SPOMINI STAREGA GOJZARJA--LUBELA

Prvo se oproščam za napake, ki so žal nastale pri urejanju strani- 

Da se odmakneš malo od vseh priprav na praznične dni  in dišav, ki so preplavljali dom. Ter mestnemu vrvenju, hitenju, sva se odpravila  na pohod na Lubelo. To je hrib nad Velenjem. Prav za prav, bolje povedano nad Škalami.Šla sva peš od doma mimo Škalskega jezera,Škal in nato v strmino do koče pod Lubelo

Sprva po senci nato pa sva stopila na sonce in občutek je bil, kot bi bilo vse pomladno razpoloženju.

vedno bolj  je naju pot vodila priti vrhu

Sva že delala načrte, kje se bova vračala čez celo Lubelo po grebenu do Škalskih Cirkovc in spet po asfaltni cesti do Hrastovca, nazaj skozi Škale Škalsko jezero In domov  Vsega skupaj tako okoli 14.5 km. A je dobro, tako se ne bo treba bati, da bi nam praznične jedi preveč škodile, oziroma, se nabrale okoli bokov.- Na Lubeli sva bila zadnjikrat pred 51 leti. Joj koliko se je spremenilo. Že Škale so se razširile, ja nastalo je naselje- Na kočo na Lubeli se ne spomnim preveč,( a saj ni čudno to je bilo pred ena in petdesetimi leti, takrat je zaljubljenost nekako bila v ospredju ha ha ha), vem samo to, da je bila lesena in stopnic pred njo. Ostalo je vse pokril prah pozabe. No ja pol stoletja je pa tudi že kar lepa številka. Izbrala sva prečudovit jasen dan, Nasploh imava z vremenom srečo.. Ja pa treba je bilo malo, da bomo, smo laže in brez slabe vesti uživali v prazničnih dobrotah in , da bomo pottalo je veliko

 najinemu ciljukjer sva imela krasen pogled na zasnežene gore v ozadju in na prelepo Šaleško dolino pod nama in Peco, ki se je bleščala, kot dragulj v soncu Zjutraj je bilo zelo hladno,a jasno, a ker sva res hitro hodila po ravnini, je nama bilo še pošteno vroče , ko sva se pričela vzpenjati v breg pa sva se segrela kot dva kuhana paradižnika :D :D A lepo je bilo spet iti v strmino, kajti te dneve sva hodila samo okoli naših jezer, , se mi pa le zdi da je strmina tisto, ki ti da kondicijo in goro PecoTu bo treba na desno, sva dejala,ko sva iz lepe razgledne točke videla odcep, pa  sva  vseeno nadaljevala naravnost po asfaltu, kajti vedela sva , da je koča na skrajnem desnem robu Lubele

 na vrhu je bilo prav zimsko razpoloženje  s soncem obsijanega gozda, vmes pa en beli popek teloha- prav poživljajočeki je nekje kazal posledice preteklega viharja, ki je vihral čez Slovenijo..
Čez Lubelo je lepa cesta, ki se dviga in malo po ravnini, nato pa strmo navzdol proti Škalskim Cirkovcam. Ko sva mislila da sva že pod kočo sva videla veliko škarpo in malo naprej stopnice, ki so naju popeljale na vrh

 sneg se je bleščal in Mery je uživala ko je tekala po njemu

 čeprav že utrijena sva bila dobro razpoložena

 lubadar je gospodaril po Lubeli,kakor še marsikje drugje. Tako je lep gozdni hrib postal skoraj gol na nekaterih krajih.

 pogled na drugo stran, kjer sva hodila pred enim mesecem- Na skalnem vrhu in Vodemlji, ki je bila sedaj v senci.A spomini še zelo sveži in krasni.

 prelep pogled na skoraj pomladansko njivo

 pogled v globeli, pod cesto je bil zanimiv .

 tu sva spet počivala in se odžejala

 ta pot se kar vleče iz Škalskih Cirkovc do Škalposebno še zato ker gre skozi po asfaltni cesti. Jaz sicer navadno hodim ob robu ceste, ker mi pač asfalt nabije noge in so naslednji dan, kar boleče.

 Avtobusna postaja v Hrastovcu, kako sem bila vesela, ko sva dospela do sem. Navzdol bo šlo hitro

na ovinku je naju ujelo ogledalo

Pa mimo prelepepega stolpa

ko sva dospela v dolino v Škale, je Mery skočila v vodo, da si je ohladila razbolele tačke in se odžejala, čeprav sva imela vodo s sabo ji je bolj bila všeč tav potoku.

skozi osvetljen gozd

sva prispela na vrh oziroma do kočeprekrasen moder svod nad nama je polepšal že tako lep dan

zelo lepo je tu gor ter zelo urejeno je vse naokoli in čisto- Pa še prekrasen razgled, do Kuma Mrzlice, Čemšeniške planine in še dalj ..

Mery je bila utrujena a zadovoljna

nato smo po senci in soncu po grebenu Lubele jo prečkala, in dospela  do Škalskih Cirkovcto je slika iz vrha Lubele, ki sem jo zoomirala skozi veje

lepi kristali in Mery je uživala na hladnem snegu

Prvo je naju pot vodila med snegom in soncem , nato pa po sončni strani počasi do odcepa za Hrastovec

pot oziroma cesta z vrha Lubele je bila prijetno osvetljena.A žal sva hodila po asfaltu.

KO sva prispela na ravnino je sonce že zahajalo za Skalnim vrhom.V Škalah se je Mery vrgla v vodo , da si je ohladila razbolele tačke

 Zvečer pa sva vsa srečna in vesela opazovala sončni zahod skozi okno.Ti je bil še dodatna pika na i za zaključek prekrasnega dneva.

p.p.

TUDI TO JE ŽIVLJENJE- moja razmišljanja -PRIJATELJSTVA-

Prijatelji !

 Včasih opazujem živali, ki se radostno igrajo, ali bivajo v harmoniji  skupaj , so vse vesele razigrane , skratka srečne, ali pa posamezne, ki molče stojijo in opazujejo svet okoli sebe. Takrat me vedno prešine misel, da smo si tudi ljudje zelo podobni z živalmi. Kajti tudi ljudje smo najbolj veseli, če imamo ob sebi prijatelja, ki deli s tabo radosti in veselje življenja, včasih pa, ko pridejo težave, te bodri , ti je za vzgled, ti daje podporo, dobre želje, ki te dvignejo s tal , da se laže pobereš, ti odprejo oči, da lahko na dogajanje pogledaš iz povsem drugega zornega kota. Ti ponudijo ramo, da se lahko izjočeš na njej ...Ja taki prijatelji so zlata vredni. Pa če tudi nisi vedno z njimi v stiku.Vedno veš, da so tam,prijatelji so kot ladje, ko ti rečeš joj je pa šel, drugi vzklikne ojla pa si tu. da bodo vedno zapluli v pristan, ko jih boš najbolj potreboval, da boš z njimi delil srečo in veselje, včasih pa tudi bridkosti in skrbi.Kajti pravi prijatelj se vedno znaje ob tebi ko ga najbolj potrebuješ in želiš. Tako je moje razmišljanje o prijateljih. Ja nekaj jih je tudi med vami tukaj na spletu. hvala vam vsem iz srca, da ste me podpirali, mi dajali pogum , me bodrili in se veselili z mano. Čeprav se morda malokdaj oglasim ste vedno v mojih mislih in besedah. prijatelj/ica - HVALA VAM IZ SRCA- TOPEL OBJEM 

TUDI TO JE ŽIVLJENJE - Moja razmišljanja-O ČASU

 - ĆAS-

Ob teh zadnjih dnevih , tednih, urah , se vedno znova zavem pomena časa. kako vse hiti se spreminja in z njim vsi. 
Prav pogrešam dolge pogovore  v živo s prijatelji, ki jih pa žal več ni. Odšli so tja za mavrico, za obzorje, kjer se čas ustavi, vse obstane, jaz srčno upam, da je res tako da takrat doživimo lepote , kakršnih si niti v sanjah  ne moremo  predstavljati, ali pa je vse to le iluzija. kakor koli čas mi drvi zadnje čase  s tako hitrostjo. Ne vem, ali  to vsi tako dojemajo, ali samo jaz.  kjer vse vsi dogodki vrstijo tako hitro. Nikjer ni več časa, da bi se ustavili , se pogovorili, ali se družili na tak, ali drugačen način.
sicer midva še to nekako poskušava tudi v praksi nekako to izvajati. Obiskujeva prijatelje, sorodnike,. Vesela sva če naju obiščejo , takrat mi srce zaigra, kajti zavem se, da vsepovsod pa le ni naglica časa na prvem mestu. Vem da je čas zelo relativen pojem.Vidim na spletu,  Na enem drugem portalu pred kakimi tremi leti, smo debatirali pozno v noč in se nasmejali vsak v svojem domu na ves glas , čutili smo se nekako povezani . Morda je to zato, ker smo bili takrat še mlajši??? Z nekaterimi smo se srečali tudi v živo. A potem so ta portal ukinili. Z nekaterimi smo nadaljevali prijateljstvo tudi na Facebooku. Tudi tu smo prijatelji, a se je veliko spremenilo. Tu ni več čas za komentarje, za klepetanje, kvečjemu še za všečki. A sčasoma, so se mi ti všečki nekako zagabili. Ne mislim nič slabega s tem, a pustijo me hladno, ne dotaknejo se srca.  Jaz pa imam rada pristnost besede in ob všečkih pa se zavem, kot da klikneš samo toliko, da e vidi, da si pogledal oz, obiskal dotično stran. Najbolj pa me je presunilo spoznanje, da sem postala tudi jaz sčasoma ena iz med teh, ki samo klikajo, le tu in tam pa povedo kaj v resnici čutijo. A , kot že rečeno v teh časih ni preveč dobro nositi srca na dlani.

Tako pač je kot je. Pa ne samo na Facebooku, tudi drugi portali so postali del te prakse. Sicer priznam, da zadnje čase sem bolj malo na FB in tudi na Googlu, kajti sedaj v teh dneh sem pač morala izbirati med nujnim , važnim in res nujnim in res  važnim. A se vedno znova in znova rada vračam. Kajti  lepo se je vrniti , kajti zavedam se, da  čas tako hiti in , da, ko se bom enkrat hotela vrniti sne bo več tega , ali onega prijatelja, ali pa bom jaz odšla tja, kjer je čas  ni več pomemben. Ali je pred dvanajsto, ali pa pet čez . Sedaj pa se samo držim te prakse, da izkoriščam dan , do potankosti , ali kot se lepo reče                CARPE DIEM