SPOMINI STAREGA GOJZARJA-3. Del-MOJ NAJLJUBŠI MESEC LANSKEGA LETA JE OKTOBER --

Hah marec je že na polovici, jaz pa še vedno mislim na pretekli mesec oktober, sončen svetal , topel poln energije, ki človeka povzdigne včasih tako, da se mu dozdeva da enostavno lebdi nad tlemi. Da je v okolici vse pozlačeno, ko se nebo včasih zdi tako modre kobaltove barve, da imaš občutek, da če bi lahko stopil v to modrino, da bi te obdržala na površini.  Morda pa je to samo znak, da mi sedaj gre res na bolje.Torej kot sem napisala že v prejšnjih nadaljevanjih ki sem ga zaključila z obiskom Kašne planine, sva v naslednjem obisku odšla malo dlje od doma. Proti središču Slovenije. Toliko sem že slišala o tem kraju, obiskala pa ga še nisva. da sva nekega oktobrskega jutra se odpeljala mimo Letuša ter prelepo obarvano dolino mimo Braslovč v barvito Savinjsko dolino in skozi Izlake zavila v Moravško dolino.Joj kako so lepi ti kraji . Kmalu sva prispela v Vače, Slivno , kjer so me prvo očarale zadnje vrtnice, ter prelepo urejen krajKer je bil delavnik ni bilo nikjer nikogar. Tako sva v miru lahko občudovala ta prekrasen kraj in dolino pod nama ki se je kopala v megli.

 

Kar nekaj časa sva ostala tu. Potem pa sva nad nama opazila cerkev, ki se je bleščala v soncu. Vprašala sva prijaznega prebivalca Slivne, kaj je to za ena cerkev pa je nama pojasnil, da je to cerkev sv. Neže. Odpeljala sva se del poti navzgor nato pa obiskala lično cerkvico na hribu. Prekrasen razgled na hribe in gore se nama je odkril. Ko sva prispela do nje. Zid ter že obrabljene stopnice, oziroma polkrožni kamni na sprednji strani 

 Prekrasna vrata na cerkvi pod zvonikom. So me očarala.

Uživala sem v poznojesenskem pogledu na preobjedo na vrtu ob cerkvi Sv. Neže. Je pač tako, da so moja slabost tudi cvetovi preobjede. Spominjali so me na velike šopke modrih cvetov na pobočju Matajurja, ki sva ga obiskala leta 2015 in 2016. Presenetilo me je , da tu cvetijo še tako pozno. Zelo nama je bilo všeč na tem hribčku. Čeprav nisva veliko hodila, ker je bil to prav za prav bolj razvedrilni , raziskovalni izlet v te neznane kraje , je nama bilo res žal, da sva morala oditi naprej. A sva se odločila, da tu sem se še definitivno vrneva.

 Lep razgled se nam je ponujal uživala sva in  v daljavi se nama je bleščale gore, ter  še cerkev na Limbarski gori- Odločila sva se , da se odpeljeva skozi sanjsko obarvani gozd  proti Moravčam in naprej proti Limbarski gori- Žal so  popravljali cesto tako sva morala narediti  ob ribniku ovinku je bil obvoz, da sva končno prispela na na pobočje Limbarske gore. Posejane z prekrasnimi kapelicami.

Moj prvi vtis   Limbarske gore me je  v tem sončnem vročem oktobrskem opoldnevu  povsem očaral. Tople sončne barve, modro nebo prekrasni objekti mimo katerih sva se vozila in hodila . Prijazni ljudje, le edini manko je bila gostilna pri cerkvi na Limbarski gori, ki je bila ta dan zaprta- To je za naju bil edii minus. A ker imava vedno s seboj hrano in pijačo, nisva niti tega preveč pogrešala. A navada je , da kjer sva prvič greva navadno kaj spit, da nazdraviva nama , ter obisku temu kraju.

Tudi tu sva si vzela čas opazovala gore, ter dolino pod nama z avtocesto. Ter uživala v razkošni jesenski paleti

Limbarska gora  zelo me je presenetila in navdušila lepota cerkve Sv. Valentina na Limbarski gori. Tako da sem jo kar dvakrat obkrožila.

 v takem bleščečem sijaju , pod modrino neba da ti zastane dih, lahko samo obstojiš in uživaš brez besed, ter si želiš, da bi ta trenutek nikoli ne minil

 Žal sva se morala posloviti in mimo ribnika  se vrnila do Moravč, ter nazaj do

  Moravč, kamor se vrneva enkrat naslednjič-

 ter mimo lepih kapelic sva nameravala nazaj skozi Izlake, ko sva zagledala kažipot Zasavska Sveta Gora, sva enoglasno dejala: Greva še gor, kajti tudi tukaj še nisva bila. In sva se zapeljala gor. Ni nama bilo žal- Tako čudovit kraj mogočna cerkev prijazno osebje v

planinskemu domu na Zasavski sveti gori, je bila tista pika na i, oziroma dodana vrednost nekega dneva, ki nama bo za vedno ostal v spominu. Posebno zato, ker je bilo to tekoče leto tako stresno, tako polno pretresov zaradi njegove bolezni. Ko sva pa v začetku oktobra zvedela, da je premagal zahrbtno bolezen, da lahko z novim upanjem, novim zagonom gre naprej . Se je nama obema odvalil velik kamen od srca.
Spoznala sva , da je vsak trenutek, ki ga lahko uživava v tem življenju druga priložnost , da ne zapraviva dnevov za stvari, ki nimajo nobene , ki nama ne dodajo nobene vrednosti , ne nadgradijo življenja. Je životarjenje in ne življenje na polno- Lanski oktober je bil mesec, ki se ga bova zelo rada spominjala še dolgo, zaradi veliko stvari in dogodkov, a ena iz med njih je vsekakor izlet v središče Slovenije, ter obisk cerkve sv. Neže nad Slivnem in Limbarska gora ter Sveta Zasavska gora ... Ja lanski oktober je bil vsekakor moj, najini najljubši mesec leta-
P.P.

Tudi to je življenje :Brezvoljnost življenja-

Ko ti ni več za prav nič na svetu---

Sneg , mraz jekleno sivi pokrov , ki je bil poveznjen čez našo dolino je bil zlovešča napoved za prebivalce doline.Ali pa seje samo meni tako zdelo. Kajti ko sem v začetku  meseca začutila ostro bolečino v prsih , sem vedela, da , kljub moji tako prepričani odpornosti in dobrem imunskem sistemu, ki je bil posledica zdravega življenja, saj nisem bila bolna že  dobrih  petindvajset let.da me je dohitelo vnetje bronhijev. Brez predhodnega opozorila. Samo večerni  sprehod, tek  skozi mrzlo pokrajino  je bil dovolj da se mi maščuje za mojo površnost, ker sem v naglici odšla ven  brez  kape in šala. 

Letošnji marec je bil tako zlovešč že od vsega pričetka . Nekaj je bilo krivo to, da nisva mogla kam v naravo, a nekako mi ni zadoščalo samo sprehajanje okoli naših jezer.  Potem sem obležala. neznana brezvoljnost, ki je nisem še nikoli občutila je zajela moje bistvo. Za prav nič mi ni bilo. Kot avtomat sem pila čaje, inhalirala materino dušico ter razne napoje. Jemala tablete za lažje izkašljevanje. Nič prav nič ni kazalo na izboljšanje.

 Opazila pa sem, da ni bila samo bolezen to, ki mi je jemala energijo , ter voljo, do življenja. pričela sem razglabljati o sebi, o okolici o stvareh vse se mi je nekako zdelo brezzvezno...In kar naenkrat sem izgubila tek, brez vsakega povoda, jedla nisem skoraj en teden nič, razen tekočine nisem zaužila ničesar.  Posijalo je en popoldan sonce, a kaj je to? Nobenega navdušenja , nad toploto sončnih žarkov, samo bleščalo se mi je!

Čutila sem kako vsakodnevno bolj slabim. Pričela sem hujšati tudi dobre  besede, ter dobre želje  prijateljev me  nekako niso dosegle, čeprav sem drugače zelo dojemljiva . 

Ni mi bilo več do ničesar. Ne do jedi, ne do smeha. Moj se je trudil okoli mene, da bi me spravil v smeh, kar mu je prej brez težav vedno uspelo. zjutraj sem se komaj spravila pokonci, a le toliko, da sem naredila najnujnejše. Nisem se niti toliko potrudila, da bi se zjutraj oblekla. A saj ni bilo potrebe, kajti znojila sem se tako, da sem se preoblačila vsaki dve uri. 

Ležim strmim v zrak in se nenadoma domislim pogovora z mojo prijateljico, ki je pred leti zbolela , sicer za malo resnejšo boleznijo, kot sedaj jaz in je postala brezvoljna, prav tako, kot sedaj jaz.  Spomnila, sem, kako smo se vsi  trudili okoli nje. Jo nagovarjali naj užije vsaj nekaj hrane. Naj vstane. Enostavno ni pomagalo nič.  Čez nekaj mesecev je podlegla bolezni. 

Takrat jaz nisem mogla razumeti, kako lahko človek izgubi vso voljo do življenja . Sedaj vem, da je to takrat, ko sonce nima več toplote, ko modrina neba nima več radostnega pomena za tebe. Ko ptice pojo a v njihovi pesmi ne slišiš nič posebnega.  In če se ti zdravje ne okrepi povrne , toneš vedno globlje. Tudi meni se je stanje izboljševalo, le brezvoljnost je še bila vedno prisotna. 

 -Potem sem  se zjutraj  nenadoma prebudila presenečena, kajti v sebi sem začutila nenavadno veselje in moč. .kar čutila sem energijo, ki se mi je pretakala po žilah. Ko se mi je pridružil mož, je ves vesel dejal, joj kako dobro zgledaš in takrat sem se nasmejala prvič ta mesec. Je pa že polovica meseca mimo. Sedaj vem , da to drži- Smeh je pol zdravja.Vem pa tudi , da se človek ne sme prepustiti brezvoljnosti, a kako to doseči, je pa že druga zgodba. 

Včasih zadostuje nasmeh , soproga, prijateljice, prijatelja , , droben stisk roke, ali  dobra beseda. Najbolje je da je vse skupaj . Najvažnejše pa je, vsak ima črne dneve, take, ali take. A vedno se nekje odpre okno z ozkim trakom svetlobe, ki daje vero upanje in moč za lepši danes, jutri.

 Tako marčevske ide so prišle in upam , da tudi prešle. Spet imam voljo do življenja spet sva šla na sprehod in ja veselim se dni, ko se mi bo kondicija spet povrnila, da bova spet lahko šla v naravo , ki mi bo spet povrnila voljo do narave in življenja.... 

p.p.