IZ ZBIRKE-SPOMINI STAREGA GOJZARJA -SLOVO ZA LETOS OD MOJE GORE---

Kakor sem sedaj čakala težko na lepo sončno vreme, predvsem pa na moje izboljšanje  poškodbe reber po padcu konec novembra, ko sem stopila v luknjo napolnjeno z listjem, ki je bil vzrok za padec in posledično bolečine zaradi udarca ob rebra... No po počitku in še bolj ob mirovanju  se mi je stanje kolikor toliko popravilo, da sem spet bila zmožna gibanja. Okoli naših jezer v Šaleški dolini je kar šlo in tako sva se odločila da greva na svoj poslovilni letošnji decembrski pohod na mojo Uršljo goro. Večer pred tem je bil v ognjeno purpurni barvi. Pa sva se odločila da greva pogledat kak bo zahod ta dan na gori. Pravijo, če je decembra tako rdeče nebo , da dobri trije možje pečejo piškotke za otroke..

Pa sva se ob enajstih dopoldan odpravila mimo Šoštanja in Slemena  , kjer so se že pokazale prve krpe snega. A vseeno sva bila optimista, da je cesta naprej, kolikor toliko prevozna.  Do Ciganije (to je mimogrede travnik, kjer so v davnih časih taborili Cigani , a ime se je obdržalo do današnjih dni. )Torej  sonce je sijalo cesta je postajala vedno bolj blatna, videla sva da so spravljali les in ko sva se pripeljala do izhodišče na Kotnikov vrh se je pred nama prikazala poledenela cesta. Kar svetila se je v ledu. Nič, sva dejala bova šla pa od tu peš na vrh. Dvakrat sva že šla od tu, zadnjič leta 2013. kar hitro smo se odpravili s sabo sva imela tudi psičko Mery, ki je bila tako navdušena da je dirjala po snegu da sem jo komaj ujela v objektiv



Nato sva      nadaljevala pot izmenično poledeni in z iglicami posuti cesti. Neverjetno kaka razlika tam kjer so smreke je bilo kopno drugače pa led. Potem je pot postala bolj prijetna in kmalu sva bila pri znamenju na odcepu sredi gozda in po ravnem do Križana, kjer je bila včasih dobra gostilna, kjer smo velikokrat se odpočili in dobro jedli in pili. Sedaj pa ni nikogar več , le hiša še stoji in nas vedno spomni na lepe urice, ki smo jih preživeli tu

ter robustna kapelica stoji  ob razpotju. Bilo je zelo vroče nekaj od hoje še bolj pa od  sonca.

 Nato sva zakorakala strmo navzgor in kmalu prišla na travnik, kjer se nama je odprl pogled na pobočje Uršlje gore in na skale sredi nje, kjer sva spomladi občudovala prečudovit vrt matere narave z avriklji

 Tako čudoviti spomini so se nama obudili na tisto raziskovanje sredi temnega gozda in spolzkih skal in na prečudovito lepe cvetove jegliča

pogled na    goro Olševo, kjer sem točno pred enim mesecem še hodila po njenem vrhu bosa po čudoviti mehki travi... sedaj je pa že rahlo pokrita z belo obleko...

 Po strmini posejani z marjeticami  in mimo kapelice kjer je notranjost že kar dotrajana, a žal ni denarja in menda tudi ne zanimanja ,

 Taka modrina, da človeka preplavi sam energija...Celo regrat se je trudil, da bi se razcvetel v ta pozni decembrski čas..

 sva kmalu prispela čez zanimiv prehod do priklenjene mize. Kjer sva se odžejala in še malo pomartinčkala na klopci, kajti časa sva imela še dovolj. Na vrh sva hotela ob sončnem zahodu...

 

 Nato sva šla naprej in to okoli po cesti. Kajti čeprav je dalje je bolj prožen korak in lahko hitreje greš in se manj utrudiš. To je v najinih letih pomembno, da prideš še kolikor toliko svež na cilj. Pot so nama polepšali okraski ob cesti. Mah in razni netreski, pa teloh, ki je kljub višini in relativno zgodaj za njega  času že cvetel

 Malo pred Rampo sva morala prečkati zelo blatno cesto, a sva se ji večji del izognila po gozdu, ko sva se vračala, je bilo zanimivo, kljub luči na glavi sva skoraj zgrešila pot, a cesto sva vseeno pe našla ha ha...

Kljub oviri sva kmalu prišla do rampe, kjer je naju obsijalo še zadnje sonce na tej strani. Kajti potem je bila pot skozi v senci

 Po sneženi nekje tudi kopni cesti sva korakala kar hitro. Tudi jaz čeprav me je včasih zabolelo okoli reber sem bila lepo tiho, kajti imela sem lepo povezano z pasom tako , da sem bila prepričana, da bom premagala ves napor.

 

Bila pa sem res vesela ko sva po kar sprejemljivem času zagledala cerkev ki se je njen zgornji del bleščal v soncu in končno stopila na plan , kjer sva občudovala kapelico ob robu gozda v zadnjih sončnih žarkih. Pohitela sva. navzgor

 Do razglednega mesta, kjer sem hitro posnela vrh Speickogel na Koral Alpah ali po slovensko  na Golici...

 Ko sva prišla izza ovinka pa je naju posvetlilo oziroma zaslepilo sonce, ki je za čuda zahajalo na levi strani cerkve...Nato pa sva pri koči videla , da je že vse v senci sva pohitela mimo zvonika oz. cerkve na vrh... Kjer sva videla dva zanesenjaka z fotoaparatom, ki sta sttala na robu, proti Šaleški dolini. Mislila sem da slikata panoramo, a kakor sem potem izvedela sta slikala gamse v globeli. No jaz sem jih že enkrat pa še drugič.

Sonce se je vedno hitreje kotalilo po obzorju in  tako sva se na hitro slikala

 ter se predala tišini in nekemu neresničnemu ambientu ...Trava se je pozlatila, kolikor je je še kukalo iz snega potem nebo je dobilo tisto pravljično barvo, res da ni bilo purpurno rdeče, a vendarle pričaralo je neki praznični neprecenljivi občutek in zavest, da sem uspela spet biti tukaj in zdaj v objemu njega porajajočega se večera. ... A kakor vse kar je tako lepo mine prej kot vse drugo se je sonce stapljalo z obzorjem  trave so dobivale tisto neresnično nedoločeno nianso .. Počutila sem se kot da sem na nekam drugem planetu, kjer je vse tako kot mora biti...

postalo je hladno dolino si bolj slutil, kot videl pod sabo, le luči so se pričele prižigati Mery je bila vesela da je spet srečala svojo prijateljico Kity.. Pozdravili sta se kakor se planincem spodobi...Tudi midva sva se pozdravila z plnincema, ki sva ju že večkrat srečala tu gor..... IN midva sva krenila nazaj  vsa vesela , da je nama bilo dano, da se posloviva od Uršlje gore za letos naslednje leto pa spen znova ,čim večkrat , če bo le zdravje... Volje je dovolj...

 Opremila sva se za pot nazaj.Počutila sem se srečno in zelo vesela sem dejala da sem podobna ruskim babuškam , a ni važen izgled važna je bila notranja sreča

 Obzorje se je obarvalo in midva sva se vrnila vsa zadovoljna, mimo Križana

kljub temu da me je bolečina rahlo opominjala, da bo treba naslednje dneve spet lepo počivati, ah ja še to Toliko zvezd je žarelo na jasnem nebu, kot jih že dolgo nisem videla. In po dolgem času mi je uspelo občudovati mlečno cesto  na nebu NEPRECENLJIVO...
P.P.

Tudi to je življenje-:Čestitke nekoč in danes, ali kako se spreminja svet

.
Meni se zdi da je bolj od srca...Bolj osebno, če napišeš na roko...

Kot že rečeno smo  krepko zakorakali v praznični čas, kot vedno je običaj, da si voščimo na tak ali drugačen način. Kajti ta čas razneži še tako zakrknjeno dušo, da se spomni svojih najbližjih, ali pa si zaželi tiste topline, ki jo je kot otrok začutil  v najzgodnejših letih... Tako si voščimo  e mailu , po telefonu,ali na družbenih omrežjih, ki so tokrat natrpana  z najbolj izvirnimi, a tudi klišejskimi čestitkami, ali pa na lep star način z voščilnicami. Lahko jih izdelamo sami, ali pa če nam primanjkuje časa jih kupimo  je kar nekaj izbire  na policah v trgovini . Jaz jih včasih izdelam sama , včasih pa kupim , a jim vedno dodam, kak  svoj dotik , da se ve da sem z mislijo pri tistemu, ki je namenjena. Seveda pa je najboljše, najlepše, da tiste, ki jih imamo radi obiščemo, stisnemo roko in v svoj objem...
Spet bom malo nostalgična, spomnim se namreč mojih otroških let, kako sem uživala, ko sem prebirala voščilnice, ki smo jih dobivali od vsepovsod. Kajti ob  vsaki voščilnici je mama povedala, kako zgodbo, včasih niti ne samo ene , ampak, kar nekaj odvisno pač od osebe, ki je napisala voščilnico. Ja tudi včasih so se dogajale pestre dogodivščine, ki so še dolga leta spravljale v smeh bližnje in daljne sorodnike. Tako se mi je dozdevalo, da so ti strici in tete ter ostalo sorodstvo poleg mene, čeprav jih nisem tako dobro poznala sem se jih zapomnila ravno po teh zgodbah. No moja mama je rada pripovedovala in mi vzpodbujala domišljijo....
Veliko obiskov in božično novoletnih želja pa smo bili deležni na Štefanovo. Čeprav takrat še ni bil državni praznik ,dan Samostojnosti in enotnosti, takrat se nam je zdelo da smo samostojni , enotni pa smo bili bolj, kot pa smo sedaj , ko imamo dan z tem namenom. Ja ni vse v imenu. Tako smo se obiskovali včasih so  oni prišli k nam naslednje leto smo vrnili obisk... Lepi spomini in časi, ki so z tekom let skoraj izginili. Starejše sorodstvo je pomrlo, no nekaj še ohranjamo te običaje, lepo je , a ob tem se še bolj zavedamo praznine, ki je zavela okoli nas, tudi prijateljev je vedno manj, letos jih je odšlo zelo veliko, skoraj vsak mesec se je nekdo poslovil. Ohranjamo jih v spominu . mlajši pa namesto na obiske hodijo na smučanje in kratka potovanja ob božičnih  novoletnih praznikih... Pa mlajši gledajo na nas , kot da prihajamo z drugega planeta, za nje postajamo dinozavri, ki bodo vsak čas izumrli.Seveda še prispe, kaka voščilnica za konec leta, a jih je vedno manj.  Jaz pa sem še trdno držala  tega starega običaja, si vzela čas , čeprav bi lahko voščila po e mailu, telefonu in napišem z roko  voščilo , da bi bilo zdravja, zdravja , ljubezni  sreče in posebno osebnega zadovoljstva obilo  do naslednjega  novega leta.
Sem pa zadnja  leta ugotovila,da jaz sem še kar aktivna v pošiljanju čestitk, da pa je odgovorov vedno manj. Prav za prav sploh ne vem ,ali sploh dobijo voščilnice, in se sprašujem da sem se morda zmotila, da sem napisala narobe naslov, a spet dvomim, kajti pri eni bi še verjela ne pa pri vseh. (Pa moram ob tem  povedati, da naša pošta deluje brezhibno, sem pred leti bila v Nemčiji sem  napisala naslov prejemnika in ulico, mesto sem pa pozabila. In je pošiljka prispela na pravi naslov, seveda je romala iz enega mesta v drugo,  kajti ta naslov ulice je zelo pogost v Sloveniji. Tako da to odpade)-
Tako sem letos poslala samo pet čestitk prejela samo eno. Res pa je da sem prejela po e- mailu goro čestitk, a ne od teh ljudi, ki sem jih pričakovala Malce boleče, a se ob tem sprašujem najbrž postane človek  z leti nezanimiv  za te ljudi, čeprav smo si bili včasih zelo blizu. Da bi se jaz tako spremenila dvomim, kajti v meni je še vedno prijateljstvo, oziroma pripadnost družini prijateljem.Ali pa je res ta materialističen nori svet pogoltnil tudi to obliko  običajev.. No  prav za prav se da preživeti tudi brez tega, hudo je za tiste ko ostanejo sami pa se jih nobeden ne spomni, . So  elektronsko nepismeni , nimajo virtualnih prijateljev, živijo samo od spominov kajti bolezen jim preprečuje, kakšno aktivno druženje . Tako tiho čakajo ob radijskemu, ali Tv sprejemniku  na polnoč in gledajo in živijo življenje drugih, ter čakajo na obisk, a ne svojih prijateljev ti so odšli tam za pestra obzorja , družina se je odtujila, torej molče čakajo na  obisk  bele žene, a po licu jim polze solze , ki kot biseri  polze v  skozi zguban obraz v sklenjene roke v naročju -
 Srečni tisti ki imajo partnerja , ki se  vedno , kljub odtujenosti družine lahko naslonijo nanj in vsak dotik , pogled , objem pove, tu sem  samo zate.
Tako še  vedno lahko zrejo v prebujajoče se jutro  v žareče obarvano nebo in  so srečni a v ozadju kljuva tiha misel, kako  bo takrat, ko bom ostal sam.

P.P.

IZ ZBIRKE-TUDI TO JE ŽIVLJENJE-MOJA RAZMIŠJANJA

O MINLJIVOSTI

Tiho, tiho se prebuja jutro,megla se nežno dviga do obronkov gore.  Hodim molče,ter vdihavam vlažen zrak, prav čutim, kako me notranje očiščuje. Obstanem za hip kajti v moje misli se mi zadnje čase pojavljajo  obrazi, iz preteklega življenja. Obrazi nekaterih ljudi, ki so se tako, ali drugače dotaknili mojega bistva. . Moja mama, ki me je rodila in, ki je že 35 let ni več med živimi. Spominjam se je z hvaležnostjo, kajti omogočila mi je življenje.. Z. bridkostjo se oziram  nazaj in vidim zgarano ženo, ki je ob devetih otrocih povsem pozabila nase razdajala se je za otroke , za očeta in nazadnje živela sama, osamljena hrepenela , ter si želela, da bi jo obiskal kateri od otrok…In še sedaj se z veseljem spomnim tistega dneva, ko sem jo obiskala pešačila dobro uro in pol do doma , da sem lahko bila z njo dobre dve uri. Spominjam se vsake malenkosti tistega dne, njenega veselja ob novici, ko sem ji zaupala da pričakujem tretjega otroka. Žal ji ga ni bilo dano vzeti v naročje, kajti umrla je mesec pozneje. To je bilo najino zadnje srečanje zadnje slovo. 

Potem ženo, ki mi je bila, kot mati, ki me je vzgojila, od šest mesecev starosti naprej,  moja mama me je dala njej svoji sestri  v rejo, kajti doma je bilo že dovolj lačnih ust.   Njej zaradi bolezni (španska gripa), ni bilo dano  da bi sama rodila otroka    . Hvaležna se spominjam tudi nje, kajti zarisala mi je pot, da sem šla po pošteni , svetli strani življenja.

Veliko  obrazov se pojavlja v mojem spominu nekateri  so , kot sence, bolj kot slutnje, ki so  se prikazovali v jutranjem mraku in izginjali  v razkrajajoči se  megli…

V teh prvih decembrskih , ko je še  kljub poznemu času   , ko so  dnevi tako sončni, ko je v zraku polno vlage, ter listje kot  barvni lampijončki utripajo  v vseh mavričnih barvah, in ne onesnažujejo okolja z svetlobnim onesnaževanjem , ki ga je zadnja leta vedno več, preveč…V zraku je tista  lena dremotnost, ko se predaš     življenju. Zavem se minljivosti narave, ljudi, prevzame me rahla otožnost nemoči . Stopim malo hitreje radostna, da še lahko stopam po teh znanih neznanih poteh, da odkrivam lepoto narave, ki me vedno znova preseneča . vedno znova si opomore  Če jo prizadene žled, toča, se vedno znova spravi v red in zaceli svoje rane. A vprašanje je, kako dolgo še, kakor  te dni poročajo svetovni mediji se veliko držav duši v izpustih  CO , kaj nam pomagajo razna srečanja državnikov s celega sveta,  na najvišjih ravneh, kakor je sedaj v   Franciji , ko pa je že skoraj prepozno, a vseeno bolje , kot nič. Države, ki so bile tako dolgo nasproti spremembam v njihovem izvajanju zaradi podnebnih sprememb jih je kot bumerang udarilo nazaj…Kitajsko, Indijo…  Morda pa bodo sedaj   hitreje ukrepali…

A zašla sem na drugo temo Hotela sem prav za prav samo to reči kako srečna sem da lahko diham še kolikor toliko svež , čist zrak…In se vsak dan zavestno ozrem okoli sebe vesela da živim ..

Tudi vam vsem želim lep dan poln sonca zadihajte  iz polnih pljuč, kar se da čist zrak....

P.P.

IZ ZBIRKE TUDI TO JE ŽIVLJENJE....BREZDOMCEM

Adventni čas---

vsi hite se vesele...
tam na ogalu sredi mesta,
tam kjer križajo se ceste, 
stojiš Ti in strmiš v ljudi....
V rokah klobuk ti rahlo trepeta, 
prosiš, prosiš, če ti kdo, kaj da.
Lačen si, rad bi se ogrel ,
rad da kdo bi te objel .........

A vsi hite, se vesele .
Tebe vidi nihče ne.

Vsi gledajo skoz te. 
Kot, da te ni, kot da si zrak...

A ti bolan in brez moči . 
življenja kompas izgubil, si.

Sočutja in ljubezni ni...
 Je kje kak plamen, ki zate še gori..
 adventni čas je !?- In vse hiti, hiti, hiti ....


P.P.




















,