Spomini starega gojzarja --- Čemšeniška planina...

 Čemšeniška planina, in Črni vrh nad njo..1206 m

Tu skozi Savinjsko dolino  sva bila zelo vesela da se je končno naredil lep sončen dan

mimo čudovite cerkve v BraslovčahNato pa mimo slikovitih kozolcev

naprej pod oziroma ob  obokih  avto ceste

do odcepa zaKar milo se človeku stori, ko si zamisliš da smo postali v "navednicah spet svobodni od prehajanja regij in občinskih mej. Pa nisem cmerikave sorte, nasprotno solze so že davno se posušile ob vseh vetrovnih  nevihtnih časih že davno minulih dni...A  lepo se je brez bojazni peljati tja , kjer ti srce zaigra od veselja in sreče, da sploh lahko dokler še moreš. Ja ta pandemija je nam poleg vsega drugega odščipnila kar nekaj nepopravljive škode, nekaj časa, ki ga nam starejšim , ne more vrniti ne oblast  ne spodaj in ne zgoraj.... Kakor koli že se je vijugala ovinkasta cesta proti Šengotardu s krasno cerkvijo in gostiščem z zanimivim imenom. Enkrat se morava ustaviti tu!

nato pa sva kar kmalu nadaljevala pot, navadno pustiva avto na Prvinah, a tokrat sva dejal peljiva se do parkirnega prostora do hotela...Ter se nato napotila po že znani položni poti proti domu na Čemšeniški planini. Mimo lepe kapelice na drevesu

Nekaj časa po  lepi gozdni poti, no nekajkrat sva prečkala blatno cesto, kjer so ravno spravljali les 

Ter navzgor po senčni poti, kjer je bilo še kje zaslediti sled ledu...

Ob zanimivih motivih ob  poti sva kmalu prispela na razgledno točko s pogledom na Čemšenik pod nami, a ker je v teh dneh slaba vidljivost, se kam dalj ni prida videlo.

Prišla sva na sonce in vsa vesela se hitro spravila na klopco

Kar precej teloha je bilo ob poti, midva pa sva pohitela do klopce ter se nastavila sončnim žarkom, ter občudovala skrivnostno pokrajino pod seboj, ki je prav misteriozno pokrivala dolino od Zasavske svete gore do Kuma..

Nato sva se ovekovečila še ob znaku Dobrodošli na Čemšeniški planini.. Ja tudi tu se vedno počutiva dobro. Pa naj bo samo pot do koče, ali na Črni vrh nad njo, ali pa naprej do Zajčeve koče...Rada hodiva po teh planinah, tako svojevrstne so

Nato pa sva hitela naprej, a za ta dva šopka teloha sem morala kar krepko pod pot...

ter se ob koči ki je sicer bila zaprta, a ker so bile počitnice si vseeno lahko dobil kaj mokrega za grlo.... Seveda ob  0. 0,0 ha ha, pa sva kljub temu vesela nazdravila , saj najuno navdušenje nikoli ni odvisno od alkohola

Tale palček se kljub koroni še vedno drži na smeh, prav ima!

Toliko je nad 1000, da ni več greha, pa saj ga tudi pod 1000 nimamo ha ha ha

Prešerno razigran

Samopostrežba 

Klopi pa zavezane, koča pa se je bleščala v soncu, kar precej ljudi je bilo tu gor predvsem družine z malimi otroci, a drugače smo vsi kot se spodobi bili v varnostni razdalji 

Po  krajšem počitku sva odhitela naprej na Črni vrh, kjer so naju ob poti zabavali številni motivi , delo matere narave. Vsako grešno misel ob tem je povsem naključna ha ha ha

Krasna drevesa, ki imajo tako umetelno premešane veje, korenine in debla ja da če ti domišljija dela sto na uro, lahko kar ugotoviš in razvozlaš marsikaj ...

Odklop, ja hvaležna sem za te trenutke

Postalo nama je pošteno vroče..: Na ogromnem štoru sva si privoščila res dolgi počitek. Bila sva sama samo vetrič visoko v krošnjah je pel svojo večno ljubezensko pesem pomladi in življenju

Tudi tu sva nazdravila a iz hotela nahrbtnik

Kar nekaj časa sem satal pred to podobo, ki jo je nudil kup na vrhu Črnega vrha-Lahko bi bil a kača z ogromnimi očmi, a ji je manjkal trup, pa še marsikaj sem se domislila, a nazadnje sem sklenila da je pač gozdni škrat, ki opazuje pohodnike, ki hodijo tu mimo in pazi da ne odvržejo smeti na ta lep košček narave...

Z vrha sva videla skozi debla proti severu še celo sneg med drevjem 

Tako mirno , tako toplo, tako spokojno je bilo tukaj, ja čista energija, le dojeti jo moraš...

Nato pa sva seveda čez doooolgo časa se morala vrniti, kajti že vnaprej sva vedela , da se bova odpočila še kar na nekaj mestih

Malo nad kočo sva opazila klop kjer je ena pot iz doline gor... Pa sva si še tukaj vzela čas, ja prav potrebovala sva De vitamin, no saj ga nama ne primanjkuje, a če ga dobiš zastonj in naravnega je več vreden , kot na recept

Čas je tekel, in odpravila sva se.

spet nazaj po isti poti, 

to cesto sva samo prečkala 

Tako sva spet preživela čudovit dan, v soncu, modrini in brezvetrju...



Nato pa sva zapeljala skozi predor proti svetlobi, ki je naju na drugi strani posrkala vase...

p.p.

SPOMINI STAREGA GOJZARJA--- TIK TAK, TIK TAK--

Carpe diem 

Sedaj kar nekaj časa nisem pisala, pa ne da ne bi imela kaj, oja se kar nabere vtisov ,si mislim to moram zapisati . Včasih vem sem lahko pisala  brez prestanka , so me navdihovale stvari okoli mene, potem zgodbe, ki sem jih slišala,  verzi  vse prav vse sem hotela prenesti shraniti na papir... Potem pa  nenadoma  , ko naj bi prišlo do uresničitve te zamisli, volja izgine. Enostavno izpuhti v zrak, kot da morda vpliva tudi to sedanje stanje na mene.

 Pa sem pričela premišljevati kako je to mogoče, da se obdobja tako menjajo. No ne samo  za pisanje , tudi za druge stvari, ali je mogoče da smo ljudje naravnani na časovno obdobje, ko te veseli nekaj in si ves navdušen nad tem potem pa to navdušenje izgine, ga zamenja kaj drugega...Včasih premišljujem , ali se samo meni to dogaja. Da ta nuja ta čas tik tak samo meni povzroča skrbi  Kaj vse sem rada počela, preizkušala seveda vse kot amater... Rada sem kiparila, iz ilovice, kamna  rada sem izrezovala podobe iz lesa, da sem jim vdahnila novo življenje..., Iz papirja ustvarjala nove uporabne stvari.. Slikala z barvami, potem fotografiranje, no to pa je trajno že od nekdaj... .Reciklirala od oblačil itd ..Se lotila prevajanja , prevedla eno knjigo, jo lepo opremila z vsem ,kar knjiga pač mora imeti, bila je darilo in tu se človek že mora potruditi...... Pletla no to sem delala tudi iz potrebe, isto tako šivala, nekaj časa za vso družino , sedaj se komaj spravim za šivalni stroj. Pletem pa že kar nekaj desetletij ne več.. No kvačkala pa nikoli nisem, nekako se mi je to zdelo preveč zapleteno ... ne vem. A ker je v družini vedno bil in je še kdo ki ima talent in dela prekrasne stvari , sem tudi jaz deležna teh darov sicer neposredno, a mi zadostuje in sem hvaležna za vsak izdelek...ki krasi najin dom... Potem je prišel čas računalništva, tam okoli jeseni 2009 sem tako spoštljivo in strahom pokukala , ter naredila prve korake v splet in virtualni svet. Bilo me je strah, da bom naredila kaj narobe, pa mi je moja najstarejša vnukinja dejala... Ti samo klikaj nič se ne boj, to je samo stroj če se pokvari ga daš enkrat na novo naložiti in bo še bolje kot prej. Res je bilo tako, (ja kar  hitro sem ga morala spet dati naložiti) A ker me vse zanima sem sva se  počasi le spoprijateljila  s to zadevo. Pričela raziskovati  Potem sem  prišla na misel da bi ob glasbi lahko naredila kak video , ja pričela sem  ustvarjati videe, iz slik najinih pohodov, z glasbo ki se je dala naložiti  brezplačno iz spleta... ja in potem so postali plačljivi video programi(prej so bili zastonj, isto je postalo pri skladbah, )  ter jih pričela nalagati na mojem You tube kanalu:

No sedaj še le redko kdaj naredim kak video, nekaj pa še le si utrgam kako urico za to pa še to s programom , ki ni plačljiv, saj jaz nimam nobene koristi razen veselja da delam to.....

Sedaj pa ne vem, ali  k tem spremembam  prispeva tudi pomanjkanje časa, ali pa je to že v nas samih , da smo pač taka bitja, da preizkušamo svoje talente, ali ne talente, navdihe, trenutne želje, nekatere se uresničijo in obstanejo, se zasidrajo globoko v človeku , druge so samo trenutni navdih... Ali pa je to povezano z EMŠOM.. Kajti vse se spreminja seveda tudi mi in stvari ljudje in čas, pa kakor že pravijo da je relativen pojem, morda res, morda pa ne, odvisno od tega koliko se pač poglobiš v ta nevidni neopredeljivi pojem časa... Po drugi stran pa tik tak tik tak, nas priganja notranja ura, in nas opominja, da smo samo sedaj tu ta čas, ta hip, in da si vse kar bi  morda želeli ustvarjati enostavno ne izide v tem kratkem   življenju kar nam je dano tu na tem planetu....Tik tak tik tak ja nič drugega nam ne preostane, kot CARPE DIEM

p.p.