V jutru še pred svitom sva se peljala mimo Gornjega gradu, kjer se je kmalu, ko sva se peljala po cesti obarvalo nebo
proti cerkvi sv Lenarta, kjer so prvi sončni žarki pravkar osvetlili cerkev.
Pohitela sem na gornjo stran cerkve, in tam sem, kot predvidevala da bom ujela sonce, skozi lino zvonika. Očarana da sem bila ob pravem času na pravem mestu sva nadaljevala pot proti ZG. Špehu
kjer sva skozi veje občudoala jutranje obarvanje skal na nasprotnem bregu. Hitro sva nadaljevala pot , nekaj časa po makadamski cesti, ki pa sva jo kmalu zapustila in krenila v strmino. Tu in tam nama je še sonce obarvalo pot, ko sva hitela navzgor po poti, ki je bila kar strma gozdna cesta.
Kmalu sva zagledala čistino, vzhodni del Velikega Rogatca in kapelico okoli katere se je pasla goveja živina. Ki je naju sprejela dobesedno z veseljem in dobrodošlico, Kar za nama so hotele iti
posebno je šel za nama, lepi veliki črni bleščeči bik, vol z zvoncem. Dostojanstveno je korakal za namain zvonil z velikim zvoncem
Ob čudovitih grmih zorečega šipka, ki se je bleščal v soncu pod modrim nebom. Sva hitela naprej proti Sedlu Kal. Prav za prav je bil najin namen iti prvo na Veliki Rogatec in nato po krožni poti nazaj na Zgornji Špeh ter nazaj do cerkve sv. Lenarta.
Ko sva malo počivala na robu gozda so se pričeli iza Lepenatke pojavljati temni oblaki. Ko sva dospela do sedla Kal pa je bilo nebo temno kot ds bo vsak čas ulilo. Sploh nisva mogla razumeti, kako hitro se je spremenilo nebo.. Gledala sva proti V. Rogatcu in proti Lepenatki. In takrat sva se odločila, da gReva danes na Lepenatko-
ko 1425 metrov visoko, pa da odloživa vzpon na Rogatec na drugič, kajti, da bi naju sredi poti po strmem in nezavarovanem pobočju ujel dež sva si še najmanj želela. Pa še mož se ni dobro počutil . Pa sva z lahkoto preložila ta podvig.Kajti včasih je dobro uporabiti tudi glavo in iti kolikor si trenutno sposoben.
Tako sva si prvo vzela čas pomalicala na sedlu in občudovala kačje pastirje, ki so v parih letali okoli dveh kalov za živino.
Celo veliko žabo sem ujela na robu , ki me je nepremično opazovala. Nekaj časa sva ostala tu in se slikala nato pa sva počasi krennila na vrh Lepenatke, kjer še tudi nisva bila.
Tudi tu se je paslo še recej živine oz je počivalo po jutranji paši
S pobočja Lepenatke sva opazovala skalnato pobičje V. Rogatca, ko sem približala vrh sva opazila celo križ na njemu.
Kmalu sva prispela pon valoviti strmini na vrh Lepenatke, kjer sva se razgledovala po okolici, vidljivost žal ni bila preveč dobra, kot pač je že kar nekajkrat v teh dneh podobno povsod.
Na vrhu Lepenatke sva se slikala in potem odšla po južni strani navzdol po grebenu, kajti nebo je postajalo vedno temnejše. Ko pa sva prispela do preže je bilo kot bi stopila v veliki parni kotel tako soparno je postalo.
Kar vlekla se je pot, a če greš prvič tega sploh ne opaziš.Uživaš v zanimivostih ob poti in upaš da si na pravi poti. Kajti nobenega znaka nisva več opazila.
Ko pa sva prispela do ravnine, kjer je en gospod nabiral robide, je naju potolažil, da sva na pravi poti, da bova , kmalu na cesti, ki vodi do cerkve sv. Lenarta. Mene sicer ne moti če hodiva po brezpotjih , glavno da vem, da sva v pravo smer namenjena. A možu ni šlo v račun da ni znakov.
Kmalu sva prečkala prehod ki je za pohodnike in sva dospela na cesto
Katero sva čez nekaj časa zapustila in strmo navzdol prečkala strmino kjer sva potem kmalu zagledala cerkev in studenec. Ob katerem sva se odžejala in osvežila.
Kajti postajalo je vedno bolj soparno. Midva sva vsa zadovoljna odhitela proti parkirišču, kjer je naju čakal najin avto in se lepih vtisov vrnila domov.
Tudi letos sva kot že lani šla na Veliko planino, na jesenski vsakoletni pohod , da praznujeva, začetek jeseni ekvinokcij in njegov rojstni dan, ki sovpada s tem časom.. Če bi bila sobota, ali nedelja bi najbrž bila doma in praznovala doma. A ker je sredina tedna in so vsi zaposleni, smo praznovanje prestavili.. Tako uživava lahko dvakrat, enkrat samo midva.
Po drugi strani pa, ali ni kaj lepšega praznovati v dobri družbi pod jasnim svodom (vsaj zjutraj je še bilo tako) z prekrasnim pogledom na Kamniške., ki so bile zjutraj kot umite.
No pa da začnem od začetka. Načrt je bil tak da greva prvo na Krašno planino, ki je naju vabila prejšnji teden z V.Rogatca . Tako da bi zaključila s tem predelom vrhov in da greva naprej . Krenila sva v Podvolovljeku na desno, se nekaj časa peljala po cesti in nato še nekaj časa šla po makadamski cesti, ter gledala, če bova, kje ugledala, kak planinski znak.. Prišla sva mimo čudovitih hlodov bukev eden je imel premera skoraj meter. Meni so drevesa všeč pa bilo v kaki obliki, seveda so lepša, če še rastejo, a temu se je iztekel čas.
Nadaljevala sva pot in prišla, do mesta kjer se je pot strmo spustila navzdol Znaka pa nikjer. Pa sva se obrnila in odšla nazaj , kjer je naju presenetil prelep pogled na del KSA, kjer je nama zastal dih ob jutranji lepoti trenutka, ko megla umiva skale s sončnimi barvami.
Nato sva kmalu prišla nazaj do razpotja in tam sem vprašala delavca, ki se je odpravljal v gozd, kje je pot na Krašno planino.. Pa je obrazložil, da pot ni označena, da pač greš nekaj asa po cesti in nato po gozdni cesti in poteh na vrh. Odločila sva da ta vrh Krašne obiščeva naslednjič, ko bova spet obiskala Veliko planino. Sedaj pa se nama je mudilo naprej, da ujameva, še košček jutra in čarobnosti, ki ga lahko da samo jutro. Živine je že veliko manj a tisti, ki so še ostali so bili pravi radovedneži
t
Uživala sem v motivih in marsikaj zamrznila v času , za osvežitev spomina na ta čudovit dan
po mehki travnati preprogi, po kateri sva vandrala in uživala celo dopoldne. Tako spoznavava Veliko planino, do zadnjih kotičkov.Že pred planšarskimi stani sva krenila na desno in se povzpela na majhen hribček, kjer je bil prelep razgledna jezerce in na križ v ravnini., ki sem ga poslikala nazaj grede, ko sva se vračala mimo njega
šla sva mimo skal ki so dajale vtis, da so kot stisnjene pesti so se mi zdele te skale, katere sva prečkala.
Pustila sva času čas in uživala na vsakem koraku , v zelenju v modrini neba, v zanimivostih na poti, kot so prečudovite obarvane lepotičke na robu, ki jo je mož zagledal ob robu kala “Joj kako je lepa,“
sem dejala in se podala na slikanje, kjer sem se v blato skoraj pogreznila do gležnjev ob slikanju Veliko smeha in šale je bilo na ta račun, a meni so zelo všeč
Nadaljevala sva pot malo po poti malo počez bilo je sicer sončno , a zelo hladno. Termometer na kapelici je kazal 6 stopinj C..A nebo je bilo modro in užitek je bilo hoditi po mehki travi .
proti hribčku na katerem stoji kapelica Marije Snežne, kjer sva zajtrkovala bilo je še zelo zgodaj. Poslikala sva gore na drugi strani, ki pa so se pravkar pričele ovijati v skrivnosti plašč megle.
Na vzhodu je bilo pa še lepo modro nebo. Po počitku sva nadaljevala pot na Gradišče. Tokrat kar po stezi navzgor, enkrat prej sva ga obiskala okoli po cesti. Na robu sva se razgledala po dolini, kjer se je v soncu kopal Kamnik.
Vidljivost sicer ni bila ne vem, kako čista, še vedno bolje, kot prejšnje dneve. Čez nekaj časa sva prispela na vrh, kjer sva kljub hladnemu vetru ostala v zavetrju, kar nekaj časa.- Obujala sva skupne spomine ob smerokazu na vrhu. in ob vsakem sva se spomnil kar nekaj stvari. Ki so včasih bile zelo prijetne, včasih pa tudi manj. Pa veliko anekdot, kako sva enkrat z vrha Ojstrice šla preko Planjave in naju je na poti zaustavilo krdelo ovac, ki so imele za varuha zeloooo velikega ovna, z ukrivljenimi rogovi ki je stal na preži na sredi poti z sklonjeno glavo. Čakala sva , kajti jaz imam slabe izkušnje z ovni. V otroških letih me je eden napadel, in kakor sem vstala sem bila spet na tleh. He he takrat mi ni kapnilo , da b morala pač ostati na tleh. No tokrat sva čakala bil, je ogromen. Po zelo dolgem času se je naveličal in se pridružil čredi. Midva pa naprej in sredi spusta na Kamniško sedlo naju je dohitela nevihta. Takrat sem prvič doživela kako moč ima strela, ki je švigala po skalah. Midva sva imela srečo da sva se zavlekla tik pred prihodom do koče pod skalo in čakala da ujma mine. Lepi in pestri spomini , ki jih pač najlaže obudiš sredi narave ob pogledu na gore.
Slikali smo se in nato vsi zadovoljni se vrnili
počasi po skrajni desni strani ob robu spet do cerkvice do jezerca, ki je bil odsev oblakov, ki so postajali vedno temnejši tudi na vzhodni strani.
Počasi sva zaokrožila najino pot in nekako drugače je bilo, kot druge krati, ko greva v hribe. Bolj svečano še bolj prijetno skratka dan za spomine, ki sva ga zaključila niže na jasi ob poti z piknikom na travi, kjer sva nazdravila
veselju, da še lahko uživava polno življenje , čeprav so jesenski dnevi dobesedno na vidiku sva
nazdravila prihajajoči jeseni in seveda njemu, da bi še veliko let lahko zdrav, srečen in zadovoljen hodil po prelepih planjavah, če že visokih gora ne bo več zmogel. Bil je prelep nepozaben dan, ko enostavno si v svetu, ki ga obožuješ z osebo ki ti je ljuba in drugo postane vse drugotnega pomena
Mery čaka na piknik,če bo kaj padlo z mize ups s krožnika ha ah.. (seveda je, ko pa On praznuje) :D :D No zaenkrat je še samo šopek na sredi , ki sem ga naredila iz mahu trave in redkih cvetlic, ki sem jih našla na poti. Včasih pač moraš improvizirati...
Nato sva se vrnila v dolino kjer so temni oblaki vedno bolj zagrinjali za nama Veliko planino, a za naju je ostala svetlel spomin , ki naj v mozaiku vsakdanjih dogodkov izžareva tisto lepoto, bo gonilo premagovanja vsakdanjih težav, ki se pojavljajo na poti življenja. Skratka naj ostane dan za spomine...
proti cerkvi sv Lenarta, kjer so prvi sončni žarki pravkar osvetlili cerkev.
kjer sva skozi veje občudoala jutranje obarvanje skal na nasprotnem bregu. Hitro sva nadaljevala pot , nekaj časa po makadamski cesti, ki pa sva jo kmalu zapustila in krenila v strmino.
Tako sva si prvo vzela čas pomalicala na sedlu in občudovala kačje pastirje, ki so v parih letali okoli dveh kalov za živino.
Katero sva čez nekaj časa zapustila in strmo navzdol prečkala strmino kjer sva potem kmalu zagledala cerkev in studenec. Ob katerem sva se odžejala in osvežila.
