spomini starega gojzarja-Menina planina 2020.1. del-Biba planina-2020

Veselje, da je spet tako, kot mora biti !

Zjutraj, sicer ne tako hitro, kot ostale dneve, sva se odločila ,za že kar  nekaj časa načrtovano smer izleta na Menino planino. Iz Tuhinjske doline. Malo za prelazom Motnik sva namesto proti Kamniku zavila v stransko dolino, ki se je, kot knjiga odprla pred nama v najlepši izdaji jutra...

Dobila sva vtis, kot da sva prišla v povsem nov svet. Vse se je bleščalo v jutranji rosi v ozadju se je nežna meglica , kot koprena ovijala okoli dreves tam na travniku... Krasen kozolec enojec pa je bil kontrast tej lepoti jutra!

 Malo višje pa je sonce že pridobivalo na moči in motivi so že postali jasnejši , realnejši, a še vseeno pravljični
 Hitro sva dospela do Češnjic, ter se nato peljala skozi predore krošenj nad nama.

 čudoviti predor pod zelenimi krošnjami, kjer so se menjavale barve, sonca in  sva prispela do odcepa sva bila vesela, da sva na pravi poti (kajti večkrat zaideva ha ha). Sedaj uporabljava zemljevid na telefonu, ki naju največkrat pravilno pripelje na cilj) No včasih pa tudi ne,

 ustavila sva se na travniku in vpijala vase panoramske lepote

Dolina je še vsa dremotna čepela pod pokrovom smetanaste gmote megle, midva pa sva, vsa vesela da sva nad to meglo vsa prešerna srečna odpeljala naprej po ovinkasti, a dokaj lepi makadamski cesti ob prekrasnih ograjah,

 Kar hitro sva prispela do parkirišča 

Ter se napotila naprej ob prekrasni ograji , proti najinemu prvemu cilju Biba planina

Tu na koči na Bibi planini  je še vladala jutranja tišina .... Midva sva se samo razgledala, uživala v panoramskem pogledu na megleno dolino,. A sva si obljubila da se ustaviva tukaj ob povratku.Napotila sva se naprej ,  čez prehod ob kamniti ograji, sva 

 prestopila čez kamnito ograjo--

        -Ter se ustavila pri kapelici Sv. Antona , , potem pa ob prvem kalu, (ja res jih je veliko tu gor, a ob velikem številu živine  na pašnikih je to komaj. Trava se je bleščala, ob jezeru  kot posrebrena , ali, kot bi jo posul z biseri , kar nisva mogla mimo , a je bilo treba naprej midva pa sva  pohitela mimo 

proti Šavnicam, kajti prehoditi sva imela v načrtu , kar lep del poti 

 Odsevi  v njem pa so bili tako čisti , da si prav razglabljal, kje je spodaj, kje zgoraj .Ob obledelih znakih, sva nadaljevala pot, navzgor po strmi kamniti poti

 

 Čez kamnito ograjo, ki me vedno očara, Kot bi bila kje na Irskem, ki je znana po njih.

Pa velike ploščate skale, ki so dajale vtis vele valovite mize, ali klopi ...

Tako lepo je bilo tukaj to kamnito korito je kot skulptura posvečena kamnito travniški planjavi se bleščala v prvih žarkih sonca.

Se mi zdi, če ga ne bi bilo tukaj bi bilo vse vsakdanje , tako pa se ustavi korak ter opazi še druge lepote, ki jih nudi planinski svet. Prav začutiš ga!

 Rahel vetrič, je kot glasba v ozadju v prostranosti  razgibanega planjave  proti Ščavnicam, se ubrano povezal z oddaljenim pozvanjanjem kravjega zvonca v globeli, v najlepšo simfonijo. Ki jo moraš enostavno doživeti. Toplo sonce je sušilo lesketajočo se travo-
 resasti sviščevec , ki ga je bilo toliko, da sva se seveda spet zamudila z občudovanjem teh grmičkov med rosno travo...., pa modri grmički svečnika , ki so ob rosni travi nudili prekrasen pogled na sveže pravljično  jutro.  Naju pa je pot vodila navzgor, kjer sva se še kar nekajkrat ustavila v svežem jutru, polnem nekega pričakovanja, polnem energije, ki sva jo oba z v globokimi vdihi vpijala vase .Šla sva navzgor nekaj časa po strmini, nato pa zavila h ograji, ki sva jo prestopila, ja ta del sva skoraj zgrešila, a saj ni nil čudnega ob vseh teh zanimivostih ob poti.. ter se skoraj po ravni gozdni

 Temni gozd, v katerem je bilo za čuda tako tiho, da si lahko slišal tišino šepetati, nič vetra, nič šumenja, ter nič ptičjega petja. Kot da se je ustavil čas....Midva pa

sva se  napotila naprej, kajti najina pot je tokrat iz obratne smeri na Goli vrh Šavnice 1436 m....
a o tem naslednjič....:::Sem v zamudi  s pisanjem blogov, no to sem enkrat že napisala, pa sem po nesreči izbrisala....
p.p.

Prelaganje

 

Tudi to je del življenja----Kdor odlaga v......polaga
Dnevi , sicer sedaj prvo še samo  meteorološke jeseni so se  skoraj neopazno  dotaknili naše dežele. A če malo podrobneje in bolj pozorno opazuješ naravo, okolico, veš, da ni daleč, ko bo ves naokrog nastala prava eksplozija mavričnih odtenkov, od  najbolj nežno rumene, preko vseh odtenkov oranžne, purpurno rdeče nekje že tako močne, da enostavno ne moreš, dojeti, da je to zadnje dokazovanje lepote, ki ga nam mati Narava ponudi , da si napasemo oči, da si naberemo energije za deževne sive kasnejše dneve.
 Ko tako brskam po arhivu najinih pohodov, izletov, sprehodov, ali pač samo brezciljnih potepanj, po naši deželi, včasih tudi malo iz ven naših meja  na sever, ali na zahod, skoraj ne morem verjeti, kako sva bila , še nekaj let nazaj aktivna.
 Vsak drugi dan sva bila na kakem vrhu, včasih malo višje, ali pa nižje,no saj višina ni bila nikoli odločilna za pohod, ampak bolj to, da sva uživala na najinih poteh-...
 Potem pa me nenadoma spreleti spoznanje, da letos ni več tako, po moji odsotnosti od pohodov , tiste zagnanosti,, tistega ognja, navdušenja, kot še dve leti nazaj. Lani sva sicer še obiskala kar precej hribov, tudi kar nekaj dvatisočakov in tako dalje. Kljub moji poškodbi , sem vztrajala , ter nadoknadila vsaj polovico načrtovanega. Tudi kondicija je bila še v  pozni jeseni, da ne rečem celo meseca decembra na višku.
Letošnja polovica leta, je bila kljub vsemu še kar aktivna. No potem moja bolezen, nato  se je njemu malo poslabšalo zdravje .A ko sva si že oba opomogla  se je nenadoma  pričelo. Nekaj korona, čeprav moram priznati, da se oba zavedava, da bolj, ko bova v naravi, manj  v dolini bolj bova varna pred okužbo .Še pred kratkim polna ognjevitosti , za vsak pohod, blizu , ali daleč, je naenkrat postal veliko bolj ocenjujoč, previden, , da ne rečem, da sva iskala dlako v jajcu...čeprav navdušenje in ljubezen sta še vedno prisotni. .A vse načrtovanje  poteka nekako takole.
"Greva v hribe?"
"Ja greva"!
"Kam"?
Pade kar nekaj predlogov, že lani konec decembra za letos  načrtovani, a zaradi objektivnih težav neizpolnjeni.
 "Peca! Veliki Rogatec z  Lepenatko. Menina planina z Bibo planino , Golim Vrhom , Ščavnice, Menina planina z Vidovnikom,  krožna pot . Mozirske, Boskovec Trije ploti z Medvedjekom , krožna pot. Travnik na Smrekovcu."
 "V redu kaj bova izbrala?
Dolgo izbirava,  izbereva, dva cilja ,nazadnje pa; Ja morava videt , kako bo vreme..Pa kako bo to, pa ono itd..... Seveda je res, da je letos tudi vreme zelo nestanovitno, posebno više, veva , da se zna hitro obrniti na slabše, se spomnim kako leto nazaj, midva sva hodila v vsakem vremenu, če je bil dež, nižje, če lepo pa višje vrhove.. Pa seveda tudi to, da se on ne sme prehladiti, , a je po bolezni 2017 veliko bolj občutljiv in dojemljiv za prehlade...
Sva pa začela sama pri sebi ugotavljat, kaj je vzrok za tako , že skoraj pretirano odlaganje, "previdnost"  v narekovajih.  Pa sva prišla do sklepa, da  vpliva na to več dejavnikov.. Če si doma gledaš več televizijo, lahko zapadeš v udobje kavča . Moram priznati, da  je kar všečno, vabljivo.. to udobje,... Zadremaš malo, se prebudiš sredi popoldneva, si rečeš, prav za prav mi je zelo lepo, nobeden me ne priganja ..Preklopiš na drugi program in TV te posrka vase..Šport, kriminalke, poljudno znanstvene oddaje.  Ja kot poje Adi Smolar, Bog ne daj, da b' crknu televizor, bog ne daj!!!. Lahko si predstavljam da odložiš vse ne samo hojo, ali kako delo....Skušnjava udobja, hm..... Je
  Nekaj morda tudi stalno javljanje v medijih starejši to, starejši ono. Ostanite doma itd...
Kot refren " Nad 65 let,"la la la ...
 no midva jih imava oba čez sedemdeset a se nobeden še ne počuti "starega", a čeprav nočeš se te ta refren o starejših, le prime  morda nekaj tega spoznanja... Potem pa sva oba dojela, da prav za prav nisva stara,no morda po letih, a kaj so že številke, pač samo statistika , star si pač samo toliko, kot se počutiš, ne toliko, kot ti drugi dopovejo, da si za odpad, da ne zmoreš, tega ne onega.... Ja in to naju je oba nekako predramilo, da  je treba nadaljevati s obiskovanjem vrhov, pa narave skratka živeti in biti povezan z njo..Kajti, če bova še nekaj dni, tednov, doma, in samo zjutraj šla kak km , bova zakrnela, ter olesenela, Kot že nemški  pregovor pravi,Wer rastet, der rostet _Kdor počiva zarjavi.--
Torej lahko rečem z veseljem: Spet smo prežeti z optimizmom... -

Spomini starega gojzarja. Bilo je lepo poletje ob naših jezerih v Šaleški dolini.

Tako hitro, kot je letos minilo poletje pa ze dolgo ne.
Veliko časa sva letos prebila ob jezerih.

Nekaj zaradi
pomanjkanje  kondicije, nekaj pa zaradi nestanovitnega  vremena.

Včasih kako leto sva  poleti, samo tu in tam bila tukaj. Kajti sva hodila zelo intenzivno po hribih.. A letos sva to nadoknadila. Prav za prav se zelo dobro počutiva ob naših jezerih. Sploh ni važno katero je. Vsako je lepo in zanimivo po svoje. Lepo urejena okolica, ter številne sprehajalne poti, , na katerih se sprehajajo  vsi, ki so željni zdravja ter uživanja v lepi naravi. Ki se spreminja, vsak dan je drugače, pač odvisno od tega, kateri čas dneva, ali letnega časa obiščeš ta kraj.

Toliko zanimivega je tukaj. Včasih so na jezeru rahle meglice, včasih temno sive barve, če se pripravlja k dežju in imaš srečo, da si takrat tukaj je voda skoraj črna, No taki prizori so zelo redki, a sva jih že doživela nekaj krat.... Takrat je tako lepo, da samo strmiš in gledaš

 Skoraj neresnično se ti zdi...

Lahko opazuješ ribe v vodi, vseh velikosti in kar nekaj vrst. Ribiče pri ulovu, 

 Občudovala sinhronoziranost konj in jezdecev

 Tekače, ki si nabirajo kondicijo in kilometre ob neskončnih ograjah , ki se vijejo ob lepo urejenih poteh..Ob zelenih travnikih, na katerih raste bujna trava.... .Lepo  na novo urejena  obrežja nudijo pravi užitek za ribiče ....

 Modrino voda, ki je prava paša za oči , Pa opazuješ valovanje visokih trav, ter potem uživaš v opojnih vonjavah sušečega sena...

 Rada sem tik ob jezeru , kjer se mi nudi krasen pogled čez njega na hrib Radojč, ter Paški Kozjak

 

Tudi ob Velenjskem jezeru sva  bila kar nekaj juter, 

 Družmirsko je pa tako, ali tako nekaj posebnega, da ti občutek prostranosti,

Posedala ob klopcah , tik jezera

 Ja takrat začutiš, da je naša dolina res  del narave 

 Pa sprehodi ob Družmirskem jezeru, tam najdeš mir, naravo v vsej svoji prvinskosti...Tam lahko prisluhneš valovanju jezera

Lepo je ob jezerih zgodaj zjutraj,

ali pozno zvečer takrat nekako začutiš tisto moč, ki ti da energijo za začetek dneva, ali , zvečer pa spokojnost, da je vse tako, kot mora biti.Pa cvetje vseh vrst,

Da ne pozabim odsevov

Labodje družine, prav za prav jih je več, labodov, ki se preletavajo med jezeri

 Če stojiš na ožini med Škalskim in Velenjskim jezerom, , zadostuje, da se samo obrneš in že lahko občuduješ obe jezeri skoraj hkrati

Tudi v oblačnem deževnem vremenu je tukaj zelo lepo, a seveda je najlepše kadar, posije sonce

 Takrat se vse spremeni ,Klopce vabijo Odsevi postanejo izrazitejši, posebno ob jasnem nebu. Če pa  je  nebo prikrito z oblaki , njihov ples lahko opazuješ na vodni gladini

 Lepo je tukaj. Večkrat praviva, ko nama bodo pošle moči, ko ne bova mogla več hoditi po strminah in skalah, bova hodila tukaj naokoli, če bo le nama zdravje še toliko naklonjeno. Že sedaj opazujeva starejše pare in posameznike, ki vsak dan hodijo po teh poteh ob jezerih.


 Se hladila, ter izvajala pravo aroma terapijo pod dišečimi borovci.  ob jezeru

 To je bilo nekaj utrinkov letošnjega poletja,ob naših jezerih--Pa še več bi jih bilo , a včasih je višja sila posegla vmes he he-- Poletje ki se sedaj poslavlja, upam , pa na čim več sonca in dobrega počutja v teh jesenskih dneh.
p.p.