrana , malica v šoli je bila zastonj,Podjetja so pošiljala svoje delavce na dopust na morje itd... Seveda vsega tega sedaj ni več, ko pa se tovarne zapirajo, gredo v stečaj in številna podjetja se komaj držijo nad vodo... Tujci kupujejo podjetja jih ožemajo, ter zavržejo kot cunjo... Delavci pa so na plečih države z minimalno podporo.


.Tako to je bilo moje premišljevanje ob današnjem prazniku. Preživite ga čim bolj lepo v dobri družbi, s prijatelji, seveda v v varnostni razdalji..

Ter seveda prihajajoče dneve.. V letu 2022 

p.p.


 

nedelja, 14. november 2021

Spomini Starega Gojzarja...PO SONČNIH GREBENSKIH POTEH KOŽLJA

MALI IN VELIKI kOŽELJ....

 Krasen dan naju je zvabil na naš najbližji hrib Koželj,.Prvo sva se odpravila na razgledno točko na Mali Koželj kjer se res lepo vidi na vso dolino in hribe nasproti njemu, pa seveda Uršlja gora in ostali sosednji hribi-Cilj se prvo bil iti okoli naših jezer, a ker sva malo bila že pozna pa ker sva imela Mery s seboj sva se odločila za Koželj...

Tokrat,sva vzela tudi Mery s seboj , kajti vedno gre , nazaj po strmini pa jo seveda nese, ker pač ne sme obremenjevati s hojo navzdol svojo hrbtenico...
Sprva po zelo lepi  položni stezici in nato navkreber po strmih stopnicah še vedno v senci, a kmalu se nama je nasproti posmejalo sonce...
ž
Letos sva prvič bila tu gor... Ja jeseni je najlepše tu. Prekrasna grebenska pot, pa če je še vreme sončno si naravnos pijan od vseh teh močnih barvnih kontrastov od krošenj bukev, ki prevladujejo na tem hribu...
Lepa grebenska pot s katere tu in tam pod seboj vidiš naše lepo mesto...

Pogled na Šalek in cerkev sv. Andreja ter Šaleški grad nad njim , ki pa se je skoraj spojil z bleščečim zidovjem od zadaj pogled sega tudi naprej proti Paškemu Kozjaku

Vedno znova in znova sva se ozirala navzgor med šumeče barvne krošnje...

Pogled na  del Velenja, ja kar razraslo se je tole našo lepo mesto... V ozadnju na skrajni desni je hrib Stropnica, poleg nje Vodemlja s Skalnim vrhom , malo za njo na levi hrib Lubela ter v ozadju Graška gora...

Lepo sva videla tudi naš dom,,,

Kar nekaj časa sva uživala v razgledu, potem sva se slikala
 in nato počasi odšla nazaj,bilo je lepo , a manjkalo nama je sonce, ki na tej strani ni sijalo
 ter se nato povzpela še na Veliki Koželj , videla sva  enega pohodnika , ki je naju dohitel, drugače pa sva imela Veliki Koželj samo zase
Na razpotju sva krenila navkreber 
Mimo prekrasnega kamna v obliki gozdnega škrata

Tudi Mery je vsa vesela izkoristila vsak štor da se je povzpela nanj. Dol sva jo seveda morala midva dati.






Ja kar strma je ta pot, a z veseljem jo vedno prehodiva, dokler še pač lahko


Lepa sonččna suha pot, v , ali po dežju mora biti kar zanimivo hoditi navzdol...


Mery vedno uživa v njegovem naročju, ali nahrbtniku ...A pri njenih desetih letih , no že čez, ji rada ustreževa, saj veva , da se ji tako kot nama počasi izteka čas. Zelo veliko naju je spremljala po hribih in gorah. Bila je na Peci, na Raduhi, na Olševi, Na Smrekovcu,Na Uršlji gori itak vedno, pa čez Pohorje naju je spremljala,Klemenči jami,  Pa po Koroških hribih, pa na Matajurju, Krnsko jezero, Pa na Ratitovcu , Nanosu,Menina planina, Velika planina, Kašna planina,  Snežniku Lubniku, pa seveda Svinja planina, pa Koralpe, pa Obir, pa še veliko kje, a trenutno se ne spomnim , ker povsod ni bila zraven, sva šla sama, ter seveda okoli naše doline vseh hribih.Sedaj pa pa jo vzameva s seboj bolj kratke ture ker je pač pretežka za nošnjo nazaj...Tudi nama se že poznajo leta, pa seveda nobeden ne sme več prenašati take teže...



Kakorkoli vesela je , če naju lahko spremlja, midva pa sva tudi vesela njenega spremstva...




Na velikem Kožlju sva ostala nekaj časa. Kajti tu je bilo sončno in prav toplo. Nato pa sva po zahodni strmi poti se napotila navzdol ter se nato priključila malo pred izhodiščem spet na pot, ki vodi na Mali Koželj... Neka utrinkov s te poti

V teh zamorjenih časih je še kako lepo če lahko greš v tako čudovito pravljično obarvano naravo...
Tako gost gozd, ki je tako kontrstno obarvan ...ter pot po šumečem listju , neprecenljiva izkušnja v tišini ....b
S poti Velikega Kožlja sva lahko občudovala  Velenjski grad in cerkev sv. Martina na nasprotni strani doline




Lep nedeljski dopoldan sva preživela čisto vbližini doma...
p.p.

Spomini starega gojzarja.. od Šentjanža do Grmade 1. Del.

  1Prva dva cilja. .TURN SV. JANEZA KRSTNIKA  -Almin dom  Na Svetini  Čudovito nedeljsko vreme sva izkoristila za že dolgo načrtovani obisk-...