O MINLJIVOSTI
Tiho, tiho se prebuja jutro,megla se nežno
dviga do obronkov gore. Hodim molče,ter
vdihavam vlažen zrak, prav čutim, kako me notranje očiščuje. Obstanem za hip
kajti v moje misli se mi zadnje čase pojavljajo
obrazi, iz preteklega življenja. Obrazi nekaterih ljudi, ki so se tako,
ali drugače dotaknili mojega bistva. . Moja mama, ki me je rodila in, ki je že 35
let ni več med živimi. Spominjam se je z hvaležnostjo, kajti omogočila mi je
življenje.. Z. bridkostjo se oziram
nazaj in vidim zgarano ženo, ki je ob devetih otrocih povsem pozabila
nase razdajala se je za otroke , za očeta in nazadnje živela sama, osamljena
hrepenela , ter si želela, da bi jo obiskal kateri od otrok…In še sedaj se z
veseljem spomnim tistega dneva, ko sem jo obiskala pešačila dobro uro in pol do
doma , da sem lahko bila z njo dobre dve uri. Spominjam se vsake malenkosti
tistega dne, njenega veselja ob novici, ko sem ji zaupala da pričakujem
tretjega otroka. Žal ji ga ni bilo dano vzeti v naročje, kajti umrla je mesec
pozneje. To je bilo najino zadnje srečanje zadnje slovo.
Potem ženo, ki mi je bila, kot mati, ki me je
vzgojila, od šest mesecev starosti naprej, moja mama me je dala njej svoji sestri v rejo, kajti doma je bilo že dovolj lačnih
ust. Njej zaradi
bolezni (španska gripa), ni bilo dano da bi sama rodila otroka . Hvaležna se spominjam tudi nje, kajti
zarisala mi je pot, da sem šla po pošteni , svetli strani življenja.
Veliko
obrazov se pojavlja v mojem spominu nekateri so , kot sence, bolj kot slutnje, ki so se prikazovali v jutranjem mraku in
izginjali v razkrajajoči se megli…
V teh prvih decembrskih , ko je še kljub poznemu času , ko so dnevi tako sončni, ko je v zraku polno vlage,
ter listje kot barvni lampijončki utripajo
v vseh mavričnih barvah, in ne
onesnažujejo okolja z svetlobnim onesnaževanjem , ki ga je zadnja leta vedno
več, preveč…V zraku je tista lena
dremotnost, ko se predaš življenju. Zavem se minljivosti narave,
ljudi, prevzame me rahla otožnost nemoči . Stopim malo hitreje radostna, da še
lahko stopam po teh znanih neznanih poteh, da odkrivam lepoto narave, ki me
vedno znova preseneča . vedno znova si opomore
Če jo prizadene žled, toča, se vedno znova spravi v red in zaceli svoje
rane. A vprašanje je, kako dolgo še, kakor
te dni poročajo svetovni mediji se veliko držav duši v izpustih CO , kaj nam pomagajo razna srečanja državnikov
s celega sveta, na najvišjih ravneh,
kakor je sedaj v Franciji , ko pa je že
skoraj prepozno, a vseeno bolje , kot nič. Države, ki so bile tako dolgo
nasproti spremembam v njihovem izvajanju zaradi podnebnih sprememb jih je kot
bumerang udarilo nazaj…Kitajsko, Indijo… Morda pa bodo sedaj hitreje
ukrepali…
A zašla sem na drugo temo Hotela sem prav za
prav samo to reči kako srečna sem da lahko diham še kolikor toliko svež , čist
zrak…In se vsak dan zavestno ozrem okoli sebe vesela da živim ..
Tudi vam vsem želim lep dan poln sonca
zadihajte iz polnih pljuč, kar se da
čist zrak....
P.P.
Ni komentarjev:
Objavite komentar