IZ ZBIRKE-SPOMINI STAREGA GOJZARJA -SLOVO ZA LETOS OD MOJE GORE---

Kakor sem sedaj čakala težko na lepo sončno vreme, predvsem pa na moje izboljšanje  poškodbe reber po padcu konec novembra, ko sem stopila v luknjo napolnjeno z listjem, ki je bil vzrok za padec in posledično bolečine zaradi udarca ob rebra... No po počitku in še bolj ob mirovanju  se mi je stanje kolikor toliko popravilo, da sem spet bila zmožna gibanja. Okoli naših jezer v Šaleški dolini je kar šlo in tako sva se odločila da greva na svoj poslovilni letošnji decembrski pohod na mojo Uršljo goro. Večer pred tem je bil v ognjeno purpurni barvi. Pa sva se odločila da greva pogledat kak bo zahod ta dan na gori. Pravijo, če je decembra tako rdeče nebo , da dobri trije možje pečejo piškotke za otroke..

Pa sva se ob enajstih dopoldan odpravila mimo Šoštanja in Slemena  , kjer so se že pokazale prve krpe snega. A vseeno sva bila optimista, da je cesta naprej, kolikor toliko prevozna.  Do Ciganije (to je mimogrede travnik, kjer so v davnih časih taborili Cigani , a ime se je obdržalo do današnjih dni. )Torej  sonce je sijalo cesta je postajala vedno bolj blatna, videla sva da so spravljali les in ko sva se pripeljala do izhodišče na Kotnikov vrh se je pred nama prikazala poledenela cesta. Kar svetila se je v ledu. Nič, sva dejala bova šla pa od tu peš na vrh. Dvakrat sva že šla od tu, zadnjič leta 2013. kar hitro smo se odpravili s sabo sva imela tudi psičko Mery, ki je bila tako navdušena da je dirjala po snegu da sem jo komaj ujela v objektiv



Nato sva      nadaljevala pot izmenično poledeni in z iglicami posuti cesti. Neverjetno kaka razlika tam kjer so smreke je bilo kopno drugače pa led. Potem je pot postala bolj prijetna in kmalu sva bila pri znamenju na odcepu sredi gozda in po ravnem do Križana, kjer je bila včasih dobra gostilna, kjer smo velikokrat se odpočili in dobro jedli in pili. Sedaj pa ni nikogar več , le hiša še stoji in nas vedno spomni na lepe urice, ki smo jih preživeli tu

ter robustna kapelica stoji  ob razpotju. Bilo je zelo vroče nekaj od hoje še bolj pa od  sonca.

 Nato sva zakorakala strmo navzgor in kmalu prišla na travnik, kjer se nama je odprl pogled na pobočje Uršlje gore in na skale sredi nje, kjer sva spomladi občudovala prečudovit vrt matere narave z avriklji

 Tako čudoviti spomini so se nama obudili na tisto raziskovanje sredi temnega gozda in spolzkih skal in na prečudovito lepe cvetove jegliča

pogled na    goro Olševo, kjer sem točno pred enim mesecem še hodila po njenem vrhu bosa po čudoviti mehki travi... sedaj je pa že rahlo pokrita z belo obleko...

 Po strmini posejani z marjeticami  in mimo kapelice kjer je notranjost že kar dotrajana, a žal ni denarja in menda tudi ne zanimanja ,

 Taka modrina, da človeka preplavi sam energija...Celo regrat se je trudil, da bi se razcvetel v ta pozni decembrski čas..

 sva kmalu prispela čez zanimiv prehod do priklenjene mize. Kjer sva se odžejala in še malo pomartinčkala na klopci, kajti časa sva imela še dovolj. Na vrh sva hotela ob sončnem zahodu...

 

 Nato sva šla naprej in to okoli po cesti. Kajti čeprav je dalje je bolj prožen korak in lahko hitreje greš in se manj utrudiš. To je v najinih letih pomembno, da prideš še kolikor toliko svež na cilj. Pot so nama polepšali okraski ob cesti. Mah in razni netreski, pa teloh, ki je kljub višini in relativno zgodaj za njega  času že cvetel

 Malo pred Rampo sva morala prečkati zelo blatno cesto, a sva se ji večji del izognila po gozdu, ko sva se vračala, je bilo zanimivo, kljub luči na glavi sva skoraj zgrešila pot, a cesto sva vseeno pe našla ha ha...

Kljub oviri sva kmalu prišla do rampe, kjer je naju obsijalo še zadnje sonce na tej strani. Kajti potem je bila pot skozi v senci

 Po sneženi nekje tudi kopni cesti sva korakala kar hitro. Tudi jaz čeprav me je včasih zabolelo okoli reber sem bila lepo tiho, kajti imela sem lepo povezano z pasom tako , da sem bila prepričana, da bom premagala ves napor.

 

Bila pa sem res vesela ko sva po kar sprejemljivem času zagledala cerkev ki se je njen zgornji del bleščal v soncu in končno stopila na plan , kjer sva občudovala kapelico ob robu gozda v zadnjih sončnih žarkih. Pohitela sva. navzgor

 Do razglednega mesta, kjer sem hitro posnela vrh Speickogel na Koral Alpah ali po slovensko  na Golici...

 Ko sva prišla izza ovinka pa je naju posvetlilo oziroma zaslepilo sonce, ki je za čuda zahajalo na levi strani cerkve...Nato pa sva pri koči videla , da je že vse v senci sva pohitela mimo zvonika oz. cerkve na vrh... Kjer sva videla dva zanesenjaka z fotoaparatom, ki sta sttala na robu, proti Šaleški dolini. Mislila sem da slikata panoramo, a kakor sem potem izvedela sta slikala gamse v globeli. No jaz sem jih že enkrat pa še drugič.

Sonce se je vedno hitreje kotalilo po obzorju in  tako sva se na hitro slikala

 ter se predala tišini in nekemu neresničnemu ambientu ...Trava se je pozlatila, kolikor je je še kukalo iz snega potem nebo je dobilo tisto pravljično barvo, res da ni bilo purpurno rdeče, a vendarle pričaralo je neki praznični neprecenljivi občutek in zavest, da sem uspela spet biti tukaj in zdaj v objemu njega porajajočega se večera. ... A kakor vse kar je tako lepo mine prej kot vse drugo se je sonce stapljalo z obzorjem  trave so dobivale tisto neresnično nedoločeno nianso .. Počutila sem se kot da sem na nekam drugem planetu, kjer je vse tako kot mora biti...

postalo je hladno dolino si bolj slutil, kot videl pod sabo, le luči so se pričele prižigati Mery je bila vesela da je spet srečala svojo prijateljico Kity.. Pozdravili sta se kakor se planincem spodobi...Tudi midva sva se pozdravila z plnincema, ki sva ju že večkrat srečala tu gor..... IN midva sva krenila nazaj  vsa vesela , da je nama bilo dano, da se posloviva od Uršlje gore za letos naslednje leto pa spen znova ,čim večkrat , če bo le zdravje... Volje je dovolj...

 Opremila sva se za pot nazaj.Počutila sem se srečno in zelo vesela sem dejala da sem podobna ruskim babuškam , a ni važen izgled važna je bila notranja sreča

 Obzorje se je obarvalo in midva sva se vrnila vsa zadovoljna, mimo Križana

kljub temu da me je bolečina rahlo opominjala, da bo treba naslednje dneve spet lepo počivati, ah ja še to Toliko zvezd je žarelo na jasnem nebu, kot jih že dolgo nisem videla. In po dolgem času mi je uspelo občudovati mlečno cesto  na nebu NEPRECENLJIVO...
P.P.