SPOMINI STAREGA GOJZARJA-KO IZ žarečih barv stopiš naravnost v belino

V torek sva  spet obiskala Škalsko jezero, , čeprav je bil drugače siv jesenski dan, sva imela srečo, ker sva bila kar zgodnja, da sva ujela še nekaj sonca, ki je izmenično osvetljevalo Velenjsko jezero  ter Škalsko jezero  in okolico...




Na Uršljo goro se žal ni videlo bila je v oblakih.  Sprva sva nameravala, da kljub temu obiščeva vrh te nama tako ljube gore, a kmalu se je tako pooblačilo , da sva ta namen opustila. Naslednji jutro pa sva dejala, greva gor,  na svoj mesečni obisk, ki ga včasih podvojiva, ali celo potrojiva, kakor pač dopuščajo razmere in obiski ostalih gora.  Pa sva šla, čez Sleme mimo Križana ter nato zavila na desno mimo  Plešivega in nato navzgor mimo Vernerška ter mimo privezane mize nad travniki. nad Križanom....

 
Malo nad Plešivem sva že zagledala vrh Plešivške Kope, ki je bil kot da bi ga kuharica posula z drobnim sladkorjem v prahu. Više kot sva  bila bolj gosta je bila  obloga iz sladkorja

 Avto sva pustila ob cesti in se peš odpravila tokrat okoli po cesti mimo Rampe na vrh Uršlje gore
Takoj ko sva stopila iz avta naju je presenetil močan veter. Tako je ostro brilo, kot bi bila sredi decembra, ne pa sredi oktobra meseca. Zavila sem se v velik šal, da sem bila kot prava babuška, a zeblo me potem več ni.  Nadaljevala sva pot in občudovala pravo zimsko idilo, ki nama jo je nudila pot.


 Nekaj časa sva hodila še po senci, kajti sonce zjutraj pozimi bolj pozno obsije to stran, če sploh

A potem bolj, ko sva se dvigala jasneje je postajalo , seveda izmenični z meglo, ki se je  tu in tam priplazila iz doline . A sva bila tako zatopljena z občudovanjem tega nepričakovanega  snega, da trenutno sploh nisva pogrešala sonca,
  Kot debela odeja je ležal sneg na smrekovih vejah . Tišina, da si slišal  svoje misli , ter škripanje snega pod podplati , kajti sneg je bil  na nekaterih mestih pomrznjen. 



Debele obloge na malih smrekcah so dajale vtis božičnega drevesca.


Mery je bila zelo vesela in zadovoljna na snegu. Obožuje ga, seveda če ni moker in se ne prijema na njene dlake, da potem ne zgleda tako, kot na desni  sliki spodaj.Takrat hodi, kot bi imela trde noge in navadno je potrebno veliko truda, da se odstranijo te obloge od snega. 


Lani sva bila ravno tak čas na Uršlji in to drevo je žarelo v barvah. letos žarenja še ni pa še sneg ga je pobelil. A ko sva se vra čala je bilo drevo že brez snega, kot prikazuje ta spodnja slika



 le da je namesto snega curljalo z vej,   vrnila nazaj, kajti uživala sva na vrhu v belini, soncu in čudovitem gorskem zraku.kajti postalo je toplo, midva pa sva tudi potrebovala čas da sva se  Čez nekaj časa sva ugledala prve vrhove

obsijane s soncem

 In nad njimi modro nebo. Ko sva prišla čez nekaj časa do rampe sva si malo oddahnila in odžejala.Pot po snegu, čeprav ga ni bilo veliko, je le bolj utrudljiva, kot pa po kopnem.Pa še za slikanje sem porabila kar nekaj časa. Pa za opazovanje, kot , da bi vedela, da ta lepota ne bo trajala dolgo.

 slikala sva se sredi te zimske idile


Zanimivo je pa bilo, takoj , ko sva prišla malo bolj na vzhodno stran je na drevju bilo manj snega, a


 po cesti ga je še vedno bilo dovolj. tale buldožer je zadnjič ravnal cesto, če še bo malo počakal jo bo lahko pa kar oral z snežnim plugom.




Ko pa sva na ovinku zavila spet na severno stran je bila spet popolna zimska idila




 sonce je pričelo sijati tudi na tej strani zato sva se odločila da se malo odpočijeva na najini klopci, he he, kjer vedno počivama




Tu  naju je dohitel planinec, ki je bil tudi znanec mojega moža, Malo smo poklepetali in dal mi je rokavico, ki sem jo izgubila niže, ko sem slikala lepoto gozda.
Nato sta onadva odhitela naprej midva pa počasi za njima, Ko sva prispela na moj najljubši  ovinek, kjer bi sedaj že morali žareti macesni , so bili pokriti s poprhom beline.

Nadaljevala sva in kar kmalu prispela  ven iz gozda, kjer sem pričakovala da bom zagledala cerkev na vrhu, a nič od tega bila je v megli, ki se je podila preko gore.




Na levi strani nasproti kapelice, sem ugledala prečudoviti prizor

Kot vrba žalujka je stal v pol megli macesen z povešenimi vejami .Bilo mi je kot bi se ustavil čas.



 Popolna tišina in mistično okolje pa malo bujne domišljije si lahko v hipu daleč onkraj stvarnosti. Megla se je umaknila, česar sva se oba zelo razveselila. Kajti modrina neba, ki se je odstirala pred najinimi očmi je bila pravljična. Pa še bor ob poti, je svoje konice vej imel take, kot bi bili obešeni na njegovih vejah kraguljčki. Samo to sva pričakovala, da slišiva tam čez rob glasen Ho ho ho in ugledava  rdečo kapuco božička.



Nebo je postajalo tako modro, da sem imela vtis, da se bom vsak čas lahko dotaknila zvezd.
 Pohitela sem na desno stran, kjer se je ravno vralčal neki po hodnik z aparatom v rokah. Slikal je in seveda sem morala tudi jaz pogledati na vzhodno stran proti Pohorju in Mislinjski dolini


 Pohorje je tudi bilo pobeljeno dolina pa se je bolj slabo videla, So me pa razveselila drevesa  na pobočju pod menoj , ki sem jih odnesla na spominski kartici domov za spomin na te čudovite trenutke tega dne.



Nad goro pa se je delala jasnina.

 Ki jo je megla odgrinjala in zagrinjala pred nama.


 Ko sva prišla do ovinka tik pred cerkvijo je spet megla zakrila vse..: Pustila sva si čas uživala na toplem soncu , kmalu so se nama pridružili še drugi planinci in tako smo malo poklepetali , drugi so odšli naprej na vrh in potem proti Naravskim Ledinam nazaj domov. Midva pa sva še nekaj časa posedela nato se odpravila malo po gori , na vrhpriti vrhu in potem  počasi nazaj med čudovitimi okraski, ki jih je naredil sneg na travah in drevju





 Kar nekaj časa sva ostala tu in gledala, kako se sneg topi na mizah in klopeh.

 Toliko lepote, še  na suhih travah, kot, ptič, kot angel se mi je zdela tale   lepotička ob poti, ali kot je dejal moj mož, kot žival z velikimi uhlji ha ha...







 Ob povratku je bil prelep pogled na kapelico


Taka pa je bila razlika ob prihodu na goro in ob odhodu

Pogled na Peco je še bil kolikor toliko viden. Medtem ko se KSA niso videle. , Videl se je pa Obir, kjer sva maja občudovala bogato cvetenje . Košuta v ozadju in Olševa, na katero sva imela iti še to jesen .Pogledat, kako bodo macesni žareli. Upam , da bo sneg čim prej skopnel , če ne pač ne bo letos tega jesenskega obiska te prečudovite gore



 V Šaleško dolino se je bolje videlo, Najlepši pa je bil pogled na Mežiško dolino, ki  pa je bila seveda tako,  kot vse doline niže pod 1000 metri kopna
Po gori pa so se izmenjavale megle, meglice in jasnina  . Toplo je bilo in res nikamor se nama ni mudilo. Pogovarjala sva se o tem, kako je ta gora zanimiva, polna energije, ki jo enostavno čutiš, zato se vsak težko poslovi od nje. Vedno znova in znova se radi vračamo gor, čeprav  ostaja vedno enaka je ob vsakem obisku drugačna. Ta trava je bila kot  mini ograjica 




Srček se je vedno bolj odkrival na kamnu...

 Meri in  midva sva uživala
Ja iz Uršlje gore se vidi na vse strani, če je jasno, celo do Triglava in daleč na Avstrijske gore.
 Nekaj časa sva ostala na vrhu, kjer je bilo prijetno toplo, in gledala, kako pred najinimi  očmi izginja snežna belina. Vedno bolj travnata je bila kotanja pod nama.Toliko se je otoplilo, ko sva šla mimo cerkve nazaj je kapljalo s strehe, še zadnji pogled, kar težko je bilo oditi , a saj se še vrnemo. Najbrž še ta mesec. da so se tudi sadeži jerebike videli izpod snega.
 Moj najljubši ovinek je bil ob povratku že kopen in videli so se vrhovi macesnov v barvah

 OB povratku se je tako otoplilo, da je kapljalo z vej na naju, da sem imela kmalu tako frizuro, kot bi si obesila špagete okoli glave. Pa še pri frizerju sem bila  prej. A nič ne de, ..celo osvežujoče je bilo...

 Nazaj grede se nisva ustavila ob privezani mizi tako kot običajno. Ni se nama dalo spravljati snega z mize in klopi.

 tu je prej bilo vse belo sedaj pa nekaj ur pozneje povsem jesenska slika-prej sneg sedaj cvetje-



Nato pa mimo Križanove kapelice in Ciganije ter Slemena počasi v Šaleško dolino domov. Bil je prečudovit dan poln zimske idile. Rada imam prvi sneg, zime pa ne, posebno ne na cestah in kadar ga je treba kidati, Všeč pa mi je koliko lepote lahko zima ustvari.
p.p.

  

• 
  
• 
  
• 
  
• 
  
• 
  
• 
  
• 
  
• 
  

- IZ ZBIRKE TUDI TO JE ŽIVLJENJE---V TA JESENSKI ČAS -1. del.

SPOMINI STAREGA GOJZARJA_ Splet iz mojega zornega kota.

Včeraj  dopoldne ni bilo povezave  s spletom. Saj ne , da bi človek kar visel na spletnih straneh, a potrebovala sem neko informacijo pa je bila nedosegljiva. Nisem mogla verjeti da me je to spravilo v slabo voljo. Ko rabiš pa ni mogoče do vira.
Tako sem pričela razmišljati o plusih in minusih spleta, kako smo postali že odvisni od njega. kako se je razmahnila in razvila ta tehnologija. Ob  raznih vprašanjih si do odgovorov oddaljen samo na klik (hm,seveda če povezave delujejo). Vse imaš servirano, kot na dlani. Splet je ogromna baza  koristnih podatkov, seveda so vmes tudi , kot pač povsod tudi v realnem življenju  pasti in, če ne paziš se lahko kar hitro ujameš vanje.Tudi kak virus nehote ujameš. Treba je biti previden pri raziskovanju spletnih strani. 
Po drugi strani pa sem jaz osebno zelo zadovoljna s stranmi, ki jih obiskujem.  Pa da si med seboj izmenjujemo  izkušnje , fotografije, to nas povezuje, širi obzorje to stran in ono stran luže. Res je splet  prava  zakladnica znanja, ki ti poleg vsakdanjih zanimivosti da tudi koristne napotke,kolikokrat načrtujem izlete, ki jih drugače ne bi se niti spomnila na nje, pa me kak prijatelj/ica spomni s svojimi objavami v besedi in fotografiji. Potem virtualni prijatelji. Z nekaterimi sem se spoznala v živo , tako da je virtualna slika dobila otipljivo obliko. Do sedaj razen enkrat nisem bila nikoli razočarana. Vezi so se samo še poglobile. Pa ne da bi drugače ne imela prijateljev , daleč od tega, le tako je da ko si že bolj v letih se prijateljske vezi vedno večkrat prekinejo zaradi odhoda prijateljice, ali prijatelja tja , za obzorje , kjer so za mene ne dosegljivi, kjer jih lahko obiščem in oživim še samo s spominom. Kolikor mi le čas dopušča, obiščem  strani, kjer lahko na hitro poklepetamo s prijatelji, ali pa po e-pošti. Ali Skypu.  A sem ugotovila da vse povsod enostavno ne obvladam več vsega, ker imam še tudi kar aktivno življenje , a tako nekaj časa sem na enih straneh, nekaj časa na drugih pa se izide he he. Pa mislim , da tudi prijatelji to vedo, kako je in smo zadovoljni vsi.
 Seveda so pa tudi minusi ob vsem tem, prvo : Čas tako hitro mine in včasih se sploh ne zaveš kako varljiv in kako relativen pojem je čas. Zdi se, kot da si par minut zatopljen v brskanje, pa je mimo ura, ali dva, pa da ne omenjam kakega prismojene jedi na štedilniku. Pa seveda tudi vezi med sorodniki so postala vse bolj virtualna, ni časa za  obiske, opraviš  vse na Skypu, ali e pošti , meni osebno to ni najbolj všeč, ker sem še pač pristaš osebnih stikov in živim še vedno v zelo realnem svetu. A tako pač je to je postalo nujno zlo- Žal- Pa otroci na internetu, no o tem sedaj nebi. Seveda je  v redu da so na spletu, da obiskujejo varne strani, da iščejo dodate vire znanja. In igrice, a spet vse v mejah normale. A zato morajo poskrbeti njhovi starši. 
 Tako če zajamem vse dobre in slabe strani, splet da veliko, a tudi veliko vzame. Prvo dragoceni čas, ki je za mene zadnji čas postal največja dobrina, (posebno še, ker se mi zdi da se  iz meseca v mesec hitreje vrti), da ga je vedno manj. Ali se pač samo meni tako 
zdi . Potem tudi medsebojni odnosi so postali bolj površni, oddaljeni. 
Dobra stran je pa da si klik vstran do odgovorov na razna vprašanja, da si na tekočem o vsem, kar si iskal in si želel  izvedeti, ter prijatelji. Nekaj sem jih spoznala že pred šestimi leti in prijateljstvo je vedno bolj trdno in je tudi v realnosti  meso in beseda postala , kot bi dejal svetopisemski očak ha ha..  Pa še kako dobra stvar je to, da lahko pišem svoja opažanja svoje občutke in objavljam svoje slike, saj veš kako je to,  srečo in veselje  in občutke je treba deliti, četudi niso vedno za vse prijetni. 
 Torej dragi moji življenje je lepo in če spleta ne bi bilo , ne bi mogla tega objaviti, kajti rada pišem , rada fotografiram in tako z veseljem objavim kaj.Čeprav je samo moje drobceno razmišljanje o vsakdanjemu življenju, pa čeprav je včasih tudi virtualno je lepo in koristno. Torej živimo s tem naprej. IN naj živi prijateljstvo in naj bo splet vedno varnejši in lepši. Pa lep pozdrav
p.p.

SPOMINI STAREGA GOJZARJA.. Moja razmišljanja o delu in dejanjih starejših ljudi.

Zjutraj sem poslušala anketo na radiu, o aktivnosti starejših ljudi. Bilo je vprašanje, koliko so še aktivni in ali  razna dela še opravljajo z veseljem .
Tako sem pričela razmišljati o delu in posledično tudi o tem, kako   človek , ki  ima že  malo višji  EMŠO opravlja svoje vsakdanje opravke.
ja različno sem ugotovila, ko sem  se v mislih malo obiskala, svoje znance prijatelje in sosede. Nekateri so kljub letom že krepko čez osemdeseta, še vedno aktivni, , kljub starostnim tegobam, ki jih pač prinaša življenje s seboj ,vsako jutro gredo z veseljem na sprehod vedno nasmejani, da kar čutiš njihovo energijo, ki so je polni.
Nekateri pa, so takoj ko so dosegli starost, da so se lahko upokojili, dejali. V življenju sem delal dovolj sedaj bom užival.  In kake vrste je to uživanje? Postelja, kavč, hladilnik v roki pa stalno  tv daljinca. Pa so srečni ? Seveda so, kljub kilogramom, ki so se nabrali zaradi neaktivnosti, in obilne hrane.  Različnost značajev je očitna. In morda je kar prav tako vsak ima svoj način za preživljanje prostega, časa, ki pa  nekaterim  starostnikom  vse  prehitro spolzi skozi  dan.
 Nekateri so vsak dan v knjigah, a za njih branje ni samo preživljanje dneva, da pač mine dan, ampak pestro popotovanje z junaki ki so v knjigah. Nekateri, kljub neokretnosti, če še lahko  berejo  jim nikoli ni dolg čas. Njihovo preživljanje starosti je  pestro, a žal tudi, se tako odmikajo tudi od realnega življenje, kako bi rekla čas jim polzi skozi prste, a samo ob branju   zamujajo lepoto resničnega sveta. Je pa seveda še veliko bolje to, kot pa se prepuščati samo pomilovanju in televiziji.
Vedno več  starejših potuje, po drugih deželah, tam spoznavajo druge , kulture,  in povsem nov svet, Poznam kar nekaj ljudi  , ki so prepotovali vse kontinente in pravi užitek jih je poslušati, ki pripovedujejo od lepotah drugih dežel, o načinu življenja tam in raznovrstnosti kultur. kolikor jim pač dopušča zdravje in finančni stanje.
Spet drugi  hodijo v hribe v parih,  posamično in ne bi tega zamenjali za nič na svetu. Kajti narava pač da tisto, kar pravzaprav nobena stvar ne more. Njena vsemogočnost in neukrotljivost, raznovrstnost in lepota,in dobrodejni vpliv na človeka, to zmore samo mati Narava, le opazovati  gledati in videti je treba.
Bilo je danes vprašanje, na radiu , ali še jim vsakdanje opravilo, kot je kuhanje, likanje vrtnarjenje, ali razni športna udejstvovanja še v užitek, veselje, ali breme. Pa sem poiskala odgovor, kar pri sebi.
 Jaz prav za prav rada delam vse, kolikor mi pač telo dopušča, Lotim se vsega, rada pleskam mešam barve...  Kuham z veseljem , ker zame ni kuhanje, da dam kosilo na mizo ampak zavest, da lahko skuham, ustvarjam   zdrav obrok , kar hočem, eksperimentiram, da nisem odvisna od gotovih jedi, ki jih sedaj ponujajo že razni supermarketi, ali MacDonaldi. KO pečem kruh

nimam samo izdelka pred očmi, ampak zadovoljen nasmeh mojega moža, ki mu raztegne  usta do ušes in pohvalo:

Kako dober kruh si spekla. Ko zadiši 

po celi hiši po svežem hrustljavem kruhu. Neprecenljivi trenutki.
Likanje, hm, prav za prav uživam v likanje, le zraven se spravim bolj težko ha ha ha. Pospravljanje je rutina, ki jo da zadovoljstvo, da najdeš stvari vedno tam, kjer pač naj bi jim bil prostor..

 Vrtnarim z velikim užitkom, čeprav nimam več svojega vrta, imam mini vrt na balkonu , kjer mi uspevajo paradižnik,,

 ki  obenem nudi   poleti tudi senco s paprika, spomladi prva solata, poleg začimb in dišavnic ter seveda tudi balkonskih rož. Razveseljujejo me metulj in čmrlji ter čebele, ki se pasejo na sivki, ali majaronu in tagetesu

  In čeprav je  mini vrt res samo za vzorec je tudi neko veselje, ko stopim na balkon in mi zvečer ko prižgem luč zažarijo nasproti rdeči plodovi in omamno zadiši cvetoča limona. Ja to je zadovoljstvo, ki je za nekoga nepomebno, a mene napolni z veseljem do narave in življenja.

Rada slikam, že ko pritisnem na sprožilec si v mislih naslikam prizor kak bo na sliki. Obožujem  pohodništvo, ne zaradi same hoje, kajti včasih zna biti prav naporna, a tudi to mi je všeč, ker lahko testiram , koliko še zmorem, utrujenost po dolgem pohajanju, je vedno zmes notranje sreče in zadovoljstva ter bolečih mišic. A bolečine v mišicah po nekaj urah izginejo zadovoljstvo pa ostaja. Ker  mi pohodništvo in raziskovanje nudi veliko, me napolni z energijo in po redni hoji so izginile bolečine v kolenih. Počutim se veliko bolj elastična in gibčna.
Rada pišem, včasih me prav preplavi veselje da lahko svoje misli in občutke spravim na papir. Zgodbe, ki jih slišim na svojih pohajkovanju in včasih je samo kaka misel ali verz. Mi je vse v veliko veselje .Torej , kot je dejal nekdo. Citat:Če popišeš stvari, ki jih imaš- imaš, samo listo, če opišeš kaj doživiš imaš zgodbo.. konec citata.. To je to ...
In tako zaključujem današnje razmišljanje, da prav za prav sploh ni važno, kaj človek dela s čim  se ukvarja , Samo da sledi svojim notranjim vzgibom, ne glede na starost izobrazbo, ali spol,da gleda življenje iz svetle plati, v današnjem času je to še kako potrebno, ko so  nekatere stvari v današnjem hitenju in izkoriščanju  ljudi prav srhljivo  depresivne
p.p.

Spomini starega gojzarja- Ko ima vrag mlade nima samo enega, ampak 99

Današnje jutro se je začelo z prekrasnim sončnim vremenom. Ker sva naslednji teden  nameravala na Snežnik, sva dejala, za kondicijo greva na Gozdnik. Gor sva bila namenjena že lani , a je nama ta pohod preprečila poškodba .Potem sva odlagala in danes sva dejala greva da vidiva kako je tam gor. peljala sva se mimo Žalca skozi Savinjsko dolino do Migojnice in naprej med  jesensko obarvano okolico  do Zabukovce,

kjer naj  bi nadaljevala  peš na vrh Gozdnika 1.45 minut  naj bi  trajal vzpon na 1096 m visok  vrh v zasavsko Posavskem hribovju.. 

 Prav veselila sva se ko sva zapuščala zadnje hiše v Zabukovci , ko je pričel avto, kar naenkrat glasno ropotati in cukati. In nobene moči več ni imel.  Hm avto ima že nekaj let, a o sedaj je vedno tekel kot Singerca. Nikoli naju ni pustil na cedilu.  Delali so še samo trije cilindri. Kaj pa zdaj. Ja nič samo z obžalovanjem sva pogledala vrh ki se je komaj videl tam iza dreves , obrnila sva in se počasi odpeljala nazaj. Ko sva se pripeljala do  Velike Pirešice,  sva ustavila  na robu ceste in preudarjala kaj narediva.

Ali se naj odpeljeva domov, če bo sploh še vžgal, ali pa pustiva avto tu in greva na avtobus in jutri naprej  urediva. A smola danes je sobota.  Mehanika  oz servis imamo v Vojniku- Torej sva počakala in res počasi skoz v tretji peljala do Vojnika,. K sreči so bili tam in so avto privzeli. Nadomestnega ni bilo nobenega. Pa sva optimista, kot sva vprašala, kje je avtobusna postaja. Ni bila daleč.Mimo prelepe kapelice , sva kmalu prispela do nje in videla da bo prevoz kmalu tu. Hitro sva bila tam in na tabli je pisalo da avtobus odpelje  11.17 minut, za Celje, za Velenje ne vozi v sobotah nobeden..- Čakava, čakava. Avtobusa od nikoder. Pa sva se odločila da greva naprej proti Celju, peš. Mery, ki je bila zraven sva dala v nahrbtnik, nekaj časa sem jo nosila jaz nekaj časa on. Ker je bilo veliko prometa in hitreje sva  bila na poti.Pa še vroče je bilo no  in dobrih 10 km je dolga pot po asfaltu, kar je za psa z majhnimi nogami preveč. A sva se je kar nanosila ima osem kg .Nekaj časa sva hodila nato sva grede počivala na avtobusnih postajah ob cesti, , Tam sem hotela jo dati ven skoraj obrnila sem nahrbtnik, a ni hotela ven, kot prilepljena je bila noter . Ona ve, kdaj se je treba pritajiti. Kako sva se smejala na njen račun.Kaj vse človek naredi za dobrobit svojih  štirinožnih prijateljčkov.

 Tu sva se že velikokrat vozila, a kaj naj rečem veliko več opaziš, če greš peš. Kako se je sonce ujelo v liste vinike, 

  kako so vrtnice  se bleščale v soncu, kako se reka  Hudinja  vije med  lepo urejeno strugo...

 pa razne zanimivosti  katere spploh ne opaziš, ko  se pelješ  mimo.   

Vroče je postajalo kajti bilo je poldne in takrat sva šla mimo gasilskega doma v Škofji vasi, ko  se je sirena  oglasila. Mery je bilo strah .  Malo naprej sva hotela nekaj spiti v gostilni ob poti. 

A žal je bila zaprta. Potem sva se ustavila na trati ob živi meji in spila svojo zalogo pijače, ki sva jo imela s seboj..Je pa bilo zanimivo hoditi ob cesti mimo semaforjev , kjer sva si krajšala čas  s tem koliko časa je treba čakati na prehod. In je mož dejal za pešce se odpre vsako uro enkrat, Kar seveda ni res, a nekako pozabiš na trdi asfalt in vročino. nasploh sva kljub dolgi poti bila dobre volje. Blizu Celja pa je pričel še veter pihati in  to naravnost od spredajPo dobrih dveh urah mimo številnih prekrasnih zgradb , res je lepo Celje in včasih je tudi iz take perspektive lepo opazovati lepe zgradbe, ki so se bleščale v opoldanskem soncu . Končno    sva prispela na želežniško postajo v Celju. In se veselila da se odpeljeva domov. Ja "malo morgen". Nobeden vlak danes ne pelje v Velenje mi je bilo rečeno.    Postaja je res zelo lepa vsa v marmorju -

 in res lepo urejena , če se spomnim samo  kaka je bila včasih?!. A na mene ni naredila ne vem kakega vtisa, kaj mi rabi lepa postaja, če vlaki ne vozijo v soboto . Samo v okras Celja???      V redu, greva nazaj do avtobusne in se peljeva z njim domov sva sklenila.

 Opazovala sem ujeto svetlobo v prehodih 

 Ja Celje je res lepo mesto

 

Nekaj detajlov ob poti, kateri pritegnejo pogled ..

  Ko prispeva tja sva ugotovila, da nobeden avtobus ne pelje pred 10 in še nekaj skozi Velenje. Hm, kaj pa zdaj. Utrujena in  že sita vsega,  sva se spomnila in poklicala taksi ter se odpeljala za dobrih 20 evrov udobno domov. Uživala sva v brezskrbni vožnji in si mislila, konec dober vse dobro.. Potem sva razglabljala , da če bi vedela skozi kaj vse bova morala iti, bi poklicala taksi že v Vojniku. No vseeno je bil zanimiv  in predvsem zelo pester prvi oktober. . Tako sva že drugič odložila vzpon na Gozdnik, odpade tudi pohod na Snežnik, a nič zato saj bo še drugo leto lepo vreme in malo daljši dnevi. Nič ni zamujeno , samo odloženo. Je pa zanimivo, danes bilo, lar sva nameravala se je izjalovilo, in oba sva dejala, da je bil dan kot rečejo, če ima vrag mlade nima samo enega ampak 99.